Jedro

Če sodišče določenega dokaza ni izpostavilo izrecno, takšen dokaz ali ni relevanten ali je ugotovilo nasprotno z drugimi, trdnejšimi dokazi. Torej se je do dokaza opredelilo posredno. Ko pritožba opozarja in izpostavlja posamezne dokaze, s katerimi potrjuje posest na spornem zemljišču, je to le subjektivna opredelitev tožene stranke in njena dokazna ocena.

Za grožnjo z denarno kaznijo v primeru kršitve s sodbo določene prepovedi vznemirjanja sodišče nima zakonske podlage. Predmet zagrožanja in izrekanja denarne kazni za primer nespoštovanja sodnih odločb je stvar izvršilnega postopka, kar pomeni, da bo tožeča stranka morala, v primeru, da toženca prepovedi po sodbi iz te pravde ne bosta spoštovala, takšen ukrep predlagati v okviru izvršilnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I./2. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki v primeru kršitve prepovedi iz te točke dolžni plačati denarno kazen v višini 4.000,00 EUR, in - v III. točki izreka tako, da se znesek stroškov postopka stranskega intevenienta zniža za 512,27 EUR (na 313,98 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka v 1. točki po tožbi odločilo, da sta toženi stranki dolžni opustiti poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 1/765, 1/762 in 2/21, vse k. o. X, zlasti sta dolžni odstraniti količek in mrežnato žičnato ograjo na tem mestu, v 2. točki pa je toženima strankama prepovedalo vsako nadaljnje vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na zgoraj navedenih nepremičninah s prepovedjo postavljanja mrežnate žičnate ograje, kakor tudi vsako drugačno vznemirjenje, in jima v primeru kršitve te prepovedi zagrozilo z denarno kaznijo v višini 4.000,00 EUR. O nasprotni tožbi je pod II. točko izreka odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v korist tožečih strank dolžna urediti okolico objekta X tako, da na parcelah št. 1/764 in 1/765, vzdolž meje s parcelama št. 1696/21 in 1/762, vse k. o. X zgradi manjkajočo protihrupno opečnato ograjo, dolžine 3 metre in višini 1,8 metra, da dobavi in v dograjeno ograjo vgradi drsna vrata za dovoz z vozili, da dobavi in v dograjeno opečnato ograjo vgradi vrata za osebni prehod, da napelje električne vodnike za priklop motorja in fotocelic od vgrajenih vrat, ter da se ugotovi, da sta tožeči stranki lastnika vsak do 1/2 nepremičnine parcele št. 1/765 k. o. X. Pod III. točko izreka je toženima strankama po tožbi naložilo v povrnitev tožeči stranki po tožbi stroške v znesku 1.946,54 EUR in stranskemu intervenientu v višini 826,25 EUR.

