Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri ocenjevanju, kateri izmed kandidatov, ki vsi izpolnjujejo pogoje, je po razpisnih merilih najugodnejši, je upravnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje in je v tem pogledu sodna presoja odločitve o podelitvi koncesije zadržana. Omeji se na presojo morebitne nezakonitosti meril, na presojo spoštovanja ZUP glede celovitosti, zadostne natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov ter presojo izvedbe postopka v skladu z načeli ZJZP.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Občinska uprava Občine Mirna Peč (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo družbi A. d.o.o. podelila koncesijo za opravljanje javne službe zdravstvene dejavnosti na področju zobozdravstva odraslih in mladine na območju Občine Mirna Peč. Dejavnost bo opravljal B.B., dr. dent. med. (1. točka izreka); zavrnila vlogi C.C. in D.D. (2. in 3. točka izreka); odločila, da se bo dejavnost opravljala v ordinaciji na naslovu ... (4. točka izreka), in to v skladu s pogodbo o koncesiji, ki določa pogoje opravljanja javne službe v obsegu 60 % celotnega programa standardne ekipe kot zobozdravstvo za odrasle in 40 % celotnega programa standardne ekipe kot zobozdravstvo za mladino (5. točka izreka); da se koncesija daje za dobo 15 let (6. točka izreka); da je koncesionar v roku 3 mesecev po dokončnosti odločbe dolžan skleniti koncesijsko pogodbo, v nasprotnem primeru ta odločba preneha veljati (7. točka izreka) in ugotovila, da stroškov postopka ni bilo (8. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je občina zaradi odpovedi koncesijske pogodbe obstoječega izvajalca dne 10. 11. 2011 objavila javni razpis za podelitev predmetne koncesije, na katerega so vložili vloge D.D., C.C. in A. d.o.o. S sklepom župana imenovana komisija za izvedbo postopka izbire koncesionarja (v nadaljevanju komisija) je izvedla postopek odpiranja, pregleda in ocene vlog ter podala predlog za podelitev koncesije. Od možnih 30 točk je vlogo D.D. točkovala s 25 točkami, vlogo C.C. s 30 točkami in vlogo A. d.o.o. s 30 točkami. Po merilu „pričetek z delom“ so vsi trije kandidati dobili 10 točk. Po merilu „dodatna funkcionalna znanja“ je D.D. dobil 5 točk, C.C. za opravljenih osem tečajev oziroma seminarjev, od katerih eden ni ustrezal pogojem iz razpisne dokumentacije, 10 točk, in A. d.o.o. za opravljane štiri tečaje, od katerih eden ni ustrezal pogojem iz razpisne dokumentacije, 10 točk. Po merilu „ordinacijski čas“ so vsi trije kandidati dobili 10 točk. Ker sta C.C. in A. d.o.o. imela enako število točk, je komisija v skladu z določili razpisne dokumentacije z njima izvedla ustni razgovor, na katerem je ocenila njuno vizijo delovanja in razvoja zobozdravstvene dejavnosti v občini, in sicer vizijo C.C. s 6 točkami in vizijo A. d.o.o. z 9 točkami. Vizijo C.C. so člani komisije ocenili za dobro, vizijo A. d.o.o., ki je poleg predvidevanja nakupa dodatne opreme in poudarka na preventivi, izkazovala tudi zavedanje o velikosti okoliša oziroma o številu potencialnih pacientov in možnosti krčenja programa s strani ZZZS, pa za odlično. Glede na doseženo skupno število točk (C.C. 36 točk, A. d.o.o. 39 točk) je komisija predlagala, da se koncesija podeli A. d.o.o.. V nadaljevanju postopku je prvostopenjski upravni organ pridobil še predhodno pozitivno mnenje Zdravniške zbornice Slovenije ter pozitivno mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS), soglasje Ministrstva za zdravje pa se je štelo za dano, ker ministrstvo na zaprosilo ni odgovorilo. Prvostopenjski organ je kandidate s potekom postopka seznanil z dopisom z dne 2. 12. 2011, z dopisom z dne 27. 12. 2011 pa jih je pozval, da v roku 5 dni navedejo dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev. Na poziv je odgovorila C.C., ki ji je bil 11. 1. 2012 omogočen vpogled v vlogo A. d.o.o. in ta vloga tudi izročena. Njene pripombe, da je edina, ki je zagotovila, da bi z delom lahko pričela pred 16. 1. 2012, ker je z dosedanjim izvajalcem koncesijske dejavnosti sklenila pogodbo o odkupu celotne opreme in pohištva v ordinaciji, kjer se bo opravljala koncesija, je prvostopenjski organ zavrnil kot neutemeljene na podlagi pojasnila A. d.o.o. v vlogi z dne 11. 1. 2012, da je z bivšim koncesionarjem v septembru 2011 za primer prenosa koncesije na B.B. podpisal pismo o nameri za sklenitev pogodbe o odkupu zobozdravstvene opreme. Ta kandidat je tudi pojasnil, da že ima v lasti dobršen del opreme ter da je tudi s sedanjim lastnikom opreme E. d.o.o. podpisal pismo o nameri o odkupu opreme, kar vse je dokazal z listinami. Dosedanji koncesionar pa je na zaprosilo prvostopenjskega organa pojasnil, da so vsi kandidati obljubljali odkup opreme, če in ko dobijo koncesijo. Pismo o nameri prodaje je podpisal v septembru 2011 z B.B., v novembru pa s C.C., z nobenim pa ni podpisal pogodbe. Skrajni rok prodaje je bil 31. 12. 2011. C.C. v decembru ni želela odkupiti opreme, zato jo je 30. 12. 2011 prodal podjetju E. Iz teh izjav in dokumentov po mnenju prvostopenjskega organa izhaja, da je izbrani koncesionar že v trenutku oddaje vloge in tudi ob izdaji odločbe zagotavljal pravočasen začetek opravljanja dejavnosti. Na ugovore C.C. glede sestave in ocene komisije o viziji delovanja pa prvostopenjski organ odgovarja, da so bili člani komisije - podžupan občine, višja svetovalka za družbene dejavnosti iz občinske uprave in nekdanja direktorica Območne enote ZZZS Novo mesto zaradi svojih izkušenj na področju zdravstva kompetentni za presojo vlog in vizij. Njihova ocena ni arbitrarna, temveč temelji na argumentih in premišljeni presoji. Sicer pa bi C.C. lahko že prej opozorila, da razpisna dokumentacija naj ne bi zagotavljala nepristranske odločitve in zahtevala spremembe ali pojasnila. Glede na to, da je bila razpisana koncesija za enega koncesionarja, je preostali dve vlogi zavrnil. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper navedeno odločbo zavrnil. Za neutemeljene je ocenil pritožbene ugovore, da ni imela dovolj možnosti za izjasnitev o zadevi in se pri tem skliceval na dopisa prvostopenjskega organa z dne 2. 12. 2011 in 27. 12. 2011, neizvedbo ustne obravnave pa ocenil za kršitev, ki ni mogla vplivati na pravilnost odločitve. Zavrnil je tudi pritožbeni ugovor, da komisije ne bi smel imenovati župan, ki je v postopku odločanja drugostopenjski organ. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki so se nanašali na nepravilno vrednotenje funkcionalnih znanj izbranega kandidata, konkretno upoštevanje potrdila z dne 29. 11. 2008, navaja, da pritožnica ni predložila dokazov za svoje trditve v zvezi s časom pridobitve tega potrdila, njeno mnenje, da so upoštevna le potrdila po pridobljeni licenci, pa ni skladno z razpisno dokumentacijo. Glede upoštevanja potrdil v tujem jeziku se je oprl na 177. člen ZUP. V zvezi z ugotavljanjem, kdaj bi izbrani kandidat lahko začel z opravljanjem dejavnosti, se drugostopenjski organ sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega organa, ki jih je dopolnil z ugotovitvijo, da je imel izbrani kandidat sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki bi jo v času poskusnega dela (do 2. 1. 2012) lahko odpovedal s 7 dnevnim odpovednim rokom. Zato tudi drugostopenjski organ ni dvomil v resničnost izjave izbranega kandidata glede začetka opravljanja dejavnosti. Glede kompetentnosti komisije za presojo vizije delovanja obeh kandidatov je drugostopenjski organ sledil mnenju prvostopenjskega organa. Pritrdil je tudi sami oceni vizij, ker meni, da je treba situacijo oceniti realno in na tako situacijo postaviti vizijo nadaljnjega razvoja. Če je pritožnica menila, da je razpisna dokumentacija nejasna, bi na to morala opozoriti prvostopenjski organ ali od njega zahtevati pojasnilo.
