Jedro

Zakon o tujcih (ZTuj-1B) z novelo iz leta 2005 je v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tujca določil, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev.

Zato je treba za opredelitev pojma „neprekinjenosti“ smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je, kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Ne glede na to, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD - UPB-1 opredeljujeta pojem dejansko življenje, kar je že samo po sebi sicer bistveno višji standard kot zgolj prebivanje, pa se opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, medtem ko se določbe navedenih uredb kot podzakonskih predpisov sicer nanašajo na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva, in ne za pridobitev stalnega prebivališča, kot je to določeno v ZTuj-1B.

Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da odločitev upravnega organa ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so bile podlaga za izdajo obsodilne sodbe v kazenski zadevi. Vendar pa se te ugotovitve nanašajo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Ni pa ovire, da upravni organ ne bi mogel samostojno in drugače ugotoviti dejanskih okoliščin, od katerih ni odvisna odločitev kazenskega sodišča o obstoji kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti storilca.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 264/2014-5 z dne 17. 11. 2014, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-68/2007/18 (1312-16) z dne 3. 7. 2014, ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 347,70 EUR (tristo sedeminštirideset evrov in sedemdeset centov) v 15 (petnajstih) dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo tožene stranke, št. 2140-68/2007/18 (1312-16) z dne 3. 7. 2014. Z navedeno odločbo je tožena stranka s 1. točko izreka odločila, da se revidentki razveljavi dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, št. 2140-68/2007, izdano dne 2. 11. 2007; z 2. točko izreka, da se revidentkina prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrne; in s 3. točko izreka, da mora revidentka v roku osmih dni od vročitve te odločbe Upravni enoti Maribor vrniti dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, izdano v obliki samostojne listine, s serijsko številko 000059603. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je v obnovljenem postopku ugotovila, da je revidentka v relevantnem obdobju živela tudi v Nemčiji. Na podlagi te ugotovitve je tožena stranka, ob upoštevanju predpisov, ki so veljali v času izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, pravilno ugotovila, da revidentka pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje ne izpolnjuje. Posledična je tudi pravilno ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, navedeno sodbo pa izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo in ugotovilo v postopku, koliko časa je revidentka živela v Nemčiji, saj krajši dopust in obiski nimajo pravnih posledic za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, sodišče pa je nekritično in napačno povzelo sodbo kazenskega sodišča. Zatrjuje, da ji je bila kratena pravica do dokazovanja, ki se nanaša na čas bivanja v tujini. Sodišče je ni zaslišalo in je nekritično vpogledalo v kazensko sodbo I K 64795/2010 z dne 9. 12. 2011. Izdana kazenska sodba ne dokazuje bivanja v Nemčiji od leta 2000 do leta 2006, ampak zgolj lažne navedbe obsojenke glede neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji. Revidentka je mnenja, da je prišlo do zastaranja pravice do obnove postopka po uradni dolžnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da reviziji ugodi in v celoti ali deloma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje. Predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. 4. Tožena stranka v neobrazloženem odgovoru na revizijo predlaga, da se ta kot neutemeljena zavrne.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je revidentka izkazal, da ima zanjo odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, in sicer, da se ji razveljavi že leta 2007 izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in da se zavrne njena prošnja za pridobitev tega dovoljenja, zelo hude posledice, ker pomeni izgubo edinega prebivališča, saj v tujini nima nikogar in ničesar, kamor bi se lahko zatekla ali preselila.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revidentki je bilo na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), 22. 11. 2006 izdano dovoljenje za stalno prebivanje, ker je tožena stranka na podlagi v takratnem postopku predlaganih in izvedenih dokazov in na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva ugotovila, da revidentka izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz 1. člena ZUSDDD, med drugim tudi pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 do odločitve o prošnji. Po izdaji navedenega dovoljenja pa je tožena stranka prejela dopis Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, št. MB-Kt 1/1770/09 - RK z dne 23. 10. 2013, skupaj s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I K 64795/2010 z dne 9. 12. 2011 (v nadaljevanju kaznovalni nalog), iz katerega izhaja, da je bila revidentka spoznana za krivo (poleg več drugih obdolžencev) kaznivega dejanja krive izpovedbe na podlagi drugega odstavka 289. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), „ker je dne 17. 10. 2007 v Mariboru na Upravni enoti Maribor, kot stranka v upravnem postopku po krivem izpovedala, upravni organ pa je na njeno izpovedbo oprl svoj odločbo, na ta način, da je pri dokazovanju z zaslišanjem strank v upravi zadevi izdaje dovoljenja njej, za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD lažno izpovedala, da od leta 1990 do dneva zaslišanja neprekinjeno in stalno prebiva na območju Republike Slovenije, v Mariboru na naslovu ..., čeprav je vedela, da to ni res, saj ni neprekinjeno prebivala v Republiki Sloveniji, temveč v letih 2000 do 2007 v Zvezni republiki Nemčiji, kjer sta bila rojena njena otroka A. A. in B. B., uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve pa je njenim lažnim navedbam verjela in tudi na njeno izpovedbo oprla svojo odločbo ter ji izdala dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji“.

