Jedro

S tem, ko je zakoniti zastopnik tožene stranke sprejel ponudbo tožeče stranke, pogodba med pravdnima strankama velja za sklenjeno. Ni razloga, da direktor tožene stranke ne bi štel kot njenega zakonitega zastopnika za pooblaščenega za sklenitev pogodbe. Če pa pritožnica meri na napake volje pri sklenitvi pogodbe (zmota, prevara), bi morala zahtevati sodno razveljavitev pogodbe.

Ker iz predloženega bolniškega lista izhaja le, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke upravičeno zadržan od dela, ni pa napisana diagnoza oziroma opisano zdravstveno stanje, sodišče prve stopnje ni mogle preveriti, ali je bilo zdravstveno stanje zakonitega zastopnik tožene stranke res tako, da ni dopuščalo, da se odzove vabilu sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v višini 678,72 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sodbo obdržalo v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 189337/2010 z dne 21. 2. 2010. Obenem je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.565,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbe. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki poslalo ponudbo št. 03-010 z dne 18. 8. 2010 (priloga A2) za objavo logotipa na zadnji strani registratorja Rp-O po poslani predlogi. Iz elektronskega sporočila z dne 6. 9. 2010 izhaja, da je D. P., direktor tožene stranke, potrdil ponudbo s predlaganim besedilom. Po vpogledu v registrator Rp-O je sodišče ugotovilo, da je na zadnji strani – platnici registratorja objavljen logotip tožene stranke (priloga A16), iz česar izhaja, da je tožeča stranka opravila storitev v skladu s ponudbo z dne 18. 8. 2010. Tožeča stranka je toženi stranki za to objavo logitipa na zadnji strani registratorja izstavila račun št. 13/2010 z dne 20. 10. 2010 v znesku 10.320,00 EUR, kar ustreza ponudbi, ki jo je tožena stranka sprejela. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je tožena stranka v obveznostnem razmerju do tožeče stranke na podlagi sprejete ponudbe in da tožeča stranka izkazuje za opravljeno storitev terjatev z računom št. 13/10 z dne 26. 10. 2010 ter izpisom odprtih postavk naročnika na dan 12. 11. 2010 (priloga A24), zato je izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti vzdržalo v veljavi. Glede na predloženo elektronsko korespondenco med pravdnima strankama sodišče prve stopnje ni sledilo navedbi tožene stranke, da so potekali dogovori glede posla, ki je predmet tega spora, med tožečo stranko in direktorjema družb S. in K. in da naj tožena stranka ne bi bila o pričetku sodelovanja s tožečo stranko seznanjena z omenjenimi dogovori ter da naj bi zato tudi potrdila predlog računa, ki ga je izstavila tožeča stranka. Ker iz elektronske korespondence ne izhaja, da bi obstajal kakršenkoli dogovor za ekskluzivno objavo logotipa tožene stranke na zadnji strani platnice in na notranji strani prve platnice registratorja ter za ekskluzivno objavo reklamnega besedila na pregradnem kartonu, je kot nepotreben zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič D. P. iz K. in M. L..

Pritožnica vztraja, da je bil sklenjen predhodni ustni dogovor o ekskluzivni objavi logotipa tožene stranke na zunanji strani zadnje platnice in na notranji strani prve platnice registratorja, ki ga je tožeča stranka sklenila z D. P. in M. L. (sicer direktorja K. in S., ki sta družbenika tožene stranke), direktor tožene stranke D. P. pri tem ni sodeloval in z vsebino dogovora ni bil seznanjen. Zato je tudi potrdil predlog računa. Vendar sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, ki glede na dokazno oceno listinske dokumentacije v spisu ni poklonilo vere navedbam tožene stranke o tem dogovoru. Zato je tudi upravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič D. P. in M. L. Pritožbeno sodišče dodaja, da velja s tem, ko je zakoniti zastopnik tožene stranke sprejel ponudbo tožeče stranke, pogodba med pravdnima strankama za sklenjeno (21. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Sodišče druge stopnje ne vidi razloga, da ne bi štelo direktorja tožene stranke kot njenega zakonitega zastopnika za pooblaščenega za sklenitev pogodbe. Če pa pritožnica meri na napake volje pri sklenitvi pogodbe (zmota, prevara), bi morala zahtevati sodno razveljavitev pogodbe v smislu 95. člena OZ in nadaljnjih. Tovrstnih navedb tožena stranka niti ni podala.

Ne držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka ni zanikala obstoja ustnega dogovora. Kot je pojasnilo že prvostopno sodišče, je tožeča stranka to storila na glavni obravnavi, ki se je tožena stranka ni udeležila.

Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati priči D. P in M. L., je neutemeljen tudi zato, ker bi tožena stranka glede na 286.b člen ZPP morala kršitev uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 115. člen ZPP, ker je opravilo glavno obravnavo v odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ni imela pooblaščenega odvetnika, čeprav naj bi nenadoma zbolel, o čemer je obvestil sodišče prve stopnje po elektronski pošti (dan pred glavno obravnavo), nato pa je predložil še bolniški list. Sodišče lahko preloži narok, če so za to upravičeni razlogi. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo pravilno opravilo v toženčevi odsotnosti (282. člen ZPP), saj je bilo tožencu s pravilno vročitvijo vabila omogočeno sodelovanje v postopku. Po oceni pritožbenega sodišča toženčev izostanek z glavne obravnave ni bil opravičljiv (281. člen ZPP). Pogoja za preložitev naroka sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Kadar se stranka sklicuje na zdravstvene razloge, opravičiti izostanek ne pomeni le predložiti zdravniško potrdilo. Sodnik mora imeti možnost, da se na podlagi preloženega potrdila in upoštevaje druge pomembne okoliščine prepriča, ali je izostanek dejansko opravičljiv. Ker iz predloženega bolniškega lista izhaja le, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke upravičeno zadržan od dela, ni pa napisana diagnoza oziroma opisano zdravstveno stanje, sodišče prve stopnje ni mogle preveriti ali je bilo zdravstveno stanje zakonitega zastopnik tožene stranke res tako, da ni dopuščalo, da se odzove vabilu sodišča (prim. VSS sodba II Ips 670/2007, VSL sodba I Cpg 208/2013).

Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, prav tako pa tudi razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato glede na načelo uspeha sama nosi svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu, v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.