Jedro

Vpis prebolelosti bolezni COVID-19 ne pomeni (zgolj) vprašanja vodenja baze osebnih podatkov. V tej zadevi gre namreč za vprašanje ustrezne pravne podlage, ki mora biti podana, da je lahko pravno utemeljen vpis v bazo podatkov (konkretno v CRPP) na podlagi upravnopravnih postopkov. Zato je pravna podlaga – Uredba in ZVOP-1, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo kot relevantno v tej zadevi in čemur pritožba izrecno ne nasprotuje, napačna. Vendar zaradi prenehanja veljavnosti vseh ukrepov, ki so bili sprejeti z namenom preprečevanja in obvladovanja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, z dnem 31. 5. 2022, vpis prebolelosti COVID-19 v CRPP in posledično izdaja EU Digitalnega COVID potrdila za pritožnike nima več nobenega pomena. To pomeni, da tudi če bi pritožniki uspeli s pritožbo (ob predpostavki, da bi jim bila zagotovljena pravica do pravnega sredstva v upravnem sporu) in bi bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, bi tudi sodišče prve stopnje njihovo moralo tožbo zavreči, saj pritožniki zanjo nimajo več pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožnikov zavrglo. Ker tožba ni prestala predhodnega preizkusa, kar je procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi, je z II. točko izreka zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (32. člen ZUS-1) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka). Ob predhodnem preizkusu je ugotovilo, da so tožniki z zahtevo za vpis prebolelosti COVID-19 in posledično izdajo EU Digitalnih COVID potrdil od toženca kot upravljavca Centralnega registra podatkov o pacientih (v nadaljevanju CRPP) zahtevali, da dopolni podatke, ki se vodijo o njih (s podatki o tem, da so preboleli COVID-19)1 v CRPP, in nato v zvezi s tem izda potrdila. Toženec tega ni storil in je s pisnim obvestilom tožnike seznanil, da ne bo izdal odločbe o dopolnitvi podatkov. Tožniki so zato vložili tožbo zaradi molka organa po tretjem odstavku 5. člena ZUS-1, prav tako pa na podlagi 4. člena ZUS-1. 2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da daje Uredba (EU) 2016/679 z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Uredba) po prvem odstavku 77. člena posameznikom pravico, da pred nadzornim organom zahtevajo začetek postopka nadzora nad pravno skladnostjo obdelave osebnih podatkov, čemur sledi možnost sodnega varstva zoper odločitev takšnega nadzornega organa po 78. členu Uredbe. Ker tožniki te možnosti niso izkoristili, ne morejo uveljavljati neposrednega sodnega varstva skladno s prvim in tretjim odstavkom 34. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), saj imajo na voljo predhodni postopek z odločanjem državnega organa (t.i. Informacijski pooblaščenec) in sodno varstvo na tej podlagi, zaradi česar je njihova tožba preuranjena po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Iz istega razloga tožniki svoje tožbe tudi ne morejo utemeljevati na podlagi 4. člena ZUS-1.2 Po presoji sodišča prve stopnje pogoj subsidiarnosti ni izpolnjen, saj so tožniki imeli možnost sprožiti postopek pred Informacijskim pooblaščencem, zoper njegovo odločitev pa bi nato imeli na voljo redno sodno varstvo pred sodiščem na podlagi 2. člena ZUS-1. Zato je tožba tudi na tej podlagi nedovoljena (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

3. Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) so zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložili pritožbo. Poudarjajo, da vpis prebolelosti bolezni ni zgolj vprašanje vodenja baze osebnih podatkov, pač pa je vpis ali nevpis odločanje o pravici oziroma o pravnem položaju osebe. Poudarjajo, da ima vpis prebolelosti za posledico omejitev ali neomejitev ustavno zajamčenih pravic. S tem, ko jim je sodišče odreklo sodno varstvo, pa je bilo poseženo v njihovo pravico do sodnega varstva. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in poudarja, da bi pritožniki morali v zvezi z vpisom sprememb podatkov sprožiti predhodni postopek z odločanjem državnega organa, nato pa zahtevati sodno varstvo na tej podlagi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje vodenja ali obdelave baze osebnih podatkov in imajo tako pritožniki v tem oziru prav, da vpis prebolelosti bolezni COVID-19 ne pomeni (zgolj) vprašanja vodenja baze osebnih podatkov. V tej zadevi gre namreč za vprašanje ustrezne pravne podlage, ki mora biti podana, da je lahko pravno utemeljen vpis v bazo podatkov (konkretno v CRPP) na podlagi upravnopravnih postopkov. Zato je pravna podlaga – Uredba in ZVOP-1, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo kot relevantno v tej zadevi in čemur pritožba izrecno ne nasprotuje, napačna. Po presoji Vrhovnega sodišča bi torej moralo sodišče prve stopnje kot bistveno odgovoriti na vprašanje, katera je, oziroma ali sploh obstaja v obravnavani zadevi ustrezna pravna podlaga, na podlagi katere bi se podatki, ki se nanašajo na prebolelost bolezni COVID-19 in so pridobljeni v Italiji, lahko v okviru upravnopravnega postopka vpisovali v CRPP.

