Jedro

V postopku pridobitve državljanstva ni mogoče izdati odločbe po skrajšanem postopku, ampak je treba skrbno voditi postopek po zakonu o splošnem upravnem postopku in upoštevati določbe 135., 143. in 209. člena tega zakona.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 23.3.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Zato ne izpolnjuje enega izmed pogojev, ki jih za pridobitev državljanstva Republike Slovenije določa 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I).

Tožnica izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Navaja, da je tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke, ker ji ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo, čeprav je bila v časovnem obdobju, ki je za ta postopek pomembno, pretežno na svojem domu, v kraju stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Zatrjuje, da je v obdobju po plebiscitu pretežno živela v Republiki Sloveniji, ker je bilo potrebno dokončati hišo, v kateri živi, in odpraviti posledice, ki jih je na njenih nepremičninah povzročilo neurje, kar vse je terjalo njeno stalno prisotnost v Republiki Sloveniji. Njena odsotnost iz Slovenije je bila le občasna in kratka, česar pa tožena stranka ni ugotavljala. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ima v njenem primeru za posledico nepravilno uporabo zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in še navaja, da tožnica ni bila zaposlena v Sloveniji, in da ni nikdar dalj časa živela v Republiki Sloveniji. Njeno občasno prebivanje v Sloveniji v času dopusta ter v času urejanja hiše, ne kaže na to, da tožnica v Sloveniji dejansko živi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDRS), po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča na dan plebiscita 23.12.1990 izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji. Medtem ko tožena stranka ugotavlja, da tožnica tega drugega pogoja ne izpolnjuje, tožnica temu ugovarja in uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zadevi in bistvene kršitve pravil postopka, ki so po njenem mnenju vplivale na odločitev v stvari.

V obravnavanem primeru tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe le navaja, da je imela tožnica na dan 23.12.1990 sicer res prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da v Sloveniji dejansko ne živi. Pri tem tožena stranka ne navaja na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih v postopku, je ugotovila dejstva in okoliščine, ki so bile odločilne za sklep o dejanskem stanju, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka tudi utemeljeno ugovarja kršitev načela zaslišanja stranke, ker v tem postopku ni bilo pogojev za odločanje po skrajšanem postopku, temveč bi tožena stranka morala izvesti poseben ugotovitveni postopek. Uradna oseba, ki vodi upravni postopek, mora po 135. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tako mora stranki dati možnost, da se udeležuje ugotovitvenega postopka (1. odstavek 143. člena ZUP), da navaja dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami (2. odstavek 143. člena ZUP), da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da sodeluje pri izvedbi dokazov in se seznani z uspehom dokazovanja ter da se o tem izjavi (3. odstavek 143. člena in 3. odstavek 138. člena ZUP). Neupoštevanje teh določb pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki vpliva na odločitev v stvari, zato so tozadevni ugovori tožnice utemeljeni.

Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi in zaradi navedenih kršitev pravil postopka je zato sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

V novem postopku mora tožena stranka upoštevati navedene določbe zakona o splošnem upravnem postopku in predvsem mora tožnici dati možnost, da se udeležuje ugotovitvenega postopka in o rezultatih ugotovitvenega postopka izjavi v skladu s določbo 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Stvar tožnice pa je, če bo to možnost tudi izkoristila in v novem postopku dokazala v tožbi zatrjevano dejstvo, da dejansko živi v Sloveniji. Pri tem sodišče poudarja, da so za sklep o tem, da določena oseba živi na območju Republike Slovenije odločilne okoliščine, ki kažejo na to, da bistvene življenske aktivnosti opravlja v Sloveniji.

Razen tega bo pri izdaji nove odločbe tožena stranka morala upoštevati določbe 2. odstavka 209. člena ZUP in izdano odločbo ustrezno obrazložiti.

Določbe ZUS in ZUP je sodišče uporabilo smiselno kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št 1/91-I).