Jedro

Revident mora izkazati razloge za dovoljenost revizije. Ker pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način, revizija iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Revident pa tudi hudih posledic ne pripisuje zavrženju njegovega predloga za obnovo postopka, kar je predmet presoje v tem upravnem sporu. S tem pa zelo hudih posledic, ki naj bi mu nastale z izvršitvijo izpodbijanega akta (sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka), ki se sploh ne izvršuje, ne more izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik (revident) po odvetniku dne 17. 9. 2009 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2 in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21. 4. 2008, s katerim je ta zavrgla revidentov predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo tam navedenega delnega gradbenega dovoljenja za gradnjo AC priključka C. - vzhod (L.).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah, na primer v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, ter glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način. Iz obrazložitve revizije je mogoče razbrati, da meri na vprašanje obstoja novega dejstva (oziroma novega dokaza) kot razloga za dovolitev obnove upravnega postopka na podlagi določbe 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP glede na čas odločanja upravnega organa. O tem vprašanju pa obstaja obširna upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je zavzelo stališče, da morata novo dejstvo in nov dokaz iz citirane določbe ZUP obstajati že v času prvega odločanja, da bi lahko predstavljala obnovitveni razlog. Od takšnega stališča pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odstopilo. Revizija zato iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

7. Revizija je po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident navaja, da gre pri gradbenem dovoljenju, izdanem investitorju D..., d.d., za neutemeljeno poseganje v njegovo lastninsko pravico na nepremičnini v nasprotju z zakonom in Ustavo RS. Revident torej hude posledice pripisuje že izdanemu gradbenemu dovoljenju, ne pa zavrženju njegovega predloga za obnovo postopka, kar je predmet presoje v tem upravnem sporu. S tem pa zelo hudih posledic, ki naj bi mu nastale z izvršitvijo izpodbijanega akta (sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka), ki se sploh ne izvršuje, ne more izkazati. Pa tudi sicer je njegovo zatrjevanje pavšalno in zato neupoštevno. Revident tako tudi ni izkazal obstoja pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).