Tožnica vlaga tožbo zoper prvostopenjsko odločbo, ker naj ta ne bi bila pravilna oziroma zakonita. Vztraja, da so bila napačno ovrednotena dodatna funkcionalna znanja B.B. Že v pritožbi je navajala, da je potrdilo z dne 29. 11. 2008 neustrezno, ker je bilo pridobljeno v času izobraževanja. Z dokazi v zvezi s tem dejstvom ne razpolaga, saj gre za zasebne listine, na predložitev katerih bi izbranega kandidata moral pozvati upravni organ. Meni, da niso prepričljiva pojasnila organa, da razpisna dokumentacija ni predvidevala, da bi moral kandidat predložiti potrdila o dodatnem izpopolnjevanju po pridobljeni licenci. V postopku ji je bilo pojasnjeno, da so ta dokazila pomembna zato, da bo koncesionar izpolnjeval pogoje za podaljšanje licence. Tudi sicer ni mogoče drugače razlagati zahteve za predložitev teh dokazil, saj sicer ne bi bilo omejeno njihovo število, niti obdobje, v katerem so bila pridobljena. Tudi potrdila, ki jih je izbrani ponudnik predložil v tujem jeziku, so neustrezna. Zavajajoče je pojasnilo organa, da potrdila niso del vloge, ampak so priloga, in v tem smislu njegovo sklicevanje na 177. člen ZUP. Na njen pritožbeni očitek, da iz razpisa izhaja, da mora biti vloga izdelana v slovenskem jeziku, ni odgovorjeno. Ker dokazili nista v slovenskem jeziku in nimata prevoda, ni mogoče preizkusiti njune ustreznosti glede na razpisno dokumentacijo. Po tožničinem mnenju je bil napačno ovrednoten tudi pričetek dela izbranega ponudnika, saj je bila tožnica edina, ki je imela z dosedanjim koncesionarjem sklenjeno pismo o nameri o odkupu opreme, kar je pojasnila že v svoji viziji. To lahko potrdi tudi F.F., asistentka pri prejšnjem koncesionarju. Ta je v priporočilu z dne 28. 11. 2011 pojasnil, da je tožnica edina, ki lahko zagotovi nemoteno delo v ambulanti s 1. 1. 2012. Le s prevzemom opremljene ordinacije je bilo mogoče zagotoviti začetek dela pred 16. 1. 2012. Tožnica meni, da je bila dokumentacija izbranega ponudnika prirejena, na kar kaže njegov odgovor prvostopenjskemu organu z dne 11. 1. 2011, to je istega dne, ko se je organ šele seznanil z njeno vlogo, v zvezi s katero je izbranega kandidata pozval k odgovoru. Na prirejenost dokumentacije kaže tudi podatek, da naj bi B.B. pismo o nameri za odkup opreme sklenil dva meseca pred objavo razpisa. Tožnica še opozarja, da naj bi prejšnji koncesionar podal privolitev v prodajo opreme B.B., ki pa ni stranka tega postopka, ampak je to družba A. d.o.o., ki pisma o nameri ni imela. Drugostopenjski organ je sicer ugotovil, da je B.B., ki je izvajalec dejavnosti pri družbi A. d.o.o., njen edini družbenik, vendar pa B.B. pogodbe o odkupu opreme nikoli ni sklenil, ampak je bila ta prodana podjetju E. d.o.o. Nadalje tožnica navaja, da je že v postopku uveljavljala pomanjkljivost razpisne dokumentacije, ker nima meril za vrednotenje vizije delovanja. Graja delo strokovne komisije, ki o razgovoru ni vodila zapisnika oziroma so šele v odločbi pojasnjeni razlogi za odločitev, ki je povsem arbitrarna in samovoljna ter je ni mogoče preizkusiti. Ugovarja kompetentnosti komisije za presojo vizije, saj noben član nima izkušenj z delovnega področja, ki omogoča strokovno presojo vlog. Organ ni navedel, kakšna je njihova izobrazba, na katerem delovnem mestu so zaposleni oziroma kakšne so njihove delovne izkušnje in naloge. Ne strinja se tudi z oceno komisije, da je dana prednost preudarnim napovedim pred brezpogojnimi obljubami. Na razgovoru tožnica vlaganj ni pogojevala s sredstvi ZZZS in je tudi pojasnila, da se je pripravljena zavezati k izvedbi predvidenih vlaganj ne glede na višino sredstev ZZZS. Kršitev pravil postopka tožnica utemeljuje s tem, da bi morala biti po ZJZP pred izdajo odločbe o izbiri na ustni obravnavi seznanjena s potekom postopka ter bi ji moral biti dan rok za pripombe. Ta pravica ni bila uresničena z dopisom z dne 2. 12. 2011, s katerim je bila seznanjena le s številom točk. Ob vpogledu 11. 1. 