Jedro

Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa pravilno pojasnilo, da je na podlagi jezikovne razlage pogodbenega določila dogovorjena le ena, enotna pogodbena kazen, saj ni na primer navedena dolžnost plačati "vsakič" po 5.000,00 EUR na kršitev ipd. V izvršilnem postopku oziroma v obravnavanem primeru pogodbenih določil ni mogoče razlagati glede na morebiten kakšen drugačen namen pogodbenih strank. OZ v prvem odstavku 82. člena namreč določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila (drugi odstavek 82. člena OZ). Zgolj subjektivno dojemanje stranke pa ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo ali glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodbeno določilo objektivno nejasno oziroma dvoumno, ker gre za razlago izvršilnega naslova, pa so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi tako, da se sklep v II.b) točki izreki razveljavi glede plačila 2.000,00 EUR z dne 4. 5. 2025 in tako, da se sklep v III., pravilno IV. točki izreka spremeni tako, da sta stroške ugovornega postopka v višini 147,19 EUR dolžnika upniku dolžna povrniti solidarno. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v II.a) točki izreka potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika A, d.o.o. z dne 28. 7. 2025 zavrže (I. točka izreka sklepa), da se ugovoru dolžnice B. B. ugodi tako, da se izvršba ustavi: a) za izterjavo pogodbene kazni v višini nad 5.000,00 EUR, v tem obsegu se sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo pa zavrne, b) za dne 26. 5. 2025 plačanih 2.000,00 EUR, dne 18. 12. 2025 plačanih 2.000,00 EUR, dne 27. 11. 2025 plačanih 2.000,00 EUR in dne 4. 5. 2025 plačanih 2.000,00 EUR (II. točka izreka sklepa), da se v preostalem delu ugovor dolžnice B. B. zavrne (III. točka izreka sklepa) in da je dolžnica dolžna upniku povrniti 147,19 EUR stroškov ugovornega postopka, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v sklepu III., pravilno IV. točka izreka sklepa).