2. Zoper sodbo sta se v roku pritožili toženi stranki po tožbi in tožeči stranki po nasprotni tožbi iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek po tožbi in ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, vse s stroškovnimi posledicami. V zvezi z lastništvom parcele št. 1/765 navajata, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se je A. A. s prodajno pogodbo z dne 29. 11. 1999 zavezal prenesti lastninsko pravico tožencema le na treh od skupno štirih delov takratne parc. št. 1/525, torej brez današnje sporne parcele št. 1/765. Dokazna ocena v tem delu je arbitrarna, protislovna in pomanjkljiva. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, kateri dokazi potrjujejo to tezo sodišča in tezo, da je bila sporna parcela v letu 1999 asfaltirana in del stare ceste, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa ni upoštevalo nobenega listinskega dokaza v spisu. Pritožba izpostavlja, da iz izpovedb prič A. A. in B. B. izhaja, da v letu 1999 sporna parcela ni bila asfaltirana in kot takšna del ceste. Po navedenem je možen le en zaključek, in sicer, da je bila v letu 1999 celotna tedanja parcela št. 1/925, torej tudi sedanja sporna parcela št. 1/765, prodana najprej A. A. in nato tožencema, posledično čemur se v priposestvovalno dobo tožencev šteje tudi čas trajanja posesti s strani A. A. Po trditvah pritožbe enako dejansko stanje izhaja tudi iz drugih izvedenih dokazov, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo ali jih je zmotno ocenilo. Tako za pričo C. C. ni navedlo smiselnega razloga za njegovo diskvalifikacijo, glede njegove izpovedbe pa je nepomembno, ali je bil na dovoz položen svetlejši asfalt ali beton, pri čemer bi glede na njuno slično vizualnost sedaj ugotovil, ali je tam asfalt ali beton, le ustrezni strokovnjak – izvedenec gradbene stroke. Da je bilo sporno zemljišče ves čas dvorišče in torej ves čas tudi predmet razpolaganja, dokazujejo odločbi DURS št. 90312-539/2000-22 z dne 31. 7. 2000 in št. 903/12-994/97 z dne 29. 9. 1999, pogodba z dne 31. 5. 1999 v notarskem zapisu št. SV 810/99, aneks z dne 17. 8. 1999 k pogodbi v notarskem zapisu SV 810/99, prodajna pogodba z dne 29. 11. 1999 med prodajalcem A. A. in kupcema – pritožnikoma, aneks št. 2 z dne 22. 5. 2009 med tožnico in A. A., kakor tudi izpovedbi prič B. B. in D. D. O stanju sporne parcele v naravi leta 1999 pritožba izpostavlja še izpovedbe pritožnikov in njunega sina C. C., o predmetu prodaje oziroma nakupa v letu 1999 izpovedbi pravdnih strank, o gradbenih delih v zvezi s sporno parcelo št. 1/765 izpovedbi pritožnikov in njunega sina C. C., o uporabi sporne parcele enako izpovedbi pritožnikov in njunega sina. V posledici pojasnjenega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi neopredelitve do dokazov tožencev pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede denarne kazni za primer kršitve prepovedi je po prepričanju pritožbe odločitev arbitrarna in brez obrazložitve. Tudi sicer za takšno odločitev ni materialnopravne podlage. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Poleg tega je zmotna odločitev o stroških stranskega intervenienta. V tej vlogi je namreč nastopal na strani tožene stranke po nasprotni tožbi le glede odškodninskega zahtevka in se pri izračunu njegovih stroškov postopka upošteva le uspeh strank v tem delu odločitve. V dopolnitvi pritožbe pritožnika še opozarjata, da je bila glede na izvedene dokaze cest X veliko nižje kot sedanja cesta Y in zaradi tega v nobenem primeru svetlejši (starejši) asfalt ne more predstavljati ceste X. Da tam prej ni bilo pločnika, izhaja iz izpovedb prič A. A. in B. B. ter pritožnikov, gradnja nove povezovalne ceste do meje sporne parcele pa potrjuje tudi projekt 11-233/02 iz novembra 2003. Enotna ureditev okolice po nasprotni tožbi je neodvisna od razpleta lastništva parcele št. 1/765, ker je to dolžna storiti tožeča stranka kot investitor izgradnje ceste po obstoječem planu enotne ureditve okolice tako kot je zahtevano z nasprotno tožbo. Tudi sicer je tožeča stranka z enotnim urejanjem okolice že pričela, a na spornem z nasprotno tožbo zahtevanem delu tega ni dokončala. V primeru vrnitve zadeve v novo sojenje pritožnika predlagata dodelitev zadeve drugemu sodniku.

3. Tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi ter stranski intervenient v odgovorih na pritožbo zavračata pritožbene navedbe in potrjujeta pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Predlagata zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zaradi lažjega razumevanja bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi imenovalo s skupnim izrazom tožeča stranka ali tožnik, toženi stranki po tožbi in tožeči stranki po nasprotni tožbi pa z toženi stranki ali toženca.