2012 se je seznanila z vlogo izbranega kandidata, o razlogih za odločitev in pojasnilih izbranega kandidata pa je bila seznanjena šele z izpodbijano odločbo. Z dokumentacijo, na katero se opirata oba organa, in je bila vložena v spis po njenem vplogledu, ni seznanjena in se o njej, razen v okviru navedb v odločbi ne more izjaviti, z dokumentacijo, ki jo je pridobil drugostopenjski organ, pa sploh nikoli ni bila seznanjena. Gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Postopkovne določbe so bile po njenem mnenju kršene tudi v postopku imenovanja komisije, katero je imenoval župan, ki pa je organ odločanja na drugi stopnji. Zaradi tega je bila prikrajšana za nepristransko odločitev v postopku s pravnim sredstvom. Izpodbijane odločbe ni izdal stvarno pristojen organ, temveč članica občinske uprave, torej organ na prvi stopnji in ne župan tožene stranke. Tožnica tožbo zaključuje z navedbami, da je v postopku podelitve koncesije storila vse, da bi v skladu z razpisnimi pogoji dosegla najvišje možno število točk. Zaradi zagotovitve začetka dela je tudi sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V posledici nezakonitega ravnanja prihaja v eksistencialno stisko. Predlaga, da sodišče samo odloči o stvari, ker bi ji odprava izpodbijanega upravnega akta in nov postopek pri pristojnem organu prizadejal težko popravljivo škodo. Sodišče naj opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši predlagane priče, ter odloči, da se prvo in drugostopenjska odločba odpravita in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. V zvezi z ugovorom o upoštevanjem potrdil o dodatnih funkcionalnih znanjih se sklicuje na razpisno dokumentacijo in pojasnjuje, da je bil njen namen vezati potrdila na koledarsko časovno obdobje. Zavrača očitke o prirejenosti dokumentacije, na kar po njenem mnenju ni mogoče sklepati iz nobenega dokumenta. Ne sprejema očitkov tožnice, da se ni mogla opredeliti do ocene komisije in tudi ne njenih ugovorov, da pred izdajo odločbe ni bila seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev. Tudi neoprava ustne obravnave ni kršitev, ki bi imela za posledico razveljavitev odločbe, saj ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Meni, da so zmotni tožničini ugovori glede zakonitosti imenovanja komisije s strani župana oziroma odvzete pravice do nepristranske odločitve v postopku s pravnimi sredstvi. Pojasnjuje, da je drugostopenjsko odločbo izdala G.G. zaradi specifične situacije, ki je nastala zaradi tega, ker je podžupan H.H., ki je bil udeležen v postopkih na prvi stopnji, prevzel funkcijo župana. Zato je toženka v skladu z aktom o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine Mirna Peč za vodenje in odločanje v upravnih zadevah iz občinske pristojnosti in prenesene državne pristojnosti iz njenega področja na drugi stopnji pooblastila G.G. Ker ta ni sodelovala v postopku na prvi stopnji, ni utemeljen očitek, da je drugostopenjski organ kakorkoli sodeloval v postopku na prvi stopnji. Tožbene navedbe glede eksistencialne stiske niso relevantne glede neizbire v postopku. V zvezi s predlaganjem posameznih dokazov pa toženka meni, da je tožnica v predlaganju dokazov prekludirana na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Predlaga zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.
Stranka z interesom A. d.o.o. v odgovoru na tožbo zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene. Meni, da je komisija pravilno dodelila točke v okviru merila dodatna funkcionalna znanja in pri tem upoštevala potrdilo z dne 29. 11. 2008 in tudi potrdili v angleškem jeziku. Pojasnjuje, da je pismo o nameri o odkupu opreme sklenil B.B. (sedaj izvajalec dejavnosti pri koncesionarju) in ne izbrani koncesionar družba A. d.o.o., ki je bila ustanovljena šele 9. 11. 2011, njen edini družbenik pa je B.B. Dejstvo, da je bila oprema kasneje prodana podjetju E. d.o.o., ne dokazuje, da izbrani kandidat pisma o nameri ni imel. Dokazi, s katerimi tožnica želi dokazovati, da temu ni tako, so neprimerni. Poleg tega je izbrani kandidat že ob oddaji vloge imel pretežni del opreme, s katero bi lahko v zahtevanem roku pričel z izvajanjem dejavnosti. Če je na poziv prvostopenjskega organa odgovoril že 11. 1. 2012, to ne pomeni, da je bila dokumentacija prirejena, temveč nasprotno, da njegove navedbe odražajo resnično dejansko stanje. Hitra komunikacija je glede na sedanja sredstva možna. Zavrača tudi vse ugovore v zvezi z nekompetentnostjo komisije in njeno oceno vizije delovanja. Tožbene navedbe o eksistencialni stiski so za odločitev irelevantne, saj se je tožnica ob oddaji vloge morala zavedati, da ni edina kandidatka in da ima toženka celo možnost, da ne sprejme nobenega kandidata. Stranka z interesom predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov postopka.