2.Zoper II. in III., pravilno IV. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je s predmetnim izvršilnim predlogom uveljavljal plačilo treh pogodbenih kazni, vsako v višini 5.000,00 EUR in sicer za: - kršitev, izhajajoča iz točke IX.1, saj je dolžnik izplačal enega posojilodajalca, brez da bi o tem obvestil ostale, - kršitev, izhajajoča iz točke X.1. v povezavi s točkama 1.1.1. in lIl.1., saj dolžnik ni sklenil pogodbe z C in kljub temu ni vrnil posojila, - kršitev, izhajajoča iz točke X1.4., saj dolžnik ni poročal posojilodajalcem niti skladno s pogodbenimi določili, niti na izrecno zahtevo. Predmetna pogodba namreč predvideva in določa pogodbeno kazen, če se kršijo določila VI., IX., X., XI. in XII. poglavja. Naštevanje členov oz. poglavij, ki so ločeni z vejicami, vselej predstavljajo alternativni pogoj, ne pa kumulativnega. Ob takšnem zapisu je edina možna razlaga, da se pogodbena kazen plača že ob kršitvi kateregakoli od naštetih členov, ne pa šele, če so kršeni vsi hkrati. Nasprotna razlaga bi bila tudi povsem nepravična in nelogična, saj bi bila dolžnika v tem primeru ob kršitvi določb treh poglavij, kot je podano v predmetni zadevi, dejansko nagrajena s tem, da jima pogodbene kazni ne bi bilo potrebno plačati in tako da kršitve določb pogodbe ne bi nosila nobene sankcije. Če bi bilo med strankami pogodbe dejansko dogovorjeno to, kar zatrjujeta dolžnika, čeprav temu dejansko ni bilo tako, potem bi v pogodbi moralo izrecno pisati, da se pogodbena kazen plača, če stranka hkrati krši vse določbe ali pa, da se pogodbena kazen plača, če pride do kumulativne kršitve vseh določb. Tudi sicer se pogodbene kazni vselej določajo zaradi alternativne kršitve posameznih členov in ne za kumulativno kršitev vseh členov, na katere je vezana pogodbena kazen. Če bi bil namen strank takšen, potem bi moralo v pogodbi izrecno pisati, da se pogodbena kazen plača enkrat, ne glede na število kršitev. Pogodbena kazen predstavlja utrditev pogodbenih obveznosti in je bila zato določena v višini 5.000,00 EUR za vsako kršitev iz prehodno naštetih poglavij. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da si določbo o pogodbeni kazni obe stranki razlagata napačno, pri čemer je izredno pavšalno obrazložilo, zakaj naj bi bilo upnikovo stališče nepravilno. Upnik s tem v zvezi navaja, da izrecnega zapisa, da je pogodbena kazen določena za vsako kršitev posebej res ni, vendar pa naštevanje členov oz. poglavij, ki so ločeni z vejicami, vsekakor vselej predstavljajo alternativni pogoj, zato iz navedenega izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za vsako kršitev pogodbe, kar je utemeljeno tudi na podlagi namenske in logične razlage določb o pogodbeni kazni, saj se sicer ne bi naštevalo vseh členov, zaradi kršitve katerih se določa pogodbena kazen. Do navedenega se prvostopno sodišče ni opredelilo. V tej višini pa je bil s strani dolžnika dolg tudi pripoznan, kot je upnik pojasnil v svojih vlogah tekom izvršilnega postopka in pri navedenem v celoti vztraja. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zmotno zaključilo, da se izvršba ustavi za dne 4. 5. 2025 plačanih 2.000,00 EUR. To plačilo se namreč podvaja s plačilom, ki ga je imel upnik evidentiranega kot plačilo v znesku 1.960,00 EUR in ga je, kot je navedel v obrazložitvi k svojemu predlogu za izvršbo ter v svojih odgovorih na dolžnikov ugovor, že upošteval pred vložitvijo predloga za izvršbo. Pred vložitvijo izvršilnega predloga je upnik upošteval vsa prejeta plačila s strani dolžnikov. Glede navedenega odstopanja pri datumih upnik pojasnjuje sledeče. Dolžnica je upniku obljubila plačilo dne 30. 4. 2025 in kasneje v njuni komunikaciji zatrjevala, da se je dogovora držala. Dolžnica glede datuma izvedbe plačila dejansko ni govorila resnice in je bilo plačilo dejansko izvedeno dne 4. 5. 2025, kar pomeni, da upnik pred tem ni mogel navajati istega datuma plačila kot dolžnika. Dne 30. 4. 2025 dolžnica ni izvršila nobenega plačila. Plačilo z dne 30. 4. 2025, ki ga je zatrjeval upnik in upošteval pri obračunu dolga že pred vložitvijo predmetnega izvršilnega predloga, se dejansko nanaša na plačilo z dne 4. 5. 2025. Gre za eno in edino plačilo, ki se je zgodilo v tem obdobju, s tem da je upnik plačilo glede na navedbe dolžnice evidentiral z dnem 30. 4. 2025, dejansko pa gre za plačilo, ki je bilo izvršeno dne 4. 5. 2025. Ker je upnik prejem nakazila z dne 4. 5. 2025 upošteval že pri obračunu dolga pred vložitvijo izvršilnega predloga in to z datumom 30. 4. 2025, kar je dejansko v korist dolžnice, je torej sodišče za ta znesek izvršbo ustavilo neutemeljeno. Dolžnica je tekom postopka priložila svoja dokazila o plačilih, pri čemer ni priložila dokazila o plačilu z dne 30. 4. 2025, saj takšno plačilo in potrdilo ne obstajata. Iz vsega navedenega pa jasno izhaja, da je bil upnik zaveden glede plačila z dne 30. 4. 2025 in da gre pri upnikovih navedbah o plačilu dolga iz izvršilnega naslova z dne 30. 4. 2025 v višini 1.960,00 EUR ter dolžničinih navedbah o plačilu z dne 4. 5. 2025 v višini 2.000,00 EUR za isto plačilo. Glede na pritožbene razloge je prvostopno sodišče nepravilno upoštevalo, da je dolžnica z ugovorom uspela v višini 10.000,00 EUR, kar predstavlja 37,81% celotnega izterjevanega zneska. Kot je upnik obrazložil v predmetni pritožbi, je prvostopno sodišče za znesek 10.000,00 EUR neutemeljeno ustavilo izvršbo, razveljavilo sklep o izvršbi in izvršilni predlog v tem delu zavrnilo. Ob pravilni odločitvi prvostopnega sodišča bi bil uspeh upnika v zadevi 100%, kar pomeni, da mora dolžnica upniku povrniti vse sodno odmerjene stroške postopka. Ugovor zoper predmetni sklep o izvršbi sta vložila oba dolžnika, tako prvi dolžnik A, d.o.o., kot tudi druga dolžnica B. B. S I. točko izreka izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče ugovor prvega dolžnika A, d.o.o. zavrglo, kar pomeni, da prvi dolžnik s svojim ugovorom v celoti ni uspel. Glede na navedeno je dolžan prvi dolžnik upniku povrniti vse njegove stroške postopka, o čemer pa prvostopno sodišče sploh ni odločalo. Prvostopno sodišče je upniku v odgovor pošiljalo ugovor obeh dolžnikov. Prvi dolžnik pa zaradi zavrženja ugovora z vloženim ugovorom ni uspel. Sodišče v primeru, ko je več dolžnikov, odloča o povrnitvi stroškov upnika v odvisnosti od odgovornosti dolžnikov za terjatev, pri čemer gre v predmetni zadevi za solidarna dolžnika, solidarni dolžniki pa so solidarno odgovorni tudi za izvršilne stroške. Upnik je že v predlogu za izvršbo izrecno navedel, da gre za solidarna dolžnika, kar z njune strani nikoli ni bilo prerekano in je bilo priznano. Priglaša pritožbene stroške.