7. Ne glede na zgoraj pojasnjeno, pa mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali obstaja strankin pravni interes za postopek. Pravni interes se kaže v tem, da bi morebitni uspeh s pravnim sredstvom pomenil določeno pravno korist za stranko oziroma izboljšanje njenega pravnega položaja. V obravnavanem primeru bi se izboljšanje tega položaja kazalo, če bi rezultat pritožbenega odločanja privedel do vsebinske obravnave tožbe, do česar pa v obravnavani zadevi, iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, ne bo prišlo.

8. Vrhovno sodišče je namreč ob obravnavanju pritožbe ugotovilo, da so pritožniki tožbo vložili 17. 1. 2022, ko je veljal Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19,3 temu odloku pa sta sledila še dva istoimenska odloka4 z veljavnostjo od 21. 2. 2022 in od 14. 5. 2022. Z Odlokom o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, objavljenim v Uradnem list RS, št. 22/22, je z 21. 2. 2022 prenehal veljati _Pogoj prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja_ (v nadaljevanju PCT pogoj) za večino dejavnosti. Navedeni Odlok v 2. členu natančno določa pogoje, pod katerimi posameznik še izpolnjuje PCT pogoj.5

9. Nato je Vlada Republike Slovenije 30. 5. 2022 sprejela sklep o prenehanju veljavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19; Odlok o prenehanju veljavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 je bil istega dne objavljen v Uradnem listu RS, št. 75/22. To je posledično pomenilo prenehanje veljavnosti vseh ukrepov, ki so bili sprejeti z namenom preprečevanja in obvladovanja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, prenehanje ukrepov pa je začelo veljati z dnem 31. 5. 2022 – to je dan po objavi Odloka v Uradnem listu RS.

10. To pa pomeni, da zaradi prenehanja veljavnosti vseh ukrepov, ki so bili sprejeti z namenom preprečevanja in obvladovanja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, z dnem 31. 5. 2022, vpis prebolelosti COVID-19 v CRPP in posledično izdaja EU Digitalnega COVID potrdila za pritožnike nima več nobenega pomena. Tudi sicer ni jasno in tega niso poskušali obrazložiti niti pritožniki, kako bi lahko zahtevani vpis bolezni COVID-19 varoval ali vplival na katerekoli ustavne pravice pritožnikov. Poleg tega pa so pritožniki tako v tožbi kot pritožbi sami izrecno navedli, da so v Italiji prejeli EU Digitalno COVID potrdilo.

11. Dodatno Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je na uradni spletni strani toženca6 objavljeno, da lahko pridobijo posamezniki, pri katerih je okužba z boleznijo COVID-19 potrjena s pozitivnim HAG testom, EU digitalno COVID potrdilo o HAG testiranju oziroma SI DCP o pozitivnem HAG testu, ki šteje kot potrdilo o prebolelosti COVID-19 v Sloveniji in je dostopno tudi prek portala oziroma aplikacije (nameščene na mobilni telefon ali tablico) zVEM. Ključno pri tem pa je, da se SI DCP o pozitivnem HAG testu prikaže na portalu oziroma v aplikaciji od konca izolacije posameznika do izteka 180 dni od pozitivnega HAG testa. To pomeni, da po tem obdobju sama prebolelost bolezni COVID-19 nima za posameznika nobenega pomena več in tudi obravnavano potrdilo več ne velja. Z vidika obravnavane zadeve je tudi v tem oziru očitno, da okužba tožnikov v Italiji oktobra oziroma novembra 2021 danes zanje nima nobenega pomena več.