Tožnica v pripravljalnih vlogah zavrača pojasnila in navedbe toženke in stranke z interesom v njunih odgovorih na tožbo ter vztraja pri tožbenih ugovorih, toženka in stranka z interesom pa v pripravljalnih vlogah vztrajata pri svojih navedbah.
Tožba ni utemeljena.
Tožnica izpodbija odločbo, s katero je bila družbi A. d.o.o. podeljena koncesija za opravljanje javne službe zdravstvene dejavnosti na področju zobozdravstva na območju Občine Mirna Peč, njena vloga pa zavrnjena. Odločba o podelitvi koncesije je realizacija odločitve občine, da se bo zdravstvena dejavnost kot javna služba (zdravstvena dejavnost, ki se opravlja v okviru mreže javne zdravstvene službe, prvi odstavek 4. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, v nadaljevanju ZZDej) opravljala (tudi) na podlagi koncesije (drugi odstavek 3. člena ZZZDej) in je po vsebini akt izbire (zasebnega) izvajalca dejavnosti. Zaradi javnega interesa glede dejavnosti je akt izbire izvajalca upravna odločba (prvi odstavek 42. člena ZZZDej) in je ta podlaga za sklenitev pogodbe med občino kot koncedentom in izbranim izvajalcem kot koncesionarjem, s katero se koncesijsko razmerje vzpostavi (43. člen ZZZDej). Upravičenja iz koncesijskega razmerja lahko uveljavlja izbrani koncesionar. Kandidat za pridobitev koncesije pa nima pravice do vsebinske odločitve o izboru koncesionarja (biti izbran), ima le pravico do določenega postopka (smiselna uporaba 59. člena Zakona o javno-zasebnem partnerstvu, v nadaljevanju ZJZP, šesti odstavek 11. točke javnega razpisa).
Po mnenju sodišča pravna narava koncesijskega razmerja, kot je bila pojasnjena v prejšnji točki, determinira obseg upravno-sodne presoje odločbe o izbiri koncesionarja. V delu, ki se nanaša na izpolnjevanje razpisnih pogojev, ki vključujejo zakonske pogoje za opravljanje dejavnosti, je ta presoja podvržena vsem pravilom in standardom presoje upravnega akta. Če se je koncedent odločil, da izbere izvajalca javne službe, pri tem pa napačno presodil izpolnjevanje pogojev, ki jih mora koncesionar izpolnjevati, bi namreč nezakonito izključil ostale kandidate iz postopka. Pri ocenjevanju, kateri izmed kandidatov, ki vsi izpolnjujejo pogoje, je po razpisnih merilih najugodnejši, pa je upravnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje in je v tem pogledu sodna presoja odločitve o podelitve koncesije zadržana. Omeji se na presojo morebitne nezakonitosti meril, na presojo spoštovanja ZUP glede celovitosti, zadostne natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov ter presojo izvedbe postopka v skladu z načeli ZJZP (smiselna uporaba 12 do 19. člena ZJZP). V obravnavi zadevi ni sporno izpolnjevanje pogojev za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti, ki so bili določeni v Javnem razpisu za podelitev koncesije za opravljanje javne službe na področju zobozdravstvene dejavnosti v Občini Mirna Peč (v nadaljevanju javni razpis), pač pa upoštevanje meril za vrednotenje vlog. Sodišče ocenjuje, da izpodbijana odločitev v tem segmentu ni nezakonita.