3.Dolžnika sta odgovorila na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena, v preostalem pa ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je s sklepom o izvršbi z dne 18. 6. 2025 sodišče prve stopnje zoper (solidarna) dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa konvertibilnega posojila notarke dr. D. D., opr. št. SV 450/2024 z dne 23. 9. 2024. Zoper sklep o izvršbi sta dolžnika vložila ugovor, v katerem sta nasprotovala višini terjatve iz naslova pogodbenih kazni ter uveljavljala delna plačila. Med strankama je bilo sporno, ali se pogodbena kazen po izvršilnem naslovu v primeru več kršitev pogodbe množi, ali pa je bila dogovorjena (ena) enotna pogodbena kazen. Med strankama pa je dalje sporno, ali je bilo dne 4. 5. 2025 opravljeno dodatno poplačilo terjatve ali ne.

6.Pogodbena kazen je dogovorjena v točki XIV. izvršilnega naslova. Iz nje izhaja, da če ustanoviteljica ali končni prejemnik kršita določila poglavij VI., IX, X., XI., in XII. te pogodbe, sta dolžna posojilodajalcem solidarno plačati pogodbeno kazen v višini 5.000,00 EUR, v 30 dneh od dneva prejema pisne zahteve posojilodajalcem za plačilo pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa pravilno pojasnilo, da je na podlagi

jezikovne razlage

tega določila dogovorjena le ena, enotna pogodbena kazen, saj ni na primer navedena dolžnost plačati "vsakič" po 5.000,00 EUR na kršitev ipd. V izvršilnem postopku oziroma v obravnavanem primeru pogodbenih določil ni mogoče razlagati glede na morebiten kakšen drugačen namen pogodbenih strank. OZ v prvem odstavku 82. člena namreč določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila (drugi odstavek 82. člena OZ). Zgolj subjektivno dojemanje stranke pa ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo ali glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodbeno določilo objektivno nejasno oziroma dvoumno, ker gre za razlago izvršilnega naslova, pa so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago (tako sklep VSL I Ip 2211/2019, primerjaj tudi sklep VSL I Ip 332/2014 in sodbo VSRS III Ips 11/2018). Jasnih citiranih pogodbenih določil po pojasnjenem ne bi bilo niti mogoče razlagati drugače. Na navedeno ne vpliva niti "pripoznava dolga". Pojem pripoznave dolga v sebi vključuje nesigurnost dolžnika ali upnika o obstoju terjatve. Ker v predmetni izvršilni zadevi pojmovno dvoma o obstoju obveznosti ne more biti, saj upnik za svojo terjatev že ima izvršilni naslov in torej ni pravne negotovosti, ali terjatev obstaja ali ne, je pojmovno izključena uporaba tega instituta (prim. VSL sklep III Ip 2315/2013). V tem delu pritožba upnika tako ni utemeljena.

