Jedro

Za odločitev sodišča je bistvena ugotovitev, da tožnik ni bil upravičen do dobička in njegove revalorizacije v letih od 1990 do 1992, kar pomeni, da je imel pri toženi stranki manjšo trajno vlogo, kot je navajal in ugotovitev, da mu je tožena stranka že izplačala, kar je imel pri njej vloženo in kar je po veljavnih zakonih lahko bilo izplačano.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 3,780.690,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1993 dalje do plačila, zmanjšan za znesek, ki izhaja iz naslova kapitalskega deleža. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika v presežnem delu zavrnilo in dejansko potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni izjasnilo o vseh pritožbenih navedbah. Zato je menil, da sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni ali v nasprotju. Opozoril je na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Cpg 1238/1998 in odločbo ustavnega sodišča U-I-153/97, po kateri bilančna uskladitev razmerja med družbenim in zasebnim kapitalom ne prejuducira načina uskladitve lastninskih razmerij. Menil je, da vlaganje zasebnega kapitala v podjetje ni nično, prav tako ne pogodba o trajni vlogi. Opozarja na določila 103. člena ZOR. Zaradi oškodovanja družbenega premoženja učinki ugotovitev agencije niso mogli vplivati neposredno na razmerja tretjih oseb. Zato tožniku ni bilo mogoče vzeti vseh pravic, ki jih je pridobil s pogodbo. Ne soglaša z zaključki izvedenca o znižanju vloge tožnika. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo (dejanske ugotovitve izvedenca).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje je mogoče preizkusiti, sodba ima razloge in razlogi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Očitane bistvene kršitve tudi ni mogoče ugotoviti zato, ker sodba sodišča druge stopnje ni v celoti obravnavala pritožbe tožnika. To zatrjevano dejstvo bi sicer lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar bi bila to kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 350. člena ZPP (relativna kršitev določb pravdnega postopka), take bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa revizija sodišču ne očita. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne obstaja sodba VS RS z opravilno številko I Cpg 1238/1998. V zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS, št. U-I-153/97 pa revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za različna problema, ki ju rešujeta konkreten spor in sklep ustavnega sodišča. Revident namreč ves čas ne upošteva dejstva, ki je pomembno, da je sodišče zavrnilo izplačilo trajne vloge za del, ki mu ga tožena stranka ni izplačala v gotovini (povsem enako že v izpodbijani sodbi v zadnjem odstavku na strani 5). Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da je neutemeljen tisti del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je ustvaril iz dobička, ki je bil neutemeljen in v nasprotju s predpisi izplačan tožniku, utemeljena pa je njegova terjatev v delu, ki jo je imel iz naslova plače in ki se je izplačevala delavcem v obliki internih delnic in sredstev za prehrano med delom. Zato je bila odločitev sodišča večstranska in presoje o njeni pravilnosti ni mogoče omejiti oziroma obravnavati delno samo tista vprašanja, ki so v reviziji postavljena o pravnih razmerjih o vlaganju zasebnega kapitala po določbah Zakona o podjetjih, ali na vsebinsko poenostavljena vprašanja v zvezi z določbo 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). Res je, da pogodba z dne 28.12.1990, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, ni bila nična kot taka, vendar je treba upoštevati, da gre pri pogodbi samo za en posel, za katerega pa tudi sodišči v obeh nižjih sodbah menita in ga obravnavata kot utemeljenega (sodba sodišča druge stopnje na str. 5, sodba sodišča prve stopnje na str. 8). Zato te pogodbe ni mogoče uporabljati kot kritje za neveljavne (po določbi 103. člena ZOR celo nične posle) posle, kot so delitev dobička v letih 1990, 1991 in 1992 v nasprotju s predpisi (dejanska ugotovitev) in njihove revalorizacije, kot to meni revident. Ni res, da učinki ugotovitev agencije ne morejo poseči v razmerja tretjih oseb in da te tretje osebe ne bi mogle ustrezno reagirati na njene ugotovitve. Na podlagi ugotovitev agencije in izdane odločbe (št. 380-22/93-IV/ŠK z dne 28.6.1996) je bilo treba uskladiti notranja lastninska razmerja tožene stranke, kar lahko učinkuje tudi na razmerje do delničarjev, družbenikov in drugih oseb. Vse te osebe so zato tudi imele možnost zahtevati, da se jim zaradi varovanja njihovih pravic in pravnih koristi prizna lastnost stranke v postopku revizije po določbah 49. člena in 139. člena ZUP. Zato ni sprejemljivo navajanje revidenta, da ni prav, da se tožniku zaradi ugotovljenega oškodovanja družbene lastnine "ukine" razmerje med njim in toženo stranko in se mu odvzame pravice, pridobljene na podlagi pogodbe.

Za odločitev sodišča je glede na povedano bistvena ugotovitev, da tožnik ni bil upravičen do dobička in njegove revalorizacije v letih od 1990 do 1992, kar pomeni, da je imel pri toženi stranki manjšo trajno vlogo, kot je navajal in ugotovitev, da mu je tožena stranka že izplačala, kar je imel pri njej vloženo in kar je po veljavnih zakonih lahko bilo izplačano.

V zvezi s tožnikovo trditvijo, da bi tožena stranka na ugotovitev agencije o oškodovanju družbenega premoženja lahko reagirala drugače in izdala nove delnice ali vlagateljem naložila, da plačilo manjkajočih deležev in s tem ohranitev prej ustvarjenih deležev, pa je treba pojasniti, da taka rešitev ne bi bila sprejemljiva. Zakon o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (Uradni list RS, št. 35/94), je v drugem odstavku 5. člena izrecno določil, da so nični vsi posli, s katerimi nastaja delež zasebnega kapitala ali se zmanjšuje delež družbenega kapitala. Zato oškodovanja na način, ki si ga je zamislil revident, ni bilo mogoče odpraviti.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odgovor tožene stranke na revizijo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato je sodišče o njenih stroških odločalo na podlagi določb 155. člena ZPP.