Jedro

Delavec je poleg osnovne plače, ki ne sme biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, upravičen do dodatka za delovno dobo (47. člen SKPGd) in povrnitve stroškov za prehrano (1. točka 52. člena SKPGd). V znesku minimalne plače, ki jo prejeme delavec dodatek za delovno dobo in povračilo stroškov za prehrano na delu ne smeta biti zajeta oz. vključena, saj bi to pomenilo, da je minimalna plača za vseka delavca drugačna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača iz naslova regresa za prehrano za čas od marca 1996 do avgusta 1999 znesek 493.620,97 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2000 do plačila in iz naslova dodatka na delovno dobo za čas od 1.11.1999 do 24.3.2000 znesek 53.149,13 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2000 do plačila.

Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 270.563,40 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da je tožnica prejela več, kot bi ji iz naslova regresa za prehrano pripadalo. Ponovno poudarja, da je imela uveljavljen sistem provizij, iz katerih je zastopnik pokrival svoje stroške. Zato tožena stranka ni posebej vodila potnih stroškov zastopnika. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni dovolj oz. sploh ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je ob istih dokazih v ponovljenem postopku spremenilo razloge, iz katerih je tožnici iz naslova regresa za prehrano prisodilo 493.620,97 SIT. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožena stranka v letu 1999 regres za prehrano in dodatek na delovno dobo posebej prikazovala, vendar se v izplačilu nič ni spremenilo, kar pomeni, da so bila tudi prejšnja izplačila pravilna, oz. da sta bila v bruto plači zajeta tako regres za prehrano kot dodatek na delovno dobo. Pritožba meni, da tožnici ni bila dolžna izplačevati iz provizije poleg potnih stroškov in dnevnic še regresa za prehrano. Zastopniki nikoli niso obračunavali kilometrine, zato je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da znesek 889.462,20 SIT predstavlja stroške kilometrine - za uporabo lastnega vozila.

Glede na napotke pritožbenega sodišča v zadnjem razveljavitvenem sklepu se je sodišče prve stopnje napačno opredelilo do ključnega vprašanja: ali je bil v okviru izplačil tožnici izplačan regres za prehrano in dodatek na delovno dobo. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o stroških postopka. Tožena stranka je namreč zahtevala povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe že ob izdaji sodbe z dne

22.1.2002, zato bi od tega dne dalje sodišče prve stopnje moralo toženi stranki priznati zakonske zamudne obresti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz.

razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno poudariti, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v celoti slediti izvedeniškemu mnenju, zlasti ne v delu, kjer se izvedenec spušča v pravna vprašanja. Sodišče postavi izvedenca takrat, kadar samo nima znanja s posameznega strokovnega področja, pri čemer pa na mnenje izvedenca ni absolutno vezano. Očitno napačnih izvedenčevih stališč in ugotovitev sodišče ni dolžno oz. jih celo ne sme upoštevati. V spornem primeru izvedeniško mnenje vsebuje vrsto napačnih zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi natančno pojasnilo, kot tudi razloge, zakaj teh zaključkov ni upoštevalo. Ob delno uporabljivih podatkih iz izvedeniškega mnenja pa je sodišče prve stopnje odločilo pravilno.

Delodajalec in delavec se s pogodbo o zaposlitvi dogovorita za osnovno plačo, ki ne sme biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred po kolektivni pogodbi. Tako določata 2. in 3. odstavek 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97). Tej obveznosti se tožena stranka z izgovorom na sistem provizij ne more izogniti. V osnovno plačo ne sodijo dodatki in stroški, ki nastanejo v zvezi z delom in do katerih je delavec upravičen. Če pogodba o zaposlitvi vsebuje tako določilo, se uporabi kolektivna pogodba neposredno.

Tožena stranka je kot osnovno plačo zastopnika določila plačo za

I. tarifni razred, čeprav dela zastopnika nikakor ni mogoče šteti za enostavno delo v smislu 1. točke tarifne priloge k SKPGd oz.

ga enačiti z delom snažilke ali kurirja, ki sta po sistemizaciji delovnih mest tožene stranke tudi uvrščena v I. tarifni razred.

Vendar pa to vprašanje ni predmet tega postopka. Bistveno je, da delodajalec ne more določiti, da je v osnovno plačo vključen tudi dodatek na delovno dobo in stroški, če bi zato po odbitku dodatka na delovno dobo in regresa za prehrano osnovna plača bila nižja od izhodiščne za posamezni tarifni razred oz. nižja od osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi.

Po 1. odstavku 43. člena SKPGd plačo delavca sestavljajo osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi delovne uspešnosti ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Do 1.11.1999 je bila tožničina osnovna plača minimalna plača, katere znesek je za posamezno obdobje točno določen in za vse delavce enak. Zato tudi v minimalni plači ne morejo biti zajeti dodatki, saj bi to pomenilo, da je znesek minimalne plače za vsakega delavca drugačen. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo napačno stališče, da je v minimalni plači, ki jo je tožnica prejemala pred

1.11.1999, že vključen tudi dodatek na delovno dobo. Vendar pa je zavrnilni del iz naslova dodatka na delovno dobo, ki presega znesek 53.149,13 SIT pravnomočen, zoper sodbo pa se je tudi pritožila le tožena stranka, zato v ta del pritožbeno sodišče ne more več posegati. Za čas od 1.11.1999 je bila tožnica po pogodbi o zaposlitvi upravičena do osnovne plače v višini 80.990,00 SIT.

