Jedro

Zemljiškoknjižna lastnica zemljišč je pokojna, tožnik in prizadeta stranka pa sta njena zakonita dediča. V skladu z določbami ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku njegove smrti. Do delitve zapuščine pa dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Navedeno pomeni, da so kmetijska zemljišča v skupni lastnini, zato bi moral tožnik za njihovo uporabo pridobiti soglasje sodedinje. Že dano soglasje pa lahko vsak lastnik tudi umakne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj odločila, da se GERK z identifikacijskimi številkami 688302, 688303, 688304, 3363428 in 3363837 v celoti izbrišejo iz kmetijskega gospodarstva KMG-MID ..., katerega nosilec je tožnik. V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da je A.A. dne 2. 2. 2012 podala vlogo za prepoved odobritve subvencij v zvezi s prej navedenimi GERK, ki jih uveljavlja tožnik, ker so nepremičnine predmet zapuščinskega postopka po pok. B.B., ki pa še ni končan. Po podatkih zemljiške knjige je zemljiškoknjižna lastnica zemljišč B.B., zato je upravni organ tožnika z dopisom dne 10. 2. 2012 pozval, da predloži dokazila o pravici do uporabe navedenih zemljišč. V dopisu je bil tudi poučen, da bo upravna enota po uradni dolžnosti izdala odločbo o izbrisu GERK, kolikor ne bo posredoval zahtevanih dokazil. Ker tožnik do izdaje prvostopne odločbe dokazil ni dostavil, je upravni organ odločil na podlagi 34. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: Pravilnik).

V pritožbenem postopku je tožena stranka potrdila odločbo prvostopnega organa. Navaja, da v primeru, če so zemljišča v skupni lasti, ima nosilec pravico do uporabe v skladu s 7. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki določa, da za določitev uporabnika zadostuje soglasje več kot polovice lastnikov. A.A. in tožnik sta kot dediča po pokojni B.B. skupna lastnika kmetijskih zemljišč, zato bi moral tožnik predložiti soglasje drugega skupnega lastnika, česar pa ni storil. Pri tem ni pomembno, kdo zemljišča dejansko obdeluje, kakor tudi, da je A.A. tožniku v preteklosti dala soglasje za uporabo zemljišč. Sedaj sta oba skupna lastnika, pri čemer je A.A. tožniku odrekla soglasje za uporabo zemljišč. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je tožnik v postopku imel možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, česar pa ni storil. Tudi če bi prvostopni organ tožnikov dopis prejel pred izdajo odločbe, to ne bi pripomoglo k drugačni odločitvi.

Tožnik v tožbi ugovarja napačno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Zapuščinski postopek po pok. lastnici še ni končan, ker je prekinjen zaradi pravdnega postopka, v katerem tožnik izločuje celotno zapuščino. Kmetija tožniku predstavlja vir preživljanja, prav tako subvencije, s katerimi izravnava stroške obdelave. Iz zapisnika Upravne enote Ptuj z dne 14. 10. 2009 je razvidno, da se je morebitna solastnica A.A. strinjala s stanjem podatkov v registru kmetijskih gospodarstev, katerega nosilec je, čeprav je bila takrat lastnica kmetije njegova mati. V obravnavanem primeru gre za zaščiteno kmetijo, katere njegova sestra ne bo mogla prevzeti, saj ne izpolnjuje pogojev. Za kmetijsko gospodarstvo skrbi že od svojega 15. leta. Ves čas je kmetijo ohranjal in izboljševal, odvzem subvencij mu bo zato povzročil veliko škodo. Vrednost njegovih vlaganj je že za nekajkrat presegla vrednost kmetije. Prav tako ga je Ministrstvo za kmetijstvo z odločbo z dne 4. 12. 2012 postavilo za skrbnika za poseben primer po pokojni mami. Sicer pa morebitna dedinja A.A. do zaključka zapuščinskega postopka ni lastnica in ne solastnica kmetijskega gospodarstva, tako nima nobene zakonske podlage za preprečitev pridobitve subvencij. Ne glede na vse pa je tožnik upravičen do vpisa in koriščenja vsaj predpostavljene svoje idealne polovice in mu GERK ne bi smeli izbrisati v celoti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

A.A., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo navaja, da je tudi ona do 29. leta starosti delala na kmetiji. Tožnik se je pri 18. letih zaposlil in je še danes zaposlen, tako da mu kmetija ni vir preživljanja. Z odločbo z dne 4. 12. 2012 je bil tožnik določen za skrbnika za posebni primer samo v agromelioracijskem postopku za parceli št. 753/1 in 753/2 k.o. ...

