Jedro

V domačo valuto prevedeni dolg, dosojen v pravdi I P 29/89 sodišča prve stopnje, naj bi z obrestmi vred dosegel komaj polovico vrednosti, ki je (v tuji valuti) resnično bila tožencu izročena. Vendar pa sta se nižji sodišči do take pravne razlage pravilno opredelili z razlogi, da je pravno razmerje med strankama že razrešeno in da je tožnik iz tega pravnega razmerja dosegel tisto, kar je zahteval: vrnitev tožencu izročenega denarja v vtoževanem znesku s pripadki, ali kot je navedlo sodišče druge stopnje, točno določen znesek denarja glede na pisno potrdilo, ki je ta znesek vsebovalo (načelo denarnega nominalizma). Valutno (devizno) klavzulo je mogoče upoštevati le, če je bila dogovorjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec bil dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost 49.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Res je tožnik iz istega pravnega razmerja proti tožencu že vložil tožbo in je bil toženec v pravdi opr. št. I P 29/89 sodišča prve stopnje obsojen, da mu mora plačati dinarsko vrednost posojenih deviz, vendar pa se je sodna praksa po koncu omenjene pravde spremenila tako, da je možno postaviti zahtevek tudi v protivrednosti za tujo valuto, če je bila ta predmet posla. Takratna sodba se torej glasi na bistveno manjši znesek, kot je bil vtoževan. Toženec je neupravičeno obogaten. Po novi sodni praksi bi bilo mogoče vtoževati devize, zato bi bilo potrebno tožniku dati možnost, da si iztoži razliko do vrednosti, ki jo je dal ob upoštevanju vrednosti, ki mu jo priznava sodba iz prejšnjega postopka.

Toženec je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V smeri revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP), ki ga revizja posebej izpostavlja, v svoji obrazložitvi ne navaja ustreznih dejstev. Zato je v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Podlaga tožbenemu zahtevku naj bi bile določbe ZOR o neupravičeni obogatitvi. V domačo valuto prevedeni dolg, dosojen v pravdi I P 29/89 sodišča prve stopnje, naj bi z obrestmi vred dosegel komaj polovico vrednosti, ki je (v tuji valuti) resnično bila tožencu izročena. Vendar pa sta se nižji sodišči do take pravne razlage pravilno opredelili z razlogi, da je pravno razmerje med strankama že razrešeno in da je tožnik iz tega pravnega razmerja dosegel tisto, kar je zahteval: vrnitev tožencu izročenega denarja v vtoževanem znesku s pripadki, ali kot je navedlo sodišče druge stopnje, točno določen znesek denarja glede na pisno potrdilo, ki je ta znesek vsebovalo (načelo denarnega nominalizma). K tem razlogom naj se še doda, da iz tožbenega trditvenega gradiva ne sledi, da je med pravdnima strankama ob izročitvi denarja morda bila dogovorjena valutna klavzula. Zatrjevana toženčeva obogatitev je torej obstala na ravni tožbene trditve, ki nima podlage, glede na izid predhodne pravde in tožnikovo procesno ravnanje v njej pa omogoča domnevo o poskusu popravljanja njenega izida.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, kar z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njej ni prispevala k odločitvi.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I).