9. V postopku, obnovljenem po uradni dolžnosti po 2. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je tožena stranka ugotovila, da je revidentka v letih 2000 do 2007 živela v Nemčiji, zato ni podan pogoj neprekinjenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in je odločila, kot je to navedeno v 1. točki obrazložitve te sodbe.

10. Tožena stranka je v obnovljenem postopku kot pravno podlago za svojo odločitev navedla Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD - UPB-1), ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-1-246/02 z dne 3. 4. 2003 (v nadaljevanju Odločba US) odločilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in ker so bila ugotovljena neskladja ZUSDDD na ustavno skladen način odpravljena z ZUSDDD-B. Pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje je bil določen tako po ZUSDDD kakor tudi po ZZUSDDD-B in se v tem delu ZUSDDD ni spremenil oziroma dopolnil. V zvezi z ugotovitvijo, da revidentka dejansko ni neprekinjeno živel v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, pa je navedla, da je upoštevala, da so pri revidentki kot tujki „iz druge kategorije“, dopustne odsotnosti iz Republike Slovenije, ki so v življenju običajne in normalne (npr. dopust, osebni obisk in podobno), ki lahko trajajo največ šestdeset dni na leto (enkratna neprekinjena odsotnost v trajanju največ šestdeset dni ali več krajših odsotnosti, v skupnem trajanju največ šestdeset dni), pri čemer razlog za odsotnost ni pomemben.

11. Po 1. členu ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli (v nadaljevanju prva skupina upravičencev), kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo (v nadaljevanju druga skupina upravičencev). V obravnavani zadevi ni sporno, da revidentka na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, zato je relevanten pogoj, ali je na dan 25. 6. 1991 prebivala v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi.

12. Četudi je bil ZUSDDD šele po sedmih letih od Odločbe US spremenjen izključno zaradi razlogov, ki so se nanašali na tako imenovanje „izbrisane“, oziroma na prvo kategorijo državljanov, pa je dejstvo, da je Ustavno sodišče z navedeno odločbo odločilo, da je celotni 1. člen tega zakona v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, in da se začetno besedilo 1. č člena ZUSDDD - UPB-1 glasi „Dejansko življenje po tem zakonu pomeni“. Iz te dikcije pa torej že iz besedne razlage izhaja, da se navedena določba prvega odstavka nanaša na celotni zakon, pa tudi iz drugih določb tega zakona ne izhaja, da bi se prvi odstavek tega člena v delu, ki na splošno določa, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave, nanašal izključno na prvo skupino upravičencev oziroma „izbrisane“. Zakonsko besedilo, ko je objavljeno v Uradnem listu RS, oziroma ko zakon začne veljati, ima namreč od tega trenutka svojo lastno vsebino, neodvisno od razlogov in povodov za izdajo zakona, ki so vodili predlagatelja zakona in zakonodajalca za zakonsko urejanje posameznih pravnih razmerij. Ti razlogi oziroma teleološka razlaga (namen zakonodajalca, duh zakona itd.) so sicer lahko pomembni pri razlagi posameznih zakonskih določb, vendar samo v primeru, ko razlaga zakona ni možna že iz jezikovne razlage posameznih določb, tako kot je to po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi.