Po presoji sodišča tožnica zmotno meni, da so bile izbranemu kandidatu neutemeljeno priznane točke po merilu „dodatna funkcionalna znanja“. To merilo je koncedent v razpisni dokumentaciji opredelil kot „znanja s področja zobozdravstvene dejavnosti, in sicer gre za opravljanje tečajev in seminarjev v zvezi z izvajanjem dejavnosti na področju zobozdravstvenega varstva v obdobju 2008-2011 (upošteva se celotno leto 2008 in leto 2011 do izteka roka za predložitev ponudb)“ (točka 3.1.2.1. razpisne dokumentacije). Iz navedene določitve merila izhaja, da je koncedent pridobitev dodatnih znanj vezal le na določeno časovno obdobje. Da bi kandidat pred pridobivanjem dodatnih znanj v tem obdobju že moral imeti licenco, v merilu ni zapisano. V predloženih spisih ni podatkov, da bi bilo v postopku dano tolmačenje, da se to merilo razlaga širše kot je bilo ubesedeno in sicer da so zaradi izbire koncesionarja, ki bo izpolnjeval pogoje za podaljšanje licence, upoštevna le potrdila, pridobljena po licenci, kar zatrjuje tožnica. Če naj bi merilo imelo tako vsebino, bi po mnenju sodišča moralo odkazovati na Pravilnik o zdravniških licencah, na katerega se v utemeljitvi svojega mnenja tudi sklicuje tožnica, ali pa bi moralo določati, da se upošteva izobraževanje po pridobljeni licenci in to tisto izobraževanje, za katero so bile dodeljene kreditne točke. Da niti ni imel namena merila določiti tako, je koncedent pojasnil v odgovoru na tožbo. Sodišče meni, da je koncedent v okviru avtonomije volje, kolikor jo ima pri vzpostavljanju tovrstnega koncesijskega razmerja, sporno merilo ustrezno določil. Merilo ni bilo določeno v nasprotju z zakonom, ki predpisuje, da se koncesija dodeli osebam, ki izpolnjuje zakonske pogoje za opravljanje dejavnosti. Kvalifikacijo za samostojno opravljanje dela pridobi doktor dentalne medicine z licenco (Zakon o zdravniški službi, Pravilnik o zdravniških licencah). Merilo, katera dodatna znanja pri osebi, ki ima licenco, bo upošteval pri izbiri najugodnejšega kandidata, pa je koncedent lahko oblikoval prosto.
Glede upoštevanja potrdil, ki jih je izbrani kandidat predložil v angleškem jeziku, se sodišče strinja z razlago drugostopenjskega organa, da gre za dokazila, s katerimi se dokazuje navedbe v vlogi, in jih je v skladu s 177. členom ZUP treba predložiti v prevodu, če je to potrebno. Sodišče sprejema mnenje organa, da je bilo mogoče preizkusiti skladnost spornih potrdil z razpisno dokumentacijo in jih zato ni bilo treba prevesti. Glede na navedeno ni bila kršena določba javnega razpisa, da mora biti vloga izdelana v slovenskem jeziku (glede uporabe jezika ima ZJZP tudi posebno določbo, drugi odstavek 51. člena). Sodišče zgolj še pripominja, da iz predloženega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je organ upošteval tudi potrdila, ki jih je tožnica predložila v angleškem jeziku, torej je pri ocenjevanju njunih vlog po merilu „dodatna funkcionalna znanja“ postopal skladno z načelom enakosti.
Sodišče tožnici tudi ne pritrjuje v njeni trditvi, da je organ pri izbranem kandidatu napačno vrednotil merilo „pričetek z delom“. Ugotavlja, da je razpisna dokumentacija glede izpolnjevanja tega merila zahtevala le izjavo kandidata o pričetku dela (obrazec F-9), v kateri je kandidat navedel, v kakšnem roku po sklenitvi pogodbe z ZZZS bo pričel opravljati koncesijsko dejavnost. S predložitvijo takih izjav sta bili vlogi tožnice in izbranega kandidata v zvezi s tem merilom popolni in sposobni za vrednotenje. Iz predloženega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ v zvezi z ugovori tožnice naknadno preveril navedbo izbranega kandidata o pričetku z delom, in na podlagi te preverbe njegovo navedbo štel za verodostojno. Iz ugotovitev, povzetih v prvostopenjski odločbi, je razvidno, da se je oprl na pismo o nameri za odkup opreme, ki ga je izbrani kandidat podpisal s prejšnjim koncesionarjem, in na kandidatovo izjavo, da že ima v lasti del opreme. Podpis takega pisma z izbranim kandidatom v septembru 2011 je potrdil tudi prejšnji koncesionar. Na tej dejanski podlagi je tudi po mnenju sodišča prvostopenjski organ izjavo izbranega kandidata o pričetku z delom mogel oceniti za verodostojno. Merilo „pričetek z delom“ je po mnenju sodišča razumeti kot verjetnostna predvidevanja kandidata, kdaj bo lahko pričel z delom, za to pa je pismo o nameri za odkup opreme ustrezen dokaz (poleg tega se je izbrani kandidat skliceval še na lastno opremo). Sicer pa se je prav na enak dokaz (pismo o nameri za odkup opreme iz novembra 2011) sklicevala tudi tožnica, torej sta bila oba kandidata tudi po tem merilu enako obravnavana. Tožničine trditve, da je le ona imela podpisano tako pismo, je zanikal prejšnji koncesionar in sodišče ne vidi razloga, da prvostopenjski organ njegovega pojasnila ne bi mogel sprejeti. Z obema kandidatoma je namreč koncesionar podpisal pismo o nameri za primer, če bosta koncesijo dobila, torej se podpis dveh pisem ne izključuje. Mnenje prejšnjega koncesionarja, kateri kandidat je za podelitev koncesije ustreznejši, pa komisije pri njeni oceni oziroma organa pri odločanju ni vezalo. Če izbrani kandidat pogodbe o odkupu opreme ni sklenil, ko je izvedel, da je bil izbran (o tem je bil seznanjen z dopisom z dne 2. 