6. Glede odločitve o tožbenem zahtevku po tožbi in po nasprotni tožbi glede lastništva parcele št. 1/765 in, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodbe, tudi o vprašanju ureditve okolice, je najprej pravno pomembno, ali je A. A. s sklenitvijo aneksa k pogodbi v obliki notarskega zapisa SV 810/99, sklenjenega v notarskem zapisu št. SV 1451/99 dne 2. 9. 1999 (priloga B2), pridobil tudi posest na v tej pravdi spornem delu takratne parcele št. 1/525, sedaj sporne parcele št. 1/765. V primeru, da posesti ni pridobil in je torej ni izvajal do sklenitve prodajne pogodbe z dne 29. 11. 1999 (priloga B3), s katero je z aneksom iz priloge B2 pridobljeno nepremičnino prodal in izročil pritožnikoma – tožencema, tožbenim zahtevkom po tožbi in po nasprotni tožbi ni ugoditi že iz tega razloga, saj se pridobitev lastninske pravice zatrjuje in vtožuje na podlagi priposestvovanja, od pridobitve neposredne posesti tožencev s prodajno pogodbo iz priloge B3 dne 29. 11. 1999 do vložitve tožbe v tej pravdi 16. 9. 2009 pa neizpodbijano še ni potekla potrebna 10-letna doba za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini po drugem odstavku 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Da bi bila 10-letna doba posesti izpolnjena, se torej mora v priposestvovalno dobo tožencev všteti tudi posest njunega pravnega prednika A. A. Iz pojasnjenega najprej sledi, da je bilo irelevantno ugotavljanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (glej začetek 14. točke), kakšen obseg parcele št. 1/525 se je A. A. s prodajno pogodbo iz priloge B3 dne 29. 11. 1999 zavezal prenesti v last tožencev, posledično čemur je irelevantna in zato neupoštevna v tem delu tudi pritožba.

7. Da A. A. ni pridobil in nastopil posesti na v tej pravdi obravnavani sporni nepremičnini, je sodišče prve stopnje s podanimi razlogi utemeljilo v 14. točki, v povezavi z 12. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Tem razlogom pritožbeno sodišče sledi in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje, saj so dovolj prepričljivo, na dokazih temelječe in življenjsko sprejemljivo argumentirani tako, da jih številni in obširni pritožbeni pomisleki ne omajejo. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da posest pravnega prednika A. A. zatrjujeta toženca in na njima je dokazno breme, da to s podanimi dokazi potrdita. Ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe poda argumente za svojo ugotovitev, da A. A. sporne nepremičnine ni imel v posesti, se s tem dejansko opredeli, zakaj ne šteje za dokazanega dejstva zatrjevane posesti A. A. Ti podani argumenti so tako prepričljivi in logični, da tudi pritožbeno sodišče šteje za pravilnega in 8. členu ZPP skladnega zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka zatrjevane posesti A. A. ni uspela dokazati. Za potrditev pravilnosti sklepanja sodišča prve stopnje v tem delu je zlasti izpostaviti, kako se toženec, zaslišan kot pravdna stranka, na večkratna vprašanja pooblaščenke tožeče stranke in sodišča, ni opredelil o starejšem svetlejšem asfaltu, v katerem je vbetoniran sporni količek mrežaste ograje, pri čemer je pred tem v svojih navedbah zatrjeval vbetoniran vhod s ceste na njegovo dvorišče. Da sta asfalt (četudi starejši in svetlejši) in beton očitno ločljiva že po izgledu, je splošno znano in za takšno ločevanje ni potreben, kot zmotno trdi pritožba, izvedenec. Če bi bil ta asfalt položen potem, ko naj bi sporno nepremičnino že kupila toženca, ali če bi služil kakšnemu drugemu namenu in ne bi bil del stare ceste, bi po prepričanju pritožbenega sodišča, glede navedb tožeče stranke glede tega asfalta, toženec to ob zaslišanju nedvomno izpovedal. V dodatno potrditev pravilnosti stališča, da A. A. z aneksom iz priloge B2 ni prevzel v posest tudi spornega zemljišča, pritožbeno sodišče izpostavlja aneks št. 2 k pogodbi z dne 31. 5. 1999, sklenjenega med tožečo stranko in A. A. dne 22. 5. 2009 (priloga A5), v 3. členu katerega je izrecno ugotovljeno, da je A. A. po aneksu iz priloge B2 od prvotne parcele št. 1/525 pridobil novo nastale parcele št. 1/763, 1/764 in 1/525, ne pa tudi v tej pravdi sporne parcele št. 1/765. Ni spregledati niti pogostega dejstva, da se nemalokrat zgodi, da je določeno zemljišče v naravi namenjeno drugačni uporabi, kot se ta vodi v uradnih evidencah, ali da zainteresiranim niso točno znane meje med parcelami, in tako je očitno bilo tudi glede parc. št. 1/765. 8. Iz zgoraj navedenega je zaključiti, da se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe dovolj obširno in toliko celovito opredelilo o pravno pomembnih dejstvih in izvedenih dokazih, da je s podanimi razlogi pravilnost odločitve možno preizkusiti in da ni slediti pritožbi o zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče namreč določenega dokaza ni izpostavilo izrecno, takšen dokaz ali ni relevanten ali je ugotovilo nasprotno z drugimi, trdnejšimi dokazi. Torej se je do dokaza opredelilo posredno. Ko pritožba opozarja in izpostavlja posamezne dokaze, s katerimi potrjuje posest A. A. na spornem zemljišču, je to le subjektivna opredelitev tožene stranke in njena dokazna ocena, ki pa, kot je že bilo pojasnjeno, ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje.