12. Ker so torej prenehali veljati vsi ukrepi, ki so bili sprejeti z namenom preprečevanja in obvladovanja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, so prenehale tudi s strani pritožnikov zatrjevane posledice, ki naj bi izhajale iz vpisa prebolevnosti COVID-1 v CRPP. To pomeni, da tudi če bi pritožniki uspeli s pritožbo (ob predpostavki, da bi jim bila zagotovljena pravica do pravnega sredstva v upravnem sporu) in bi bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, bi tudi sodišče prve stopnje njihovo moralo tožbo zavreči, saj pritožniki zanjo nimajo več pravnega interesa.

13. Po navedenem pritožniki nimajo več pravnega interesa niti za pritožbo, saj z njo ne morejo doseči izboljšanja svojega pravnega položaja. Vrhovno sodišče jo je zato zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasil toženec, temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Odmerjeni so skladno z Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo, in sicer v višini: 625 točk za odgovor na pritožbo (4. točka tar. št. 30 OT) in 2 % materialnih stroškov v višini 12,5 točk (11. člen OT), skupaj 637,5 točk oziroma 382,50 EUR, vse povečano za 22 % DDV v znesku 84,15 EUR, kar skupaj znaša 466,65 EUR. Navedeni znesek so pritožniki dolžni plačati tožencu v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi sklepa (drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

1 Tožniki navajajo, da so se s COVID-19 okužili med potovanjem po Italiji, proti tej bolezni pa niso bili cepljeni; pri vseh je bila okužba potrjena s PCR testi 30. 10. 2021, nakar so bili napoteni in zadržani v izolaciji v Italiji do 21. 11. 2021. 2 Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da skladno s 4. členom ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi državni organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika; vendar pa to stori samo v primeru, če zoper akt ali dejanje ni zagotovljeno drugo sodno varstvo – velja torej t.i. pogoj subsidiarnosti. 3 Uradni list RS, št. 174/21, 177/21, 185/21, 190/21, 197/21, 200/21, 201/21, 4/22. 4 Uradni list RS, št. 22/22 in št. 68/22. 5 Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, Uradni list RS, št. 22/22, v 2. členu med drugim določa: (1) Pogoj PCT je izpolnjen, če se osebe izkažejo z veljavnim osebnim dokumentom in razpolagajo z enim od naslednjih dokazil: 4. dokazilom o pozitivnem rezultatu testa PCR ali testa HAG, ki je starejši od deset dni, razen če zdravnik presodi drugače, vendar ni starejši od 180 dni; 5. dokazilom o pozitivnem rezultatu testa PCR ali testa HAG, ki je starejši od sedem dni, vendar ni starejši od 180 dni, če je bila izolacija sedmi dan prekinjena z negativnim rezultatom testa PCR ali testa HAG; 6. dokazilom o prebolevnosti iz 4. ali 5. točke tega odstavka in dokazilom o cepljenju iz 2. točke tega odstavka, s katerim dokazujejo, da so bile v obdobju, ki ni daljše od 180 dni od pozitivnega rezultata testa PCR ali testa HAG oziroma od začetka simptomov, cepljene z enim odmerkom cepiva iz prve alineje 2. točke tega člena. Dokazilo se pridobi z dnem cepljenja; 7. dokazilom o prebolevnosti iz 4. ali 5. točke tega odstavka in dokazilom o cepljenju iz 2. točke tega odstavka, s katerim dokazujejo, da so bile v obdobju, ki ni daljše od 180 dni od pozitivnega rezultata testa PCR ali testa HAG oziroma od začetka simptomov, cepljene z enim odmerkom cepiva iz prve alineje 2. točke tega odstavka in da so prejele poživitveni odmerek. Dokazilo se pridobi z dnem cepljenja. (3) Kot dokazilo iz prvega odstavka tega člena se šteje tudi: ‒ digitalno COVID potrdilo EU v digitalni ali papirnati obliki, opremljeno s kodo QR (v nadaljnjem besedilu: EU DCP); ‒ digitalno COVID potrdilo tretje države v digitalni ali papirnati obliki, opremljeno s kodo QR, ki vsebuje vsaj enake podatke kot EU DCP in ga je pristojni zdravstveni organ tretje države izdal v angleškem jeziku. 6 Spletna stran toženca – Nacionalnega inštituta za javno zdravje:https://zvem.ezdrav.si/-/potrdilo-o-prebolelosti-na-podlagi-testa-hagt-si-dcp-.