13. To pa ne pomeni, da se tudi nadaljnje določbe tega člena nanašajo na obe skupini upravičencev, saj te opredeljujejo, kdaj je izpolnjen pogoj dejanskega življenja (in ne dejanskega neprekinjenega življenja), kljub okoliščinam, ki so navedene v teh določbah. Ne zgolj iz Odločbe US in drugih odločb Ustavnega sodišča (npr. U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010) ter gradiv, povezanih z izdajo navedenega zakona, temveč tudi že iz same (bistvene) razlike iz 1. člena ZUSDDD - UPB-1 med upravičenci, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, in tujci, ki so na dan 25. 6. 1991 v Republiki Sloveniji zgolj prebivali, izhaja, da se za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za prve zahteva, da od tam navedenega datuma zgolj dejansko živijo, za druge pa, da dejansko neprekinjeno živijo, poleg tega pa se po ZUSDDD - UPB-1 ob izpolnjevanju pogojev prvi skupini upravičencev stalno prebivališče prizna za nazaj, drugi skupini pa le za naprej. Iz navedenih bistvenih razlik med obema kategorijama upravičencev in glede na to, da se drugi in tretji odstavek tega člena izrecno nanašata zgolj na razlago dejanskega življenja (in ne neprekinjenega dejanskega življenja), se torej nadaljnje določbe 1. č člena ZUSDDD - UPB-1 tudi po presoji Vrhovnega sodišča nanašajo le na upravičence, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. 14. Tožena stranka za svoje stališče v izpodbijani odločbi, na katero je oprla svojo odločitev in ki mu je v izpodbijani sodbi sledilo tudi sodišče prve stopnje, da so v zvezi z dejanskim neprekinjenim življenjem v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje tudi pri drugi skupini upravičencev dopustne odsotnosti iz Republike Slovenije, ki so v življenju običajne in normalne, če te odsotnosti trajajo največ šestdeset dni na leto (enkratna neprekinjena odsotnost v trajanju največ šestdeset dni ali več krajših odsotnosti, v skupnem trajanju največ šestdeset dni), pri čemer razlog za odsotnost ni pomemben, ni navedla neposredne zakonske podlage, temveč se sklicuje zgolj na to, da tudi Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (Ur. l. RS, št. 51/2007 in 112/2009 - v nadaljevanju Uredba) določa enako obdobje dopustne odsotnosti.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je v obravnavani zadevi bistveno, da je v času po izdaji Odločbe US (v letu 2003) Zakon o tujcih (ZTuj-1B) z novelo iz leta 2005, torej z veljavnostjo tudi v času odločanja o revidentkini prošnji, v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tujca določil, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Navedena ureditev velja tudi v sedaj veljavnem ZTuj-2. 16. Glede na navedeno je bilo treba po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi za opredelitev samega pojma „neprekinjenosti“ smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je, kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Ne glede na to, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD - UPB-1 opredeljujeta pojem „dejansko življenje“, kar je že samo po sebi sicer bistveno višji standard kot zgolj prebivanje, pa se opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, medtem ko se določbe navedene uredbe kot podzakonskega predpisa sicer nanašajo na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva, in ne za pridobitev stalnega prebivališča, kot je to določeno v ZTuj-1B.

17. Poleg tega v Odločbi US Ustavno sodišče tudi navaja, da razlaga pogoja dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva, prav tako pa, da položaj oseb, na katere se ta odločba nanaša, ne bi smel biti slabši od položaja oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Slovenije. Čeprav se Odločba US nanaša na prvo skupino upravičencev, pa glede na to, da je Ustavno sodišče razveljavilo celotni 1. člen ZUSDDD in da gre tudi pri drugi skupini upravičencev za državljane bivše skupne države, katerih statusa ni mogoče enačiti z drugimi tujci in je njihov položaj urejen v posebnem zakonu, torej ZUSDDD, morajo ta načela po presoji Vrhovnega sodišča smiselno veljati tudi za drugo skupino upravičencev v zvezi s pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. To pomeni, da pogoji oziroma razlaga pogojev za pridobitev dovoljenja za pridobitev tega statusa ne bi smela biti strožja, kot je to za druge tujce. Pri tem Vrhovno sodišče tudi opozarja na določbe Zakona o državljanstvu, veljavne v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove postopka, in sicer, da je pogoj (3. točka prvega odstavka 10. člena) v zvezi s pridobitvijo državljanstva z naturalizacijo, da oseba dejansko živi v Sloveniji deset let, od tega neprekinjeno pet let pred vložitvijo prošnje, in ima urejen status tujca, pa tudi ZTuj-1B za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje določa zgolj petletno neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji.