9. Res in nedvomno je predvidena ureditev okolice na stroške tožeče stranke. Vendar ker toženi stranki v nasprotni tožbi zahtevata postavitev in ureditev ograje po tu sporni parceli ob meji s preostalimi zemljišči v lasti tožeče stranke, takšen zahtevek, glede na lastništvo parcele št. 1/765, ne more biti utemeljen že iz tega razloga.

10. Za grožnjo z denarno kaznijo v primeru kršitve s sodbo določene prepovedi vznemirjanja sodišče nima zakonske podlage in je pritožba v tem delu utemeljena. Predmet zagrožanja in izrekanja denarne kazni za primer nespoštovanja sodnih odločb je stvar izvršilnega postopka, kar pomeni, da bo tožeča stranka morala, v primeru, da toženca prepovedi po sodbi iz te pravde ne bosta spoštovala, takšen ukrep predlagati v okviru izvršilnega postopka.

11. Utemeljeno pritožba opozarja tudi na to, da je stranski intervenient na strani tožeče stranke nastopil le v postopku po nasprotni tožbi glede zahtevka za plačilo odškodnine in se zato uspeh stranke pri povračilu stroškov postopka upošteva le glede tega dela tožbenega zahtevka. Ker je tožeča stranka oziroma po nasprotni tožbi tožena stranka glede odškodninskega zahtevka uspela le z 19 %, je stranski intervenient upravičen do povračila mu njegovih stroškov postopka od tožnikov po nasprotni tožbi v tem deležu, kar znese, glede na ugotovljene skupne stroške (1.652,50 EUR), 313,98 EUR.

12. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za zagroženo denarno kazen kot neutemeljenega zavrnilo in stranskemu intervenientu prisojene stroške postopka znižalo za 512,27 EUR (peta alineja 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranke so dolžne kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožena stranka s pretežnim delom svoje pritožbe ni uspela, medtem ko tožeča stranka in stranski intervenient v odgovorih na pritožbo nista navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njun strošek za odgovor na pritožbo za ta postopek ni bil potreben.