Jedro

Notarski zapis, ki je v tej zadevi izvršilni naslov, je javna listina, ki dokazuje resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje oziroma določa. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini navedena neresnično ugotovljena dejstva ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar pa dolžnik tega ne more dokazovati v izvršilnem postopku. Relevanten ugovorni razlog je podan šele v primeru, če je poravnava oziroma notarski zapis, na podlagi katerega je izdan sklep o izvršbi, razveljavljen ali izrečen za ničnega.

Izrek

Pritožbi dolžnika se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrne ter da je dolžnik dolžan povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške v višini 130.900,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. V pritožbi z dne 14.11.2005 navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da se ne spominja, da bi listino ki je izvršilni naslov kadarkoli podpisal. Podpis na listini, ki je izvršilni naslov, ni njegov in je drugačen od njegovega podpisa. Zato je predlagal sodišču prve stopnje, naj angažira izvedenca grafologa, ki bo podal mnenje o tem, ali je podpis na notarskem zapisu njegov ali ne. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti izvedbo tega dokaza, saj ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, na podlagi katerega bi lahko ugotovilo z gotovostjo, ali je podpis, ki se nahaja na izvršilnem naslovu, njegov. Strinja se, da je za sestavo listine v notarskem zapisu potrebna najvišja stopnja obličnosti, a pravi, da je to domnevo vendarle mogoče izpodbiti. Ker je sodišče prve stopnje njegov ugovor zavrnilo brez izvedbe predlaganih dokazov, mu je odvzelo možnost enakopravnega sodelovanja v postopku in kršilo načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi tega nepopolno ugotovljeno, je izpodbijani sklep nezakonit. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnika ugodi ter razveljavi sklep o izvršbi, vse s stroškovno posledico, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

Dolžnik je dne 18.11.2005 vložil še eno pritožbo, v kateri navaja, da nikoli ni podpisal spornega notarskega zapisa št. SV 1515/2002 in da je tudi tokrat že iz pooblastila mogoče videti razliko v podpisu.

Prav zaradi tega je predlagal postavitev izvedenca grafologa, ki bi podal strokovno mnenje o tem, čigav podpis je na notarskem zapisu.

Meni, da ni bistveno, kako je potekala overitev listine pri notarju.

Ker pa je smiselno pričakovati, da bo svoje trditve lahko dokazal, predlaga, da se mu to s strani sodišča omogoči. Ker pa to ni predmet izvršilnega postopka, pritožbenemu sodišču predlaga, da z ustreznim sklepom oziroma odločbo napadeni sklep razveljavi kot tudi sklep o izvršbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tokrat v pravdnem postopku, kjer bo dolžnik lahko uveljavljal utemeljenost svojega ugovora.

Upnik je na obe dolžnikovi pritožbi odgovoril z dvema odgovoroma na ugovor, v katerih navaja enako. Pravi, da je pritožba dolžnika podana zgolj z namenom zavlačevanja postopka in izogibanja poplačila upnikovega dolga. Meni, da je dolžnikova ugovorna navedba, da se ne spominja, da bi podpisal notarski zapis, ki je izvršilni naslov, čudna in nesprejemljiva. Odgovoroma na pritožbo dolžnika je zato priložil kopijo zadnje strani tega notarskega zapisa in potrdila z dne 28.8.2002, na katerih je obkrožen dolžnikov podpis, ki je na obeh listinah popolnoma identičen. Da gre v obeh primerih dejansko za dolžnikov podpis, dokazuje tudi dejstvo, da se je dolžnik pri podpisu potrdila z dne 28.8.2002 identificiral z osebno izkaznico št. 00902724. Navaja, da razpolaga tudi z več zadolžnicami, ki jih je podpisal dolžnik in na katerih je podpis dolžnika enak podpisoma na omenjenih listinah. Pravi, da je nepomembno, kakšen je podpis dolžnika na pooblastilu svojemu pooblaščencu in je zato angažiranje izvedenca grafologa nepotrebno. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da sporni notarski zapis brez sodelovanja dolžnika sploh ne bi mogel biti sklenjen, saj je iz vsebine te posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju terjatve z dne 6.9.2002 jasno razvidno, da je bila le-ta sestavljena ob hkratni navzočnosti obeh strank, da sta bili obe opozorjeni na posledice njene vsebine in da sta jo stranki obe lastnoročno podpisali ter prejeli odpravek le-te. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi dolžnika zavrne in potrdi izdani sklep o izvršbi, dolžnika pa zaveže na plačilo celotnih stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvršljiv notarski zapis predstavlja veljaven izvršilni naslov, vse dokler ta ni razveljavljen ter da bi moral dolžnik svojo neudeležbo pri sestavi notarskega zapisa, uveljavljati v pravdnem postopku, saj se v izvršilnem postopku ne presoja veljavnost pravnega posla. Notarski zapis, ki je v tej zadevi izvršilni naslov, je glede na določbo 3. odst. 3. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/1994, s spremembami in dopolnitvami) ter 224. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) v zvezi s 15. členom ZIZ javna listina, ki dokazuje resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje oziroma določa. Po 3. odst. 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini navedena neresnično ugotovljena dejstva ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar pa dolžnik tega ne more dokazovati v izvršilnem postopku. Po določbi 5. točke 1. odst. 55. člena ZIZ v zvezi s 2. odst. 17. člena ZIZ, po katerem se določbe tega zakona o poravnavi uporabljajo tudi za notarski zapis, če zakon ne določa drugače, lahko dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi le, če je poravnava oziroma notarski zapis, na podlagi katerega je izdan sklep o izvršbi, razveljavljen ali izrečen za ničnega. Dolžnik z ugovorom, da podpis na spornem notarskem zapisu ni njegov, glede na navedeno ne more preprečiti izvršbe. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb postopka ali načela kontradiktornosti, ko ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom, saj bi bila glede na to, da v izvršilnem ne more ugotavljati resničnosti dejstev, navedenih v spornem notarskem zapisu, izvedba tega dokaza brezpredmetna. Svoje navedbe o tem, da podpis na izvršilnem naslovu ni njegov, bo moral dolžnik na podlagi ustrezne tožbe - ne pa na podlagi napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča, kot to meni pritožnik - dokazovati v pravdnem postopku.

Ker sta pritožbi dolžnika neutemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 1. odst. 165. člena ZPP odločilo, da upnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbi nista bila potrebna 154. člen ZPP v zvezi s

366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).