7.Utemeljena pa je pritožba upnika glede ustavitve izvršbe za dne 4. 5. 2025 plačanih 2.000,00 EUR. Iz razlogov sodišča prve stopnje v tem delu izhaja, da je bilo takšno uveljavljano plačilo izvedeno pred vložitvijo predloga za izvršbo, dolžnica pa ni pojasnila, zakaj tega ni uveljavljala v ugovoru, ampak šele v odgovoru z dne 18. 12. 2025. Iz tako ugotovljenih dejstev ne more izhajati pravna posledica delne ugoditve ugovoru za navedeno plačilo, za katerega upnik sicer tudi izkazuje, da ga je upošteval že pri vložitvi predloga za izvršbo. V izvršilnem postopku namreč na podlagi določbe drugega odstavka 53. člena in določbe 56. člena ZIZ velja na eni strani breme vložitve obrazloženega ugovora, na drugi strani pa breme prekluzije. Prvo pomeni, da mora biti ugovor obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljen. Dolžnik je v takem ugovoru dolžan navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik uveljavljal v prejšnjem ugovoru (tako sklep VSL I Ip 3359/2013). Vse navedeno pomeni, da mora dolžnik vsa dejstva in dokaze, ki jih lahko navede že ob vložitvi rednega ugovora zoper sklep o izvršbi, ker ta dejstva takrat že obstajajo, v ugovoru tudi navesti. Navajanje novot in predlaganje novih dokazov po vložitvi ugovora oziroma za upnika odgovora na ugovor v izvršilnem postopku načeloma namreč ni dopustno (primerjaj sklep VSL I Ip 1557/2009). V odgovoru na upnikov odgovor na ugovor lahko dolžnik nova dejstva navede le, če je upnik šele v odgovoru na ugovor utemeljil svoj predlog za izvršbo (tretji odstavek 58. člena ZIZ; upnik je delno plačilo upošteval že v pojasnilih k predlogu za izvršbo) ter dolžnik glede na navedeno prej niti ni mogel podati ugovora, ne pa torej tudi v primeru, ko bi dejstva in dokaze, ker so so ta takrat že obstajala, že v samem ugovoru mogel in moral dolžnik moral navesti. Dolžnica bi torej že v samem ugovoru morala uveljavljati sporno plačilo, pa tega ni storila, zato teh trditev pri odločitvi o ugovoru ni bilo dopustno upoštevati. Pritožbi upnika je v tem delu tako treba ugoditi.

Kljub povedanemu delna ugoditev pritožbi glede navedenega plačila ne vpliva na ugotovitev sodišča prve stopnje glede dolžničinega uspeha v pritožbenem postopku, saj ga je sodišče prve stopnje ugotovilo le glede na uspeh s tistim delom ugovora, ki se je nanašal na pogodbene kazni - uspeh dolžnice je še vedno za znesek 10.000,00 EUR. Upniku pa tudi sicer ni mogoče priznati višjih stroškov odgovora na ugovor, kot mu jih je sodišče prve stopnje že priznalo. V odgovoru na ugovor je namreč navedel, da zahteva povrnitev 600 točk za ugovor, kolikor mu je sodišče prve stopnje ob pobotu medsebojnih stroškov tudi v celoti priznalo. Ker sta dolžnika solidarna, odločitev o ugovoru dolžnice koristi tudi dolžniku (prvi odstavek 395. člena OZ, tudi 396. člen OZ). Ker pa sta dolžnika dejansko solidarna dolžnika, sta upniku dolžna stroške ugovornega postopka kriti solidarno, kot to določa tretji odstavek 161. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Po pojasnjenem je višje sodišče delno utemeljeni pritožbi ugodilo tako, da je sklep v II.b) točki izreki razveljavilo glede plačila 2.000,00 EUR z dne 4. 5. 2025 in tako, da je sklep v III., pravilno IV., točki izreka spremeni tako, da sta stroške ugovornega postopka v višini 147,19 EUR dolžnika upniku dolžna povrniti solidarno (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem pa je vije sodišče neutemeljeno pritožbo, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep v II.a) točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na delni uspeh vsake stranke v pritožbenem postopku je višje sodišče sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).