18. Iz krivdoreka kaznovalnega naloga I K 64795/2010 z dne 9. 12. 2011 sicer res izhaja, da naj bi revidentka od leta 2000 do 2007 prebivala v Zvezni republiki Nemčiji, kjer sta bila rojena dva njena otroka, vendar pa tudi tožena stranka v svoji odločbi sama navaja (v prvem odstavku na 3. strani), da je revidentka „v obdobju od leta 2000 do 2007 živela tudi v Nemčiji“). Če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, je organ, ki vodi postopek, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega (149. člen ZUP). Vezanost na kazensko sodbo pomeni le, da sodba Upravnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so bile podlaga za izdajo obsodilne sodbe v kazenski zadevi. Vendar pa se te ugotovitve nanašajo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Ni pa ovire, da upravni organ ne bi mogel samostojno in drugače ugotoviti dejanskih okoliščin, od katerih ni odvisna odločitev kazenskega sodišča o obstoji kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti storilca.

19. Tožena stranka je z dopisom z dne 7. 4. 2014 revidentko seznanila o ugotovljenih dejstvih v obnovljenem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji. Revidentka je podal pisno izjavo, v kateri je navedla, da se z ugotovitvami ne strinja in da naj tožena stranka ponovno zasliši več prič. Predlagala je zaslišanje prič, ki so bile v omenjenem kazenskem postopku pravnomočno obsojene za kaznivo dejanje krive izpovedbe in to ravno glede okoliščine prebivanja revidentke v Republiki Sloveniji v spornem obdobju.

20. Ker sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje časovno obdobje nahajanja revidentke v Zvezni republiki Nemčiji določili zgolj in izključno na podlagi krivdoreka kaznovalnega naloga, to dejstvo pa je ključnega pomena za odločitev v obravnavni zadevi, revidentki v okviru načela materialne resnice in pravice do izjave ni bila dana enakopravna možnost udeležbe v upravnem kot tudi v sodnem postopku.

21. Neutemeljen pa je revidentkin ugovor, ki se nanaša na pravočasnost obnove postopka, saj bi to morala uveljavljati s pravnim sredstvom zoper sklep, s katerim je tožena stranka po uradni dolžnosti obnovila postopek, ki je samostojen akt, zoper katerega sme po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sprožiti samostojen upravni spor.

22. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo v postopku materialno pravo zmotno uporabljeno, je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. in 3. (ker so bila v upravnem postopku kršena tudi pravila postopka) točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je ta vezana na stališča Vrhovnega sodišča v tej sodbi glede uporabe materialnega prava, revidentki pa mora omogočiti pošten postopek, kar pomeni, da ji mora dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo zakonite in pravilne odločbe.

K II. točki izreka:

23. Revidentka je predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. Na podlagi navedene določbe lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker Vrhovno sodišče začasno odredbo na podlagi citirane določbe lahko izda samo do odločitve o reviziji, s to sodbo pa je o reviziji odločilo, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, saj za meritorno odločanje o njej niso več izpolnjeni predpisani pogoji.

K III. točki izreka:

24. Ker je revidentka z revizijo uspela, Vrhovno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Pri odmeri stroškov upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 te stroške določilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Revidentki je tako priznalo stroške upravnega spora v znesku 285,00 EUR, povečanih za 22 % DDV v znesku 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroškov revizijskega postopka pa revidentka ne uveljavlja. Tožena stranka je tako dolžna revidentki v petnajstih dneh od vročitve sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 347,70 EUR.