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta izpodbijana upravni akt pravilna in na zakonu utemeljena iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V tožbi tožnik le ponavlja ugovore, ki jih je že navedel v postopku, ki pa jih je pravilno zavrnila tožena stranka, zato s tožbo ne more uspeti.

Način vodenja registra kmetijskih gospodarstev določa Pravilnik. Ta v 7. točki prvega odstavka 2. člena določa, da so zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva tista, za katera ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe. Pravico do uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oz. ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje lastnika zemljišča ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. V primeru zemljišč v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe skladno s 7. členom ZKZ. Ta pa določa, da je v primeru skupne lastnine za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča potrebno soglasje več kot polovice lastnikov.

Upravna enota lahko, kadar dvomi v pravilnost prijavljenih podatkov o GERK, pozove nosilca, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč. Če nosilec dokazil ne predloži ali če upravna enota na podlagi predloženih dokazil ugotovi, da pogoji za vpis GERK niso izpolnjeni, odloči o izbrisu GERK iz registra kmetijskih gospodarstev (35. člen Pravilnika).

V obravnavanem primeru ni sporno, da je zemljiškoknjižna lastnica zemljišč pok. B.B., ter da sta tožnik in A.A. njena zakonita dediča. V skladu z določbami Zakona o dedovanju (ZD) pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku njegove smrti (člen 132). Do delitve zapuščine dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (člen 145. ZD). V obravnavanem primeru to pomeni, da so kmetijska zemljišča v skupni lastnini, zato bi moral tožnik za uporabo pridobiti soglasje dedinje A.A. Po presoji sodišča so bila, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki v bistvenih okoliščinah niti ni sporno, navedena določila predpisov pravilno uporabljena. V primeru skupne lastnine je za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča potrebno soglasje več kot polovice lastnikov, česar pa tožnik nima. Navedenega soglasja tudi ne nadomešča odločba upravnega organa o postavitvi skrbnika za posebni primer niti soglasje A.A., ki bi naj izhajalo iz zapisnika z dne 14. 10. 2009. Odločba o postavitvi skrbnika za posebni primer se namreč nanaša le na agromelioracijski postopek za dve parceli. Dano soglasje pa lahko vsak lastnik umakne, prijavo A.A., da se ne strinja z odobravanjem subvencij tožniku, pa gre razumeti kot umik soglasja za uporabo kmetijskih zemljišč, ki so predmet dedovanja. Pravno podlago, da je sodedinja lahko umaknila soglasje za uporabo zemljišč, ji daje ZD, ki določa, da do delitve zapuščine dediči skupno upravljajo in razpolagajo z zapuščino. Ker gre za skupno upravljanje, tožnik torej brez ustreznega soglasja do delitve zapuščine ne more uspeti niti z vpisi GERK v njegovo kmetijsko gospodarstvo na predpostavljeni idealni polovici, kot ugovarja v tožbi. V postopku preverjanja pravilnosti podatkov tudi ni pomembno kdo zemljišča obdeluje oz. vrednost opravljenih del, saj to ni stvar tega postopka. Za ta postopek je bistveno, da nosilec kmetijskega gospodarstva izkaže, da ima pravico do uporabe zemljišč, ki so vpisana v posamezni GERK, za kar pa potrebuje soglasje več kot polovice lastnikov.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o kršitvi pravil postopka, saj iz je iz podatkov spisa razvidno, da je tožnik imel možnost podati svojo izjavo. Čeprav je to storil šele po izdaji odločbe prvostopnega organa, pa je njegove ugovore presodila tožena stranka v okviru pritožbenega postopka in z navedeno presoji se strinja tudi sodišče. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.