V pogodbi ni določeno, da je v tem znesku poleg osnovne plače zajeto še kaj, zato je to znesek osnovne plače. Razlaga izvedenca, da je tožnica od 1.11.1999 prejemala znesek 80.990,00 SIT, v tem znesku pa sta vključena dodatek na delovno dobo in regres za prehrano, je zgrešena, še bolj pa razlaga, da to dokazuje vključenost teh dveh prejemkov tudi v zneske, ki jih je tožnica prejemala pred 1.11.1999. Iz plačilnih list to ne izhaja.

Tudi, če bi v plačilnih listih to bilo izkazano, pa bi bil tak obračun napačen. Tožena stranka je dolžna spoštovati jasno pogodbo o zaposlitvi, pa tudi določbe SKPGd, po katerih je tožnica upravičena do osnovne plače, poleg nje pa do dodatka na delovno dobo (47. člen SKPGd) in regresa za prehrano (1. točka

52. člena SKPGd).

Iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da je znesek, ki ga tožena stranka prikazuje kot "potne stroške" v višini 889.462,20 SIT sestavljen iz kilometrine in dnevnic. Za tak zaključek izvedenca v predloženih dokazih ni nobene podlage. Kaj so potni stroški je jasno - stroški prevozov, o katerih pa tožena stranka ni vodila nobene evidence. Da so v teh stroških zajete dnevnice, ni razvidno. Prav tako je popolnoma brez podlage ugotovitev izvedenca, da je tožnica prejela terenski dodatek. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo celo nesporno ugotovljeno, da tožena stranka tožnici ni izplačevala dnevnic in terenskega dodatka. Dejstvo je, da v osnovni plači dodatek na delovno dobo in regres za prehrano ne more biti zajet in tudi dejansko ni bil. Tožnica je prejemala golo osnovno plačo brez vsakršnih dodatkov.

Posebej je prejemala potne stroške.

Nepregleden sistem obračuna in izplačil je riziko tožene stranke, ki mora poskrbeti, da je evidenca izplačil delavcem jasna in ji mora omogočati, da kadarkoli lahko izkaže, iz katerega naslova je bilo delavcu kaj izplačano. Če so izplačila opredeljena kot potni stroški, jih tožena stranka po potrebi ne more prikazovati kot regresa za prehrano, ker iz ničesar ne izhaja, da je v teh stroških dejansko zajet. Po isti logiki, kot jo ponuja pritožba, bi lahko zatrjevala, da je bilo v teh plačilih zajeto tudi kaj drugega, kar bi tožnica še lahko vtoževala. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica opravila manj poti, kot je bilo plačil. Sicer pa regres za prehrano in dodatek na delovno dobo ne moreta biti odvisna od provizije po sistemu: če je realizacija dovolj velika, da pokrije stroške plače, dodatkov in stroškov, potem se dodatki in stroški plačajo, sicer pa ne. Oba prejemka delavcu pripadata ne glede na realizacijo in iz izvedenih dokazov izhaja, da ju tožnica ni prejela.

Sodišče prve stopnje je zneske regresa pravilno odmerilo v višini, določeni s tarifno prilogo SKPGd ter dodatek na delovno dobo v višini 0,5% za vsako leto dela. Pri regresu za prehrano je pravilno upoštevano le število dni, ko je bila tožnica na delu, iz naslova dodatka na delovno dobo pa je bilo tožnici glede na pravnomočno zavrnjeni del zahtevka prisojeno celo manj, kot bi ji pripadalo. Zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

Tudi v delu o stroških postopka pritožba ni utemeljena. Tožena stranka nikoli ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti od priglašenih stroškov, kot zatrjuje v pritožbi. Sodišče prve stopnje jih je sicer v razveljavljeni sodbi priznalo, vendar je bil sklep razveljavljen in je bilo o stroških ponovno odločeno.

Prvič je pooblaščenec tožene stranke v spis vložil stroškovnik, drugič je stroške le še dodatno priglasil. Ne prvič ne drugič in v nobeni pripravljalni vlogi, pa tudi ne v odgovoru na tožbo, od priglašenih stroškov ni zahteval plačila zakonskih zamudnih obresti. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi mu jih prisodilo. Tudi, če bi jih, pa lahko tečejo le od odmere dalje, torej od zadnje sodbe sodišča prve stopnje, nikakor pa ne od prve.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 1. odstavkom

165. člena ZPP na podlagi 154. člena ZPP stroške pritožbe krije sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z

32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za zahtevek za plačilo 493.620,97 SIT in

53.149,13 SIT iz različnih naslovov, revizija po določbah ZPP za nobenega od zahtevkov ni dovoljena, saj vtoževana zneska ne presegata milijona tolarjev (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.