Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je toženec dokazal, da ni prevaral tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo takšni zahtevek na plačilo odškodnine.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenga postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 400.000,00 SIT odškodnine na roke zakoniti zastopnici tožeče stanke. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 3.375,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.
V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze, da so pomisleki sodišča zoper verodostojnost prič povsem neutemeljeni, ter da je v izpovedi toženca vrsta nerazumljivih in nelogičnih okoliščin, kot na primer namigovanja, da se je tožnik namenoma sam poškodoval. Pritožnik vztraja pri tem, da ga je toženec napadel med tem, ko je s prijateljema sedel na škarpi, in da je poškodbe dobil takrat, ko ga je toženec vlekel proti svoji hiši in ga metal ob tla.
Nadalje navaja, da pravzaprav ni pomembno, ali je lahko poškodobe dobil takrat, ko je bežal, ker tudi v tem primeru je situacijo povzročil toženec. Po njegovem mnenju obstaja še vrsta nerazjasnjenih dokazov, ki se lahko pojasnijo z zaslišanjem dodatnih prič in s poizvedbami, kot je tožnik v svoji izpovedbi že navedel. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.
Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo tudi odgovorila.
V odgovoru pove, da na neverodostojnost tožnikovih izjav jasno kažejo nasprotja med izpovedbami pred sodnikom za prekrške in izpovedbami na glavni obravnavi ter med samimi izpovedbami prič in toženca. Ponovno pove, da ni sam prav ničesar kriv, in da se v celoti strinja s sodbo sodišča prve stopnje, ter predlaga, da pritožbeno sodišče potrdi sodbo sodišča prve stopnje in zavrne pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno parvo. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 400.000,00 SIT odškodnine za telesne in duševne bolečine, ki mu jih je z udarci prizadejala tožena stranka. Glede na 154. čl. ZOR, ki uzakonja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, mora vsakdo povrniti škodo, razen če dokaže, da ni kriv. Na strani oškodovanca pa je, da dokaže nastanek škode, nedopustno ravnanje in vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.
Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi toženca in pri tem prepričljivo pojasnilo, da izpovedi tožeče stranke in prič ni štelo za verodostojne zaradi številnih razhajanj glede opisa samega dogodka. Priči J. I. in T. F. pred sodnikom za prekrške povesta, da je toženec prišel do njih, ko so povsem miroljubno sedeli na škarpi, tožeča stranka pa pred sodnikom pove, da ga je toženc napadel, medtem ko se z J. in T. hodili po cesti. Na glavni obravnavi pa spremeni izpoved in pove, da ga