12. 2011), kar mu očita tožnica (tedaj mu koncesija še ni bila podeljena, saj je organ moral pridobiti še soglasja iz 42. člena ZZZDej in je odločbo o podelitvi koncesije izdal šele 12. 1. 2012, prejšnji koncesionar pa je po lastnih izjavah postavil kot skrajni rok za prodajo opreme 31. 12. 2011), tudi to pri sodišču ne vzpodbuja dvoma, da pisma o nameri izvajalec koncesije nikoli ne bi podpisal. Na to ne kaže niti čas podpisa pisma (september 2011), tj. pred objavo razpisa (november 2011), saj je prejšnji koncesionar koncesijsko pogodbo odpovedal že v juniju 2011 in je zato možno, da so bili o tem seznanjeni potencialni kandidati oziroma da je prejšnji koncesionar že pred objavo razpisa iskal kupca za opremo ordinacije.
Sodišče ne more pritrditi tožnici, da je bila dokumentacija izbranega kandidata prirejena, kar tožnica povezuje s tem, da je izbrani kandidat istega dne, ko je bil prvostopenjski organ seznanjen z njenimi pomisleki o vrednotenju njegove vloge po merilu „pričetek z delom“ (11. 1. 2012), organu posredoval svoj odgovor glede zagotovitve opreme ordinacije (kar ga je organ spraševal). Hitro posredovanje pisanj omogoča sodobna tehnologija. Da ne bi mogla biti uporabljena pri komuniciranju med upravnim organom in izbranim ponudnikom, pa sodišče v določbah ZUP ne vidi ovire. Sicer pa je izbrani kandidat svoje pojasnilo potrdil tudi z listinami, kot to ugotavlja prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, te listine pa so v predloženih spisih.
Iz spisov je razvidno in med strankami tudi ni sporno, da je upravni organ kandidate o številu doseženih točk obvestil z dopisom z dne 2. 12. 2011, z dopisom z dne 27. 12. 2011 pa jim je določil rok za izjavitev o dejstvih in okoliščinah. Drži trditev tožnice, da se v prvostopenjskem postopku ni mogla seznaniti z listinami, s katerimi je izbrani kandidat po naknadnem preverjanju izpolnjevanja merila „pričetek z delom“ utemeljil svojo izjavo o izpolnjevanju tega merila, saj je te listine upravni organ pridobil po tem, ko je tožnica vpogledala v spis in ji je bila izročena njegova vloga, na podlagi katere je bilo opravljeno točkovanje. Je pa prvostopenjski organ v svoji odločbi povzel pojasnilo izbranega kandidata in navedel listine, na katere se je ta skliceval ter se o njihovem obstoju prepričal tudi na podlagi izjave bivšega koncesionarja, ter tako ugotovil, da je vlogo izbranega kandidata po merilu „pričetek z delom“ točkoval skladno z razpisom. Ker je tožnica dejansko podlago prvostopenjske odločbe lahko izpodbijala v pritožbenem postopku (drugostopenjski organ pa napak v ugotovitvi dejanskega stanja ni našel), sodišče meni, da tudi če ni bila opravljena ustna obravnave, ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba prvostopenjsko odločbo odpraviti (drugi odstavek 237. člen ZUP). Kolikor pa je drugostopenjski organ dopolnjeval dejanski stan glede izpolnitve merila „pričetek z delom“ pri izbranem kandidatu (upošteval pogodbo o zaposlitvi, o čemer tožnica tudi ni imela možnosti izjave, ker je izbrani kandidat pogodbo predložil šele pritožbi), sodišče odgovarja, da je predmet presoje v upravnem sporu prvostopenjska odločba, s katero je bila podeljena koncesija (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Kot je sodišče že presodilo, je ta v dejanskem pogledu pravilna. Zato dodatno dejstvo, ki ga je upošteval drugostopenjski organ (in ki potrjuje to odločitev), na sodno presojo ne more vplivati. Nove dejanske navedbe (vprašljivost elektronskega naslova in žiga na dopisu prejšnjega koncesionarja z dne 6. 6. 2011) in dokazni predlogi v zvezi z dokazovanjem pisma o nameri pa po mnenju sodišča niso takšni, da jih ne bi mogla navesti že v upravnem postopku (v pritožbenem postopku), oziroma s predlaganimi dokazi ne bi mogla dokazovati za odločitev relevantna dejstva. Zato je sodišče na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 odklonilo presojo utemeljenosti teh navedb in izvedbo teh dokazov.
V zvezi s tožničinimi ugovori glede ovrednotenja vizije delovanja in razvoja zobozdravstvene dejavnosti sodišče najprej zavrača njen ugovor, da je razpisna dokumentacija v tem delu nepopolna. Standardu popolnosti razpisne dokumentacije je zadoščeno, če so v njej navedeni podatki, ki kandidatu omogočajo izdelati popolno vlogo (smiselno četrti odstavek 45. člena ZJZP). Da razpisna dokumentacija v konkretnem primeru tega ne bi omogočala, se sodišče ne strinja. Za oceno vizije je razpisna dokumentacija predvidevala kvalitativno merilo (odlična, dobra in slaba vizija). S tem, da je bilo kandidatom prepuščeno, s katerimi konkretnimi dejstvi bodo napolnili to merilo, po mnenju sodišča komisiji ni bila odvzeta možnost, da, v skladu z razmerami v zdravstvu na splošno in še posebej razmerami glede izvajanja zobozdravstvene dejavnosti v v občini Mirna Peč, podane vizije objektivno oceni.
Na ugovore glede sestave komisije oziroma strokovne usposobljenosti njenih članov je bilo tožnici odgovorjeno že v prvostopenjski odločbi ter dodatno še v drugostopenjski odločbi. Sodišče ne dvomi v stališče prvostopenjskega organa, da so bili člani komisije glede na področje svojega dela (le-to je organ navedel) sposobni strokovne presoje vlog. Kako je vizijo ocenil posamezen član komisije, je razvidno iz ocenjevalnih listov z dne 30. 11. 2011, ki so v spisu. Ob vpogledu v spis 11. 1. 2012 bi si jih tožnica lahko ogledala (iz zapisnika o vpogledu je razvidno, da ji je bila ta možnost dana), zato ne drži njen tožbeni ugovor, da se o sprejeti oceni ni mogla vsebinsko opredeliti. Sicer pa je ocena povzeta v izpodbijani odločbi in te ocene sodišče ne more oceniti za arbitrarno. Takšna bi bila, če ne bi imela nobenih razumnih razlogov. Če pa je komisija menila, da je pomemben faktor realnost vizije, je to logičen in razumen kriterij pri izbiri najugodnejšega kandidata. V samo strokovnost ocene pa se sodišče ne more spuščati.
Nazadnje mora sodišče zavrniti še ugovor, da je zaradi imenovanja komisije s strani župana tožnica prikrajšana za nepristransko odločitev v postopku s pravnim sredstvom. Toženka je pristojnost za odločanje osebe, ki je izdala drugostopenjsko odločbo, v odgovoru na tožbo pojasnila s situacijo v občini (izvolitev predsednika komisije za župana) in izkazala s pooblastilom z dne 23. 12. 2011 tej osebi, da vodi in odloča v upravnih zadevah na drugi stopnji. Po mnenju sodišča je bila dvostopenjskost upravnega odločanja ustrezno izvedena, čeprav drugostopenjske odločbe ni izdal župan, saj bi v tem primeru prišlo do sodelovanja iste osebe na prvi in drugi stopnji odločanja.
Ker je bil po presoji sodišča postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
O stroškovnih zahtevkih tožnice in stranke z interesom je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.