Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožniku pripada odpravnina v višini dveh povprečnih plač, ki jih je prejel v zadnjih dveh mesecih dela pred odpovedjo. Po jezikovni razlagi, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, sicer res izhaja, da tožniku pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač, ki jih prejme v zadnjih dveh mesecih dela pred odpovedjo. V konkretnem primeru, ko je delodajalec tožniku izplačeval nižjo plačo od dogovorjene, pa je potrebno upoštevati plačo, ki tožniku glede na kogentne predpise in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pripada in jo tako mora prejeti. V nasprotnem primeru bi sicer lahko prišlo tudi do zlorab in dvojnega oškodovanja delavcev - delodajalec bi najprej delavcu izplačeval prenizko plačo, s tem pa bi ga prikrajšal tudi za pravično odpravnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je z navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna: - za obdobje od marca 2010 do oktobra 2010 plačati razlike med dogovorjeno in izplačano plačo v neto zneskih, navedenih v izreku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so navedene v izreku, po predhodnem obračunu bruto zneskov razlik v plači ter odvodu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov (I. točka izreka), - obračunati odpravnino v višini 4.661,36 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in mu nato izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2010 do plačila, - obračunati razliko odškodnine namesto odpovednega roka v višini 808,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2010 do plačila (II. točka izreka).

- povrniti stroške postopka v znesku 1.194,45 EUR, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da se je kmalu po nastopu dela tožnika pokazalo, da tožnik ni oseba, ki bi bila sposobna izvesti izboljšave in novosti v programu proizvodnega procesa pri toženi stranki. Tožnik pa je dne 8. 11. 2010 sam podal izredno odpoved, kar je tožena stranka upoštevala in mu na njegovo zahtevo izdala dokument z dne 12. 11. 2010, ki je bil naslovljen „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi“. V tej listini so navedene vse pravice, ki gredo delavcu v primeru izredne odpovedi, s čimer se je tožnik tudi strinjal. Med strankama je bilo že v letu 2010 dogovorjeno, da v kolikor tožnik poda izredno odpoved in prejme odškodnino in odpravnino, nima nikakršnih zahtevkov do delodajalca več. Sodišče prve stopnje pa temu neutemeljeno ni sledilo. V zvezi z izplačevanjem plače tožena stranka navaja, da sklepanje posameznih aneksov, s katerimi bi se delavcu določil malus, ni bilo potrebno. Na delodajalcu je presoja delovnih rezultatov ter nagrajevanje. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič A.A. ter B.B., s čimer je kršilo določbe ZPP, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Stimulacija je namreč določena subjektivno s strani delodajalca. Sodišče bi moralo skladno z jezikovno razlago tolmačiti, da tožniku pripada odpravnina v višini 2 povprečnih mesečnih plač, ki jih prejme v zadnjih dveh mesecih dela pred odpovedjo, in ne, ki bi jih prejel v teh mesecih.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja, da je vselej resno in zavzeto opravljal dela iz svojega delokroga. Tožena stranka mu tudi nikoli ni očitala nasprotnega. Tožniku niso bila nikoli predstavljena merila ali metodologija za ocenjevanje delavcev, niti ni obstajal sklep o tem. Za znižanje plače delavcu, ker naj ta ne bi dosegal pričakovanih rezultatov, pa ni dovolj ugotovitev direktorja, temveč bi delavec moral biti ocenjen na ustrezni podlagi. Listina z dne 12. 11. 2010 ni bila izdana na zahtevo tožnikovega pooblaščenca. Tožnik se tudi ni strinjal s to listino. Tožnik se svojim pravicam ni nikoli odpovedal, ne pisno ne ustno, čeprav ga je tožena stranka v to silila. V zvezi z višino osnovne plače navaja, da variabilni del nikoli ni bil definiran. Zakoniti zastopnik znižanja plače tožniku ni znal pojasniti. Tožena stranka ni pravočasno grajala zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem A.A.r in B.B., katerih zaslišanje sicer ni bilo potrebno. V zvezi z odpravnino je potrebno 12. člen pogodbe o zaposlitvi tolmačiti tako, da se beseda „prejme“ razume kot „pripada“. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, zlasti ne načela kontradiktornosti, z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke, da se zaslišita priči B.B. in A.A.. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je na naroku za glavno obravnavo dne 17. 9. 2015 v dokaznem sklepu navedlo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog, nato pa je obrazložitev podalo tudi v izpodbijani sodbi. Kakor bo obrazloženo v nadaljevanju, se mora ocenjevanje dela zaposlenih izvajati na podlagi objektivno določenih meril, zato subjektivna ocena B.B. ter A.A. o tožnikovem delu ne more biti merodajna in relevantna pri določanju tožnikove delovne uspešnosti. Predlagane dokaze je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

7. Sodišč prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

8. V tem delovnem sporu tožnik vtožuje razliko med dogovorjeno in dejansko izplačano plačo za čas od marca 2010 do oktobra 2010, odpravnino ter odškodnino namesto odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v času od marca 2010 do oktobra 2010 izplačevala prenizko plačo, hkrati pa mu je izplačala prenizko odpravnino in odškodnino namesto odpovednega roka, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da med strankama dogovorjena neto osnovna plača v višini 1.500,00 EUR pomeni fiksni del, ki tožniku mora biti izplačan. Pritožbeno sodišče se glede tega v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, pri čemer še dodaja:

10. Stranki sta v 6. členu pogodbe o zaposlitvi navedli, da osnovna plača (brez povračila stroškov za prehrano in prevoz na delo) znaša 1.500,00 EUR, pri čemer je ta vrednost 70% fiksni del. Iz tega nedvoumno izhaja, da je 1.500,00 EUR fiksni del, ki tožniku pripada. Nenazadnje je ta člen pogodbe o tožnikovi plači tako potrebno tolmačiti tudi na podlagi 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (Zakon o delovnih razmerjih; Ur. l.RS, št. 42/2002 in spremembe - ZDR), ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Iz 2. odstavka navedenega člena namreč izhaja, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, kar pomeni, da del plače za delovno uspešnost (variabilni del v konkretnem primeru) ne more biti del osnovne plače. 11. Ni utemeljena pritožbena navedba, da ni bilo potrebe za sklepanje aneksov, saj nujnost aneksov za določanje variabilnega dela izhaja iz same pogodbe o zaposlitvi. V 6. členu je namreč navedeno, da se variabilni del v višini 30% obračuna glede na merljive rezultate, ki so določeni posebej z aneksi k pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta se stranki s tem dogovorili, da se bodo merila za ocenjevanje rezultatov določila z aneksi k osnovni pogodbi o zaposlitvi. Da bi bilo za obračunavanje variabilnega dela potrebno skleniti aneks k osnovni pogodbi o zaposlitvi in v njem opredeliti merila, izhaja tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in upoštevalo pri svoji odločitvi. Delodajalec seveda ima pristojnost ocenjevanja in nagrajevanja delavca, a ta ni neomejena - ocenjevanje namreč ne more biti arbitrarno in odvisno od posameznih oseb pri delodajalcu, temveč mora biti objektivno in temeljiti na vnaprej znanih merilih in kriterijih. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaznega predloga z zaslišanjem prič A.A. in B.B., ki naj bi izpovedali o tožnikovem delu in kritikah nanj.

12. Neutemeljene oziroma nerelevantne so tudi pritožbene navedbe o tem, da se je že kmalu po nastopu dela pokazalo, da tožnik ni oseba, ki bi bila sposobna izvesti izboljšave in novosti v programu proizvodnega procesa pri toženi stranki, in da svojih delovnih nalog ni opravljal vestno. Tožena stranka ni izkazala, da bi tožniku izdala opozorila ali kritike v zvezi z njegovim delom, oziroma da bi zoper njega kako drugače ukrepala, če z njegovim delom ni bila zadovoljna.

13. Glede na navedeno in ob upoštevanju med strankama nespornega dejstva, da tožena stranka od marca 2010 dalje tožniku ni več izplačevala neto plače v višini 1.500,00 EUR, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku za mesece marec 2010 do oktober 2010 izplačati še zahtevane razlike med dejansko izplačano plačo in zneskom 1.500,00 EUR, ki tožniku pripada na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

14. Pritožbene navedbe, da je bila listina z dne 12. 11. 2010, ki jo je tožena stranka poimenovala kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana na zahtevo tožnika, niso utemeljene. Tožena stranka si je očitno zmotno razlagala 110. in 112. člen ZDR. Izredna odpoved, ki jo je delavec podal 8. 11. 2010 in jo je tožena stranka prejela 9. 11. 2010, je namreč učinkovala sama zase, takoj, t.j. 9. 11. 2010, ko je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo. Tožena stranka niti ni dokazala, da bi tožnik zahteval izredno odpoved. Sicer pa bi bilo to tudi nelogično, saj delavec v primeru izredne odpovedi (ki je najstrožje sredstvo pri sankcioniranju kršitev iz delovnega razmerja, ki v konkretnem primeru niso niti zatrjevane) nima nobenih pravic iz naslova brezposelnosti, hkrati pa je to tudi slaba referenca pri iskanju nadaljnje zaposlitve. V zvezi z listino z dne 12. 11. 2010 je bilo sicer v ločenem delovnem sporu, opr. št. VIII Ips 26/2012 ugotovljeno, da je nična. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da se je tožnik strinjal z izdano listino in pravicami oziroma odmerjenimi zneski, navedenimi v njej, saj to iz te listine ne izhaja.

15. Kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka v dokumentu z dne 12. 11. 2010 tožniku kot nesporni priznala pravici do odpravnine in do odškodnine namesto odpovednega roka (ki gresta tožniku sicer že na podlagi ZDR). Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo zahtevano razliko med že izplačano odpravnino v višini 338,64 EUR bruto in odpravnino, ki je tožniku pripadala na podlagi 12. člena pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da tožniku glede na 12. člen pogodbe o zaposlitvi pripada odpravnina v višini 5.000,00 EUR, kar predstavlja dve bruto plači. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi bilo potrebno ta člen tolmačiti tako, da tožniku pripada odpravnina v višini dveh povprečnih plač, ki jih je prejel v zadnjih dveh mesecih dela pred odpovedjo. Po jezikovni razlagi, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, sicer res izhaja, da tožniku pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač, ki jih prejme v zadnjih dveh mesecih dela pred odpovedjo. Po oceni pritožbenega sodišča pa je pri tem potrebno upoštevati plačo, ki tožniku glede na kogentne predpise in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pripada in jo tako mora prejeti. V nasprotnem primeru bi sicer lahko prišlo tudi do zlorab in dvojnih oškodovanj delavcev - delodajalec bi najprej delavcu izplačeval prenizko plačo, s tem pa bi ga prikrajšal tudi za pravično odpravnino. Pritožba pa ne vsebuje konkretiziranih navedb glede prisojene razlike v odškodnini namesto odpovednega roka, zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

16. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila.