Jedro

Sodišče sodi, da je tako podana obrazložitev ocene povsem splošna in pavšalna, saj vsebuje zgolj sklic na točkovanje strokovne komisije, iz nje pa ni mogoče razbrati, kaj naj bi bile konkretne pomanjkljivosti tožnikovega projekta (iz obrazložitve izhaja zgolj mnenje oz. zaključek komisije, v ničemer pa razlogi zanj), niti ne, kako konkretno so te vplivale na oceno tožnikove prijave (zakaj je bila tožnikova prijava glede na ugotovljene pomanjkljivosti torej ocenjena prav z navedenim številom točk, ne pa z manj ali več točkami).

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 6150-110/2021-3340-3 z dne 1. 4. 2022, se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponovni postopek

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženka) odločilo, da se tožnikov projekt z naslovom "..." ne sprejme v sofinanciranje (1. točka izreka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da se je tožnik prijavil na Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022 (v nadaljevanju Javni razpis) in da je projekt, ki je bil prijavljen na področje A, na podlagi ocene strokovne komisije prejel skupno 331 točk od 500. Seštevek točk po merilu kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave odraža mnenje komisije, da predlagani projekt obeta stopnjo kakovosti, skladno z Javnim razpisom, in obravnava razmeroma aktualne teme. V opisu projekta način zagotavljanja komunikativnosti projekta ni zadovoljivo obrazložen. Glede na podatke v vlogi projekt ne odraža velikega pomena za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost, saj je ciljno območje projekta celotna Slovenija, le določen odstotek vsebin (20-40 %) pa se nanaša na posamezno regijo oziroma lokalne skupnosti. Projekt prav tako ne zagotavlja izobraževalnih, otroških, mladinskih in verskih vsebin, kot tudi ne vsebin za ljudi s posebnimi potrebami. Projekt zagotavlja ustrezen pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti, prav tako zagotavlja redno in objektivno ter uravnoteženo predstavljanje političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov. Ker je spodnja meja doseženega števila točk, pri kateri je projekte v okviru višine razpoložljivih sredstev še bilo mogoče sofinancirati, na področju A 345 točk od 500 možnih, tožnikov projekt pa je bil ocenjen s 331 točkami, je toženka zavrnila njegovo sofinanciranje.

3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da obrazložitev toženke v celoti temelji na obrazložitvi in oceni strokovne komisije, ki je pavšalna in skopa. Navaja, da iz obrazložitve niso razvidni razlogi strokovne komisije, zakaj je pri posameznem razpisnem merilu tožniku podelila dodeljeno število točk. Ker ni mogoče razbrati povezave med kriteriji razpisa in tožnikovih projektom, to jasno kaže na arbitrarno ocenjevanje strokovne komisije. Po mnenju tožnika bi morala obrazložitev vsebovati natančno strokovno oceno, v kateri bi bilo število dodeljenih točk pojasnjeno z vsebinsko utemeljitvijo strokovne komisije, tako da bi lahko razbral, kakšne pogoje bi moral izpolnjevati za sofinanciranje prijavljenega projekta. Navaja še, da toženka v odločbi ni navedla, kakšna je bila končna vrednost razpoložljivih sredstev, iz katerih se bodo sofinancirali izbrani projekti, v razpisu pa je bila navedena zgolj okvirna vrednost razpoložljivih sredstev. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

5.Tožba je utemeljena.

6.V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka odločila, da se projekt "...", s katerim se je tožnik prijavil na javni razpis, ne sprejme v sofinanciranje.

7.Tožnik v tožbi uveljavlja, da je izpodbijana odločba neobrazložena in se je ne da preizkusiti, kar obširno utemeljuje.

8.Sodišče je v svoji praksi že večkrat poudarilo, da so postopki javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč gre za odločanje o "drugi javnopravni stvari". To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je zato presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v smislu, da se sodišče ne spušča v primernost strokovnotehnične plati odločitve. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.

9.Opisana zadržana presoja sodišča pa toženke ne odvezuje, da svoje odločitve ne obrazloži na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev. To za primer, kakršen je obravnavani, izhaja tudi iz specialnega predpisa, ki ureja obravnavano materijo, to je Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (v nadaljevanju ZUJIK), saj ta v 100. členu glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo ZUP. Ta v prvem odstavku 214. člena določa, da mora obrazložitev odločbe vsebovati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

10.Stališče, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, pa ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi. Država je namreč dolžna skrbeti za javna sredstva, tako da zagotovi njihovo zakonito, gospodarno in transparentno rabo ter s tem zaščiti javni interes.

11.Sodišče uvodoma kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da toženka v obrazložitvi ni navedla, kolikšna je bila končna vrednost razpoložljivih sredstev za sofinanciranje projektov po Javnem razpisu. V obrazložitvi je namreč jasno navedeno, da je bilo v okviru razpoložljivih sredstev skupaj podeljenih 2.888.129 EUR, od tega 846.016 EUR na področju A in 2.042.112 EUR na področju B.

12.V konkretnem primeru je iz razdelka "Način ocenjevanja programskih vsebin" Javnega razpisa izhajalo, da se bodo programske vsebine tiskanih medijev ocenjevale po naslednjih merilih: kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave (44 točk); pomen za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost (20 točk); obseg splošnoinformativnih, kulturnih, znanstvenostrokovnih, raziskovalnih in izobraževalnih programskih vsebin (10 točk); povprečno število objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki (10 točk); zagotavljanje večjega zaposlovanja ali sklepanja pogodbenih razmerij zaposlovanja novinarjev oziroma programskih delavcev, ki medij ustvarjajo (6 točk); povprečno število prodanih izvodov tiskanih medijev (5 točk); pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti (3 točke); zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije (2 točki). Možnih je 100 točk po posameznem članu strokovne komisije, tj. skupaj 500 točk.

13.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da bila tožnikova prijava po (pod)merilu kakovost (ki je del merila kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave) s strani posameznih članov strokovne komisije ocenjena z naslednjim številom točk: 5 8 8 8 7, skupaj tako s 36 točkami (od 55, kolikor bi jih lahko največ prejela po tem (pod)merilu). Po (pod)merilu aktualnost (ki je del istega merila) je bila tožnikova prijava ocenjena z naslednjim številom točk: 5 7 8 7 9, skupaj tako s 36 točkami (od možnih 55 točk). Po (pod)merilu izvirnost (ki je del istega merila) je bila tožnikova prijava ocenjena z naslednjim številom točk: 5 7 7 6 8, skupaj tako s 33 točkami (od možnih 55 točk). Po (pod)merilu komunikativnost (ki je del istega merila) pa je bila tožnikova prijava ocenjena z naslednjim številom točk: 6 7 7 8 8, skupaj tako s 36 točkami (od možnih 55 točk). Po merilu pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti je bila tožnikova prijava ocenjena z naslednjim številom točk: 0 1 2 2 1, skupaj tako s 6 točkami (od možnih 15 točk).

14.V zvezi z ocenjevanjem po navedenih (pod)merilih iz izpodbijane odločbe glede (pod)meril kakovost, aktualnost in izvirnost izhaja, da seštevek točk "odraža mnenje komisije, da predlagani projekt obeta stopnjo kakovosti, skladno z zadevnim razpisom, in obravnava razmeroma aktualne teme" ter da iz projekta "izhaja ustrezna stopnja izvirnosti projekta v okviru medijske krajine kot celote". Pri ocenjevanju po merilu pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti je v obrazložitvi navedeno, da projekt "zagotavlja ustrezen pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti". Kljub temu, da iz obrazložitve ocene po navedenih (pod)merilih izhaja, da je tožnikov projekt z vidika teh povsem ustrezen, iz številčnih ocen izhaja, da projekt ni bil ocenjen z največjim možnim številom točk, pri čemer pa razlogi za to v izpodbijani odločbi niso z ničemer pojasnjeni. Po presoji sodišča je navedena obrazložitev izpodbijane odločbe, ki vsebuje zgolj povzeti sklic na točkovanje s strani strokovne komisije, pomanjkljiva in neskladna z zahtevanim standardom obrazložitve, kot izhaja iz uvodoma predstavljenih normativnih podlag, zaradi česar izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

15.Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je bila tožnikova prijava po (pod)merilu komunikativnost ocenjena s skupno 36 točkami (od možnih 55 točk). Navedena ocena je v izpodbijani odločbi obrazložena s pojasnilom, da "v opisu projekta način zagotavljanja komunikativnosti projekta ni zadovoljivo obrazložen". Sodišče sodi, da je tako podana obrazložitev ocene povsem splošna in pavšalna, saj vsebuje zgolj sklic na točkovanje strokovne komisije, iz nje pa ni mogoče razbrati, kaj naj bi bile konkretne pomanjkljivosti tožnikovega projekta (iz obrazložitve izhaja zgolj mnenje oz. zaključek komisije, v ničemer pa razlogi zanj), niti ne, kako konkretno so te vplivale na oceno tožnikove prijave (zakaj je bila tožnikova prijava glede na ugotovljene pomanjkljivosti torej ocenjena prav z navedenim številom točk, ne pa z manj ali več točkami). Tudi v tem delu izpodbijane odločbe posledično ni mogoče preizkusiti.

16.Ob tako pomanjkljivi obrazložitvi iz izpodbijane odločbe ne izhaja vzročna zveza, ki bi pojasnila dodeljeno število točk. Sodišče tako pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je že iz tega razloga izpodbijano odločbo treba odpraviti.

17.Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ, kateremu se zadeva v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek tega člena).

18.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je odločalo le na podlagi listin in sta se stranki strinjali, da se glavna obravnava ne opravi (peta alineja drugega odstavka 59. čelna ZUS-1), in ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1Da se 214. člen ZUP uporablja v postopkih presoje zakonitosti odločb, izdanih v postopkih dodeljevanja javnih sredstev na podlagi ZUJIK, izhaja tudi iz ustaljene prakse naslovnega sodišča (med drugim iz sodb I U 878/2017-27 z dne 19. 6. 2018, I U 758/2018-8 z dne 26. 2. 2019, II U 128/2018-13 z dne 6. 5. 2020, I U 569/2020-14 z dne 13. 7. 2021 in I U 937/2021-12 z dne 21. 3. 2023).

2Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 45/2021 z dne 3. 3. 2020.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 2378, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.