Jedro

Če odločba o razporeditvi nima pravnega pouka, je bistveno pomanjkljiva. Zaradi načela, da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom delavcu ne more biti v škodo, ni mogoče šteti, da so tožniki zamudili rok za vložitev predlogov pri sodišču. Razporeditev v navidezno, vzporedno podjetje je navidezna. Pravno tako ne pride do prenehanja delovnega razmerja v prejšnji organizaciji in do razporeditve v drugo organizacijo. Tožniki so ostali v delovnem razmerju pri toženi stranki, pri kateri so bili v delovnem razmerju pred razporeditvijo. Zoper navidezno odločbo, ki zaradi svoje fiktivnosti ohranja prejšnje pravno stanje, ne morejo začeti teči roki za varstvo pravic in zato ne more priti do zamude teh rokov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbe tožene stranke z dne 31.1.1991, na podlagi katerih je tožnikom dne 31.1.1991 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in so bili s 1.2.1991 razporejeni v L., kjer bi naj sklenili delovno razmerje za nedoločen čas. Odločilo je, da mora tožena stranka, razen treh že umrlih tožnikov, vse tožnike sprejeti nazaj na delo in jih razporediti na njihovi strokovni izobrazbi in delovnim zmožnostim ustrezna delovna mesta. Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnikov še traja. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožnikom izplačati plačo z obrestmi od 20.12.1991 dalje, jim povrniti stroške postopka in plačati stroške izvedenke. Tožena stranka je razporedila tožnike v drugo organizacijo v nasprotju s 65. členom pravilnika o delovnih razmerjih in v nasprotju z 29. in 33. členom takrat veljavnega besedila zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, ZDR). V odločbah ni navedeno, na katera delovna mesta so razporejeni tožniki, odločbe pa tudi nimajo pravnega pouka. Pisni sporazum obeh organizacij o razporeditvi ni bil sklenjen. Zato se glede na sprejeto sodno prakso šteje, da tožniki niso zamudili roka za vložitev predloga (tožbe). Zaradi prejšnjega postopka pred prvostopnim sodiščem (S 426/91) in zato, ker tožena stranka o ugovorih tožnikov ni odločila, prvostopne odločbe ne morejo imeti pravnih učinkov (105. člen ZDR). Tožena stranka bi morala odločiti o ugovorih do 6.6.1992, ker tega ni storila, so tožniki dne 26.6.1992 pravočasno vložili predloge.

Tožena stranka je tožnike razporedila v navidezno, vzporedno (tako imenovano by pass) podjetje, ki ni nikoli zaživelo in ki je bilo ustanovljeno z namenom, da bi se tožena stranka znebila tožnikov. Izvedenka ekonomsko-finančne stroke je ugotovila, da je bil L. ustanovljen na korespondenčni seji, da ni bil sprejet elaborat o gospodarski upravičenosti podjetja in da niso bili sprejeti vsi pomembni akti v zvezi z ugotavljanjem, da je delo delavcev postalo trajno nepotrebno. Novo ustanovljeno podjetje je opravljalo šest povsem enakih dejavnosti kot tožena stranka in ni imelo tehnološke opreme in zaščitnih sredstev. V manj kot enem letu je bilo podjetje likvidirano. O poslovanju L. ni bilo knjigovodske evidence. Izdane odločbe torej temeljijo na nedovoljenem namenu, kar je v nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Zato ne morejo učinkovati.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Ugotovilo je, da tožniki ob razporeditvi niso mogli vedeti, da so razporejeni v navidezno družbo in da gre za navidezno razporeditev. Podjetje L. ni poslovalo in namen ustanovitve ni bil, da bi opravljalo proizvodni program, temveč da bi tožena stranka rešila problem presežnih delavcev. Postopek za razreševanje presežnih delavcev je bil izveden v nasprotju z ZDR. L. je bila ustanovljena zaradi razporeditve tožnikov. Likvidacijo družbe je predlagal ustanovitelj - tožena stranka.

V pravočasni reviziji zoper drugostopno odločbo je tožena stranka uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 385. členu ZPP. Pri ugotovitvi, da so tožniki pravočasno vložili predloge, je bil kršen ZDR. Po 80. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ZTPDR) bi morali tožniki vložiti ugovore v petnajstih dneh po vročitvi odločb. To so storili skoraj eno leto po začetku dela v novi organizaciji in šele potem, ko je bil že uveden likvidacijski postopek. Tožniki so torej zamudili prekluzivni rok, s tem so pa izgubili pravico, da uveljavljajo sodno varstvo.

Ker sta bili tožena stranka in L. kapitalsko povezani, sta pri razporejanju tožnikov veljali določbi 19. člena o razporeditvi in 15. člena ZTPDR o prevzemu na delo v drugo organizacijo. Dejavnost, ki jo je opravljal L., je tožena stranka opustila, zato so bili tožniki razporejeni v novo ustanovljeno organizacijo. V tej zadevi je dejansko šlo za prevzem delavcev.

Sodišče je glede ekonomske utemeljitve za ustanovitev novega podjetja odločitev oprlo na mnenje izvedenke, ki pa ni odgovorila na vsa pomembna vprašanja. Iz poročila Službe družbenega knjigovodstva izhaja, da zaradi vojne in zato, ker ni bil sprejet zakon o gozdovih, ni bilo pogojev za poslovanje L. Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94).

Revizija ni utemeljena.

Revizija le na splošno in brez utemeljitve uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka (smiselno iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče lahko obravnava le tiste bistvene kršitve določb postopka, ki so v reviziji izrecno navedene in obrazložene. Ker bistvene kršitve določb postopka v reviziji niso izrecno navedene, je revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusilo le glede na določbo 386. člena ZPP in ugotovilo, da v tej določbi navedena bistvena kršitev določb postopka ni bila storjena.

Tožena stranka je dne 31.1.1991 izdala vsem tožnikom odločbe, v katerih je navedeno, da jim 31.1.1991 preneha delovno razmerje in da so s 1.2.1991 razporejeni v družbo z omejeno odgovornostjo L., kjer sklenejo delovno razmerje za nedoločen čas. Odločbe nimajo pravnega pouka, v njih ni navedeno, na katera delovna mesta so tožniki razporejeni, sporazum o razporeditvi med obema organizacijama (tožena stranka - L.) v odločbah ni naveden, ni pa tudi dokazov, da je bil sklenjen, odločbe so se začele izvajati pred iztekom rokov za ugovor. Glede na takšno na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), je vprašanje pravočasnosti vloženih predlogov presojati po določbah ZDR in 2. odstavku 24. člena zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 38/84, ZSZD) v zvezi s 1. do 25. poglavjem ZPP.

ZDR v 103. členu določa, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih (za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. ZSZD je v 2. odstavku 24. člena določal, da se glede vprašanj postopka, ki niso urejena v skladu z določbami 1. odstavka navedenega člena in z drugimi določbami tega zakona, smiselno uporabljajo določbe prvega do petindvajsetega poglavja ZPP, če ustrezajo naravi sporov iz samoupravnih odnosov. Vprašanje, kako ravnati v primeru, če odločitev organizacije oziroma delodajalca nima pravnega pouka, v času odločitev tožene stranke ni bilo urejeno v ZDR in ZSZD (ZDR je to področje uredil šele v noveli v 102. a členu, ki je bila objavljena v Ur. listu RS, št. 5/91 in ki je začela veljati 16.2.1991), zato je glede na vsebino 103. člena ZDR in 2. odstavka 24. člena ZSZD pri odgovoru na vprašanje, ali so tožniki pravočasno vložili predloge pri sodišču prve stopnje, uporabiti določbe ZPP. V 3. odstavku 337. člena ZPP je določeno, da se strankam vroči overjen prepis sodbe s poukom, da imajo pravico vložiti zoper sodbo pravno sredstvo. V duhu načela, da napačen pravni pouk ne more biti v škodo stranki, je to sodišče sprejelo pravno mnenje, da se pritožba šteje za pravočasno, če je zaradi napačnega pravnega pouka vložena po preteku posebnega pritožbenega roka, vendar v rednem pritožbenem toku. Tožniki v odločbah z dne 31.1.1991 sploh niso bili poučeni o pravnih sredstvih, ki bi jih lahko vložili zoper odločitev o razporeditvi in sklenitvi delovnega razmerja. Ker odločbe nimajo pravnega pouka, so bistveno pomanjkljive. Zaradi načela, da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom delavcu ne more biti v škodo, ni mogoče šteti, da so tožniki zamudili rok za vložitev predlogov pri sodišču. Tožniki pa niso zamudili roka za vložitev predlogov tudi zaradi vsebine sklepa sodišča prve stopnje, opr. št. S ..... z dne 9.4.1992, zoper katerega se tožena stranka ni pritožila. Sklep je postal pravnomočen 6.5.1992. Sodišče je v sklepu ugotovilo, da ni pogojev za sodno varstvo v zvezi s predlogi, ki so jih tožniki vložili 30.12.1991. Sodišče je po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje pristojnim organom tožene stranke. Ti o ugovorih niso odločili. Tožniki so vložili nove predloge dne 24.6.1992, kar glede na vsebino 105. člena ZDR pomeni, da se zato, ker tožena stranka ni odločila o ugovorih, ne more šteti, da so tožniki zamudili roke za vložitev predlogov pred sodiščem prve stopnje.

Delo tožnikov pri toženi stranki naj ne bi bilo več potrebno, zaradi česar bi naj bili razporejeni v drugo organizacijo - L. Tožena stranka bi zato morala ravnati po določbi 1. točke 1. odstavka 33. člena ZDR in bi morala organa obeh organizacij pred razporeditvijo in sklenitvijo delovnega razmerja v L., skleniti pisni sporazum za delo razporejenih toženčevih delavcev na delovnih mestih, ki bi ustrezala njihovemu znanju in zmožnostim. Tožena stranka, ki mora na podlagi 4. člena in točke a) 2. odstavka 9. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca dokazati, da so bili razlogi za prenehanje delovnega razmerja resni. Obstoja (sklenitve) navedenega sporazuma iz 33. člena ZDR tožena stranka ni zatrjevala in njegove sklenitve pa tudi ni dokazala. Iz 1. člena pogodbe z dne 1.2.1991 izhaja, da bo v letu 1991 L. dal del delavcev toženi stranki, kar je v nasprotju s trditvijo tožene stranke, da delo tožnikov pri njej ni bilo potrebno. Iz pogodb z dne 1.2.1991, ki sta ju sklenili tožena stranka in L. in sklepov Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Novem mestu (St .... z dne 20.12.1991, St .... z dne 26.2.1992) izhaja, da L. ni imel sredstev oziroma premoženja (razen osnovni vložek 2.ooo takratnih din) in da mu je stvari dala brezplačno v najem tožena stranka, poravnavala pa je tudi vse njegove obveznosti (npr. plače delavcev, stroške za prehrano, plača direktorja ipd.). Ni dokazov o tem, da je podjetje L. sploh imelo organe, ki bi lahko z delavci sklepali delovno razmerje. L., je bilo torej navidezno, vzporedno podjetje, zato je bila tudi odločitev o razporeditvi tožnikov samo navidezna. Pravno tako do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki in do razporeditve v L. ni prišlo. Tožniki so zato ostali v delovnem razmerju pri toženi stranki. Ker torej odločbe tožene stranke ne pomenijo spremembe prejšnjega pravnega stanja, saj ne spreminjajo pravic tožnikov in ker so bili tožniki razporejeni v dejansko neobstoječo organizacijo, ni mogoče sprejeti trditev v reviziji, da so tožniki zamudili roke za ugovore in tudi roke za sodno varstvo. Zoper navidezno odločbo, ki zaradi svoje fiktivnosti ohranja prejšnje pravno stanje, ne morejo začeti teči roki za varstvo pravic in zato ne more priti do zamude teh rokov. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da tožniki niso mogli vedeti, da je šlo za navidezno razporeditev v navidezno družbo. Zato so lahko vložiti ugovore (zahteve za varstvo pravic) šele potem, ko so bile njihove pravice dejansko kršene, to je šele takrat, ko se je začel likvidacijski postopek podjetja L. Revizijsko sodišče se zato strinja s stališčem v prvostopni odločbi, da razporeditev v navidezno, vzporedno podjetje ne more imeti pravnih učinkov. Pravilno je tudi stališče v drugostopni odločbi, da je tak način reševanja pravic delavcev, katerih delo bi naj postalo trajno nepotrebno, kot je bil izveden pri toženi stranki, v nasprotju z ZDR. Kršene so bile določbe III. dela zakona, predvsem pa 2. in 3. odstavek 30. člena in 1. točka 1. odstavka 33. člena. Zato je bilo na prvi stopnji pravilno odločeno o zahtevkih tožnikov, sodišče druge stopnje pa je takšno odločbo utemeljeno potrdilo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (393. člen ZPP), je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti.

Revizijsko sodišče se ne strinja s pravno podlago 15. in 19. člena ZTPDR, ki jo navaja revident. Petnajsti člen navedenega zakona ureja prevzem delavcev, ki mora imeti pravno podlago v splošnem aktu. V reviziji ni navedeno, o tem pa tudi ni dokazov v spisu, da sta tožena stranka in L. sklenila kakršenkoli sporazum v smislu navedene določbe ZTPDR. Devetnajsti člen ZTPDR je dopustno uporabiti, med drugim, le, če sta bili organizaciji (tista, v kateri so delavci bili v delovnem razmerju in tista, v katero so bili razporejeni) statusno povezani kot sestavljeni obliki združevanja. O takšnem pravnem razmerju med toženo stranko in L., ni v spisu nobenih dokazov in splošnih aktov. Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela (1. odstavek 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).