Jedro

Tožnik v individualnem delovnem sporu ne more uveljavljati, da je akt o sistemizaciji, ki ga je sprejela tožena stranka in s katerim je ukinila njegovo delovno mesto, nezakonit. Za primere, ko se uveljavlja, da sistemizacija ni v skladu z zakonom oziroma kolektivnimi pogodbami, je predviden kolektivni delovni spor.

Odločitev o načinu reorganizacije je v izključni pristojnosti tožene stranke kot delodajalca, zato ima ta pravico, da delo organizira na način, ki je zanj ekonomsko in organizacijsko najbolj sprejemljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku, in sklep z dne 24. 6. 2016, s katerim je bila redna odpoved potrjena, odpravita; za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 28. 10. 2009, vključno z aneksi; za ugotovitev, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da ta še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe pozvati nazaj na delo na delovno mesto "koordinator V"; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati bruto plače, od njih odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje do reintegracije z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper I. točko navedene sodbe ter zoper odločitev, da sam krije svoje stroške pravdnega postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb glede šikanoznega in diskriminatornega odnosa tožene stranke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku reorganizacije ni bila dolžna izdelati analize opravil in delovnih postopkov. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo pavšalnim izpovedim uslužbencev tožene stranke, ki so izpovedovali, kot jim je bilo naročeno. Nobena zaslišana priča ni opredelila nalog, ki jih je tožnik dejansko opravljal, kot tudi ne nalog, ki naj bi se opravljale na novo ustanovljenem delovnem mestu. Uveljavlja, da na novo ustanovljenem delovnem mestu ne bi mogel opravljati le ene naloge (tj. točkovanja stanovanj), pri čemer je tudi to vseskozi opravljal, formalno pa se je na točkovalni zapisnik podpisal njemu nadrejeni delavec. Vse delovne naloge je opravljal korektno, zato pomanjkanje formalne izobrazbe ni predstavljalo utemeljenega razloga za reorganizacijo. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka na novo ustanovljeno delovno mesto zaposlila pripravnika, ki prav tako ni imel pooblastil za samostojno točkovanje stanovanj. Meni, da izvedeni dokazi potrjujejo njegove navedbe, da je bila reorganizacija izvedena le formalno, saj je obseg delovnih nalog na ukinjenem in novo ustanovljenem delovnem mestu enak. Po njegovem mnenju tožena stranka reorganizacije poslovanja ni sprejela z namenom večje učinkovitosti in zmanjšanja stroškov. Dejstvo, da je tožena stranka na novo ustanovljenih delovnih mestih določila takšne pogoje glede strokovne izobrazbe, ki jih tožnik ne izpolnjuje, kaže na njeno premišljeno ravnanje. Navaja, da bi tožena stranka reorganizacijo morala izvesti tako, da ji na novo ustanovljenih delovnih mestih ne bi bilo treba zaposliti novih delavcev. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo po reorganizaciji manj delovnih nalog opravljenih s pomočjo zunanjih izvajalcev. Tožena stranka namreč za vzdrževalna dela stanovanjskega fonda in lastnih nepremičnin še vedno najema zunanje strokovnjake. Izpostavlja, da ima kljub pomanjkanju formalne izobrazbe večletne delovne izkušnje. Dejstvo, da je novo ustanovljeno delovno mesto zasedel pripravnik, dokazuje, da se obseg del pred in po reorganizaciji ni spremenil. Izvedba nalog ni vezana na strokovno izobrazbo, saj je do odpovedi uspešno opravljal vse delovne naloge. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo (drugih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Tožena stranka je 31. 3. 2015 sprejela Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine A., s katerim je (med drugim) ukinila delovno mesto "koordinator V". Ker je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, mu je tožena stranka 4. 5. 2015 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz prirejenih oz. navideznih razlogov, ampak iz utemeljenega poslovnega razloga (glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnik v pritožbi sicer uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb glede šikanoznega oz. diskriminatornega odnosa tožene stranke, vendar bi moral, ker ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti1 , v zvezi s tem določno navesti, na katere njegove navedbe sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka ne more preizkusiti.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka reorganizaciji ni priložila obrazložitve. V skladu z določbo petega odstavka 156. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nadalj.) mora biti reorganizaciji sicer res priložena obrazložitev, ki vsebuje cilje reorganizacije, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Vendar pa tožnik v individualnem delovnem sporu ne more uveljavljati, da je akt o sistemizaciji, ki ga je sprejela tožena stranka in s katerim je ukinila njegovo delovno mesto, iz tega razloga nezakonit. Za primere, ko se uveljavlja, da sistemizacija ni v skladu z zakonom oz. kolektivnimi pogodbami, je namreč predviden kolektivni delovni spor. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. Pdp 182/2012 z dne 13. 7. 2012. 9. Na pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo uslužbencem tožene stranke, ki so bili zaslišani v tem individualnem delovnem sporu, pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP2 prosto presoja izvedene dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila. Sodišče prve stopnje se je o verodostojnosti zaslišanih prič prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, zakaj so bile po njegovi oceni izpovedi nekaterih prič bolj verodostojne od drugih. Pritožbeni očitki v zvezi s tem so zato neutemeljeni.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavani zadevi reorganizacija v resnici izvedena in ni bila le navidezna, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je prepričljiva, popolna in ustrezno obrazložena, zato pritožbeno sodišče v njeno pravilnost ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje je to odločitev sprejelo na podlagi dejanskih ugotovitev, da se ukinjeno delovno mesto "koordinator V" in novo sistemizirano delovno mesto "strokovni sodelavec VII/2-II" razlikujeta tako glede stopnje kot tudi smeri zahtevane izobrazbe, da se opisa delovnih nalog na teh delovnih mest razlikujeta ter da je bilo delo, ki ga je na ukinjenem delovnem mestu opravljal tožnik, manj zahtevno od dela na novo sistemiziranem delovnem mestu. Nadalje je ugotovilo, da tožnik na delovnem mestu "koordinator V" ni imel pooblastil za samostojno točkovanje stanovanj, ker za to ni imel ustrezne izobrazbe, da iz istega razloga ni pripravljal najemnih pogodb oz. pogodb o prodaji prostorov in drugega premoženja tožene stranke ter da v okviru svojih delovnih zadolžitev ni presojal, katera gradbena dela je treba opraviti na premoženju tožene stranke. Glede navedenih delovnih nalog je tožnikovo delo bodisi moral odobriti njemu nadrejeni delavec bodisi je tožena stranka za njihovo opravo morala najeti zunanje izvajalce, po izvedeni reorganizaciji pa vse te delovne naloge spadajo v okvir dela na novo sistemiziranem delovnem mestu. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da izvedba delovnih nalog ni vezana na strokovno izobrazbo ter da je sodišče prve stopnje odločitev o tem, da dela na ukinjenem in novo sistemiziranem delovnem mestu niso enaka, sprejelo le na podlagi dejanske ugotovitve, da tožnik ni imel zahtevanega izpita za točkovanje stanovanj. Tudi sicer dejstvo, da tožnik te delovne naloge zaradi pomanjkanja formalne izobrazbe ni mogel opravljati samostojno, po presoji pritožbenega sodišča ni nepomembno. Sicer drži, da je tožena stranka na novo ustanovljeno delovno mesto zaposlila pripravnika B.B., ki tako kot tožnik ni imel pooblastil za samostojno opravljanje točkovanja stanovanj, vendar pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ta nato opravil izpit, ki je pogoj za samostojno opravljanje te delovne naloge. Tožnik zaradi neizpolnjevanja pogoja zahtevane izobrazbe k opravljanju tega izpita niti ne bi mogel pristopiti, česar dejstvo, da je imel na področju točkovanja stanovanj dolgoletne delovne izkušnje, ne spremeni.

11. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da je reorganizacija za toženo stranko pomenila določene prihranke. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da se je število zaposlenih pri toženi stranki po reorganizaciji znižalo iz 40 na 34 ter da so se znižali stroški iz naslova najemanja zunanjih izvajalcev, potrjujeta izpovedi županje C.C. in priče D.D., zato pritožbeno sodišče v njihovo pravilnost ne dvomi.

12. Pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka reorganizacijo izvesti na način, da ji na novo ustanovljenih delovnih mestih ne bi bilo treba zaposliti novih uslužbencev, je neutemeljena. Odločitev o načinu reorganizacije je namreč v izključni pristojnosti tožene stranke kot delodajalca, zato ima ta pravico, da delo organizira na način, ki je zanj ekonomsko in organizacijsko najbolj sprejemljiv.

13. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožena stranka do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena, ker gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.

1 Tožnik v tem delu smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 2 Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.