Jedro

V kolikor namreč stranki v pogodbi svojega obligacijskega razmerja oziroma pravic in obveznosti ne uredita v celoti, je potrebno glede vseh ostalih vprašanj uporabiti določbe splošnega dela OZ. Če bi stranki želeli izključiti uporabo določb OZ o odstopu od pogodbe, bi le-to morali izrecno določiti v pogodbi. Ker slednjega nista storili, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je oprlo na 108. člen OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.106,8 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo, opr. št. X Pg 306/2008 z dne 10. 09. 2010, je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0001 In 2006/01265 z dne 07. 09. 2006 ostane v veljavi v 1. točki izreka za 311.972,46 EUR z zakonitimi obrestmi, ki tečejo od 2.787,20 EUR od 31. 03. 2005 do plačila, od 2.706,40 EUR od 04. 05. 2005 do plačila, od 2.706,40 EUR od 31. 05. 2005 do plačila, od 2.706,40 EUR od 01. 07. 2005 do plačila, od 2.706,40 EUR od 02. 08. 2005 do plačila, od 2.706,40 EUR od 31. 08. 2005 do plačila, od 2.706,40 EUR od 01. 10. 2005 do plačila, od 2.706,40 EUR od 03. 11. 2005 do plačila, od 2.722,69 EUR od 01. 12. 2005 do plačila, od 2.722,69 EUR od 31. 12. 2005 do plačila, od 2.722,69 EUR od 31. 01. 2006 do plačila, od 2.722,69 EUR od 01. 03. 2006 do plačila, od 2.722,69 EUR od 31. 03. 2006 do plačila, od 2.737,82 EUR od 04. 05. 2006 do plačila, od 2.737,82 EUR od 31. 05. 2006 do plačila, od 90.049,15 EUR od 06. 06. 2006 do plačila in skupaj s pogodbenimi zamudnimi obrestmi z obrestno mero 18 % letno od 96.096,10 od 01. 10. 2008 dalje do plačila in skupaj s pogodbenimi zamudnimi obrestmi z obrestno mero 17 % letno od 84.990,99 EUR od 31. 01. 2009 dalje do plačila ter za stroške, v presežku pa je zaradi umika sklep o izvršbi razveljavilo in v umaknjenem delu postopek ustavilo. Toženima strankama je naložilo plačati stroške postopka tožeči stranki v znesku 10.535,70 EUR, v 8 dneh, po poteku roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta pravočasno vložili pritožbo toženi stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede Pogodbe o dolgoročnem posojilu in zastavi nepremičnin pritožnika očitata prvostopenjskemu sodišču, da se je materialno zmotno oprlo na 108. člen Obligacijskega zakonika (OZ). 3. člen OZ namreč strankam dovoljuje, da prosto uredijo obligacijsko razmerje in je zato potrebno spoštovati voljo strank, ki v pogodbi nista določili pravice do predčasnega odstopa. Navajata, da bi morali stranki, v kolikor bi želeli uporabiti splošne določbe OZ, v posojilno pogodbo vključiti klavzulo, da se glede vseh vprašanj, ki niso urejena s pogodbo, uporablja OZ. Slednjemu pritožbeno sodišče ne sledi. V kolikor namreč stranki v pogodbi svojega obligacijskega razmerja oziroma pravic in obveznosti ne uredita v celoti, je potrebno glede vseh ostalih vprašanj uporabiti določbe splošnega dela OZ. Če bi stranki želeli izključiti uporabo določb OZ o odstopu od pogodbe, bi le-to morali izrecno določiti v pogodbi. Ker slednjega nista storili, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je oprlo na 108. člen OZ. Z razlago prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se ji pridružuje.

6. Ker je torej tožeča stranka pravico do predčasnega odstopa imela, je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti. Navedbe pritožnikov, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati zakonskih zamudnih obresti od zneska 90.049,15 EUR že od 06. 06. 2006, ampak šele od 13. 06. 2006, ki ga je tožeča stranka sama v dopisu (A7) določila za dan odpovedi pogodbe, so pritožbena novota. Toženi stranki namreč v postopku na prvi stopnji teku zamudnih obresti nista izrecno nasprotovali, v pritožbi pa nista izkazali, da tega brez svoje krivde nista mogli storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Glede Pogodb o finančnem leasingu št. 6614/01 in 7703/03 sta pritožnika navajala, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 121. člena OZ (drugi odstavek 143. člena ZOR), zavrniti uporabo posameznih določil Splošnih pogojev, ker so nepravična in pretirano stroga za toženo stranko, ki je morala vnaprej pristati na plačilo odškodnine, ki se določa enostransko s strani tožeče stranke (9.3. točka Splošnih pogojev), saj tožeči stranki omogoča, da poljubno določi tržno vrednost opreme, ki pa je lahko tudi bistveno nižja od poštene tržne vrednosti. Navedene trditve o pretirani strogosti oziroma nepravičnosti določil Splošnih pogojev, so pritožbena novota, saj jih toženi stranki v postopku na prvi stopnji nista zatrjevali, v pritožbi pa nista izkazali, da tega prej brez svoje krivde nista mogli storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pritožbeno sodišče poudarja, da so trditve o nepravičnosti in pretirani strogosti Splošnih pogojev zgolj pavšalne in zato neutemeljene. Še več, iz trditev tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 21. 04. 2009), ki jih toženi stranki nista prerekali, izhaja, da je prvotožena stranka brez vednosti tožeče stranke prodala predmet leasinga, in torej ni bila tožeča stranka tista, ki bi določala tržno ceno.

8. Glede vprašanja oderuških obresti, pritožbeno sodišče poudarja, da za gospodarske pogodbe ne velja domneva o oderuških obrestih (2. odstavek 377. člena OZ), zaradi česar bi morali obstoj le-teh dokazati toženi stranki. Slednje jima ni uspelo, saj nista niti zatrjevali, kaj šele dokazali obstoj subjektivnega pogoja oderuštva v skladu s 377. členom OZ (da je tožeča stranka izkoristila stisko, slabo premoženjsko stanje, nezadostno izkušenost, itd. tožene stranke). Poleg tega pa iz izvedenskega mnenja in odgovora na pripombe pravdnih strank na izvedensko mnenje izhaja (list. št. 139), da dogovorjene obresti po ob sklenitvi obeh Pogodb o leasingu veljavnih predpisih, niso bile za več kot 50 % višje od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, in torej ni podan niti objektivni pogoj oderuštva (377. člen OZ). Pritožbeno sodišče se zato z razlago prvostopenjskega sodišča v celoti strinja in se ji pridružuje.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo toženih strank zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

10. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki pa sta dolžni povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, in sicer 3750 točk za odgovor na pritožbo, materialne stroške v skladu s 3. odstavkom 13. člena Odvetniške tarife (75 točk) in 20 % DDV, skupaj 2.106,8 EUR.

11. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.