Jedro

Zgolj ugotovitev, da grajeno javno dobro ne služi več namenu zaradi posegov, ki onemogočajo rabo v skladu z njegovim namenom, ne da bi se ugotovili razlogi in pravni temelj za ta poseg v grajeno javno dobro, ki onemogoča njegovo uporabo, ne zadostuje za odločitev o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra na podlagi določbe iz drugega odstavka 23. člena ZGO-1.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Občinske uprave Občine Ajdovščina, št. 478-104/2010-18 z dne 1. 12. 2017, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Občine Ajdovščina (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ukinila status javnega dobra nepremičnine parc. št. 2173/13 k.o. A. (1. točka izreka) in odločila, da se po pravnomočnosti te odločbe pri navedeni parceli v zemljiški knjigi pristojnega sodišča izbriše zaznamba javnega dobra ID pravice/zaznambe: ... (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je Občinski svet Občine Ajdovščina na 21. redni seji dne 9. 3. 2017 na zahtevo župana sprejel sklep o ukinitvi javnega dobra pri delu nepremičnine parc. št. 2173/13 k.o. A., po predhodni parcelaciji. Novo nastali del parcele, na katerega se sklep nanaša, je po parcelaciji pridobil oznako parc. št. 2173/13 k.o. A.. Navedena nepremičnina ni v splošni, temveč v zasebni rabi, saj v naravi predstavlja dvorišče ob stanovanjski hiši. Ker ni v splošni rabi, je smotrno, da se dejanska raba pravno formalno uredi s prenosom lastninske pravice v korist uporabnika, zato se javno dobro ukinja v skladu z določbo 23. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

3. Župan Občine Ajdovščina je z odločbo, št. 478-104/2010 z dne 5. 4. 2018, pritožbo B.B. zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi je najprej povzel potek postopka ukinitve javnega dobra in zakonske podlage za odločanje. Ugotovil je, da je prvostopenjski organ na podlagi ogleda in strokovne ocene ugotovil, da je parc. št. 2173/13 k.o. A. verjetno nekoč predstavljala pot, da pa je v času ogleda ta parcela za pot popolnoma neprimerna. Zaradi višinske razlike do parc. št. 2173/8 je namreč preozka za vožnjo z motornimi vozili, zaradi načina pozidave objektov, ki nanjo mejijo, med njimi tudi objekt tožeče stranke, pa je primeren dostop po kategorizirani cesti. Iz mnenja Krajevne skupnosti A. izhaja, da imajo tangirani objekti dostop po glavni asfaltirani dostopni cesti v naselje in se zato javno dobro na predmetni parceli lahko ukine. Kot neutemeljene je zavrnil navedbe pritožnika, da bi predmetno parcelo uporabljal za dostop z avtomobilom, saj, tako kot izhaja iz opravljenega ogleda, v naravi ni pogojev za vožnjo, ne da bi se pri tem poseglo v sosednje privatno zemljišče. 4. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da je lastnica stanovanjske hiše na parc. št. *70 k.o. A. in da tožbo zoper izpodbijano odločbo vlaga po tem, ko je župan njeno pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Svojo tožbo utemeljuje s tem, da obstaja sum, da je o ukinitvi javnega dobra odločil sam predsednik Krajevne skupnosti A., brez posvetovanja z uporabniki tega javnega dobra. To javno dobro se je vseskozi uporabljalo kot pešpot in občasno za vožnjo z motornimi vozili, ko je bilo to potrebno. V letu 2010 pa je družina C. spodkopala teren javnega dobra in odpeljala material, tako da je na poti nastala višinska razlika. Kljub temu, da so na poti ovire, pot uporabljajo še danes. Navaja, da ima družina B.B. stanovanjsko hišo na naslovu ..., ki je na drugi strani potoka in nima urejenega javnega dostopa. V nadaljevanju navaja primere, pri katerih Svet krajevne skupnosti ni ščitil njihovih in javnih interesov, in to tako pri urejanju potočnih strug in bregov, kakor tudi pri gradnji vodovoda. Ukinitev javnega dobra je predlagala D.D. v letu 2010, to je v času, ko je bila članica Sveta krajevne skupnosti. V tem času je bila tudi s strani krajevne skupnosti predlagana ukinitev javnega dobra, D.D. pa je oddala vlogo za odkup tega zemljišča. Obstaja torej dejstvo, da je Svet krajevne skupnosti odločal v prid C. družine. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in dodaja, da zatrjevanje tožeče stranke, da nima urejenega javnega dostopa do svojega objekta, ne drži. Tožeča stranka ima dostop do severnega vhoda svojega objekta po kategorizirani cesti, ki je bila v letu 2008 urejena s strani Krajevne skupnosti A. z namenom, da se ta uporablja kot glavna dostopna pot do objekta tožeče stranke in v njegovi neposredni bližini stoječih objektov. Do južnega vhoda ima tožeča stranka dostop deloma po kategorizirani cesti deloma po nekategorizirani poti. Vse navedene poti so v občinski lasti in so tudi javno dobro. Ker se je dostopna pot, ki vodi tudi do objekta tožeče stranke, v letu 2008 uredila, je tožena stranka dopustila spremembe, ki so onemogočile splošno rabo parc. št. 2173/13 k.o. A.. Odločitev o ukinitvi javnega dobra so sprejeli za to pristojni organi, določeni s predpisi, na katerih tudi temelji izpodbijana odločba in ne Krajevna skupnost A., kot zmotno meni tožeča stranka.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po določbi prvega odstavka 23. člena v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega ZGO-1, se objektu, oziroma delu objekta, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra državnega oziroma lokalnega pomena, takšen status lahko odvzame z odločbo, ki jo na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije oziroma pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda tisti upravni organ, ki je status podelil. Vlada Republike Slovenije oziroma pristojni občinski organ izda sklep iz prvega odstavka 23. člena ZGO-1 na zahtevo, ki jo lahko vloži pristojni resorni minister oziroma župan. Takšni zahtevi mora biti priložena obrazložitev nameravanega odvzema statusa grajenega javnega dobra in dokazilo, da nepremičnina oziroma njen del, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, ne služi več namenu, zaradi katerega ji je bil dodeljen status (drugi odstavek 23. člena ZGO-1). Status grajenega javnega dobra pa lahko preneha tudi, če je objekt oziroma njegov del, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti in je zato onemogočena njegova splošna raba ali pa, če se zgradi drug objekt, ki pridobi status grajenega javnega dobra z enakim namenom splošne rabe, kot ga ima sedanji objekt oziroma njegov del, ki ima pridobljen takšen status in se ga zato lahko opusti. V takšnem primeru Vlada Republike Slovenije oziroma pristojni občinski organ izda sklep iz prvega odstavka 23. člena ZGO-1 na zahtevo, ki jo lahko vloži pristojni resorni minister oziroma župan, če je takšni zahtevi priložen zemljiško katastrski načrt, izdelan v skladu z geodetskimi predpisi, iz katerih izhaja, da objekta ni več (četrti odstavek 23. člena ZGO-1).

8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predloga župana za ukinitev javnega dobra izhaja, da je ukinitev javnega dobra utemeljena s tem, da del parcele, ki predstavlja javno dobro, ni v splošni, temveč zasebni rabi, saj v naravi predstavlja dvorišče neposredno ob stanovanjski hiši. Javno dobro se ukinja iz razloga nadaljnjega pravnega prometa s to nepremičnino. Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da je do omejevanja dostopa po nekdanji javni poti prišlo zaradi posegov na javno pot in s tem onemogočanja rabe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sicer izhaja, da sporni del parcele ni več v splošni rabi, saj je del dvorišča, ki je v zasebni lasti, ne izhaja pa, na kakšni pravni podlagi je prišlo do posega v grajeno javno dobro. Zgolj ugotovitev, da se grajeno javno dobro ne uporablja, oziroma se uporablja v omejenem obsegu, ne da bi se ugotovili razlogi, zakaj je temu tako, za zakonito odločitev ne zadošča. Upoštevaje drugi odstavek 22. člena ZGO-1 namreč na objektu oziroma na njegovem delu, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, ni mogoče pridobiti lastninske ali kakšne druge stvarne pravice s priposestvovanjem. Navedeno zakonsko določilo torej določa omejitve v pravnem prometu, ki zagotavljajo ohranjanje rabe objekta grajenega javnega dobra v skladu z njegovim namenom. Pri tem sodišče dodaja, da zgolj ugotovitev, da grajeno javno dobro ne služi več namenu zaradi posegov, ki onemogočajo rabo v skladu z njegovim namenom, ne da bi se ugotovili razlogi in pravni temelj za ta poseg v grajeno javno dobro, ki onemogoča njegovo uporabo, ne zadostuje za odločitev o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra na podlagi določbe iz drugega odstavka 23. člena ZGO-1. Izpodbijana odločba o teh dejstvih nima obrazložitve. Po presoji sodišča je bila zaradi pomanjkljive obrazložitve tožeči stranki kršena njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, sodišče pa odločitve ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

9. V skladu z opisano ugotovitvijo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem mora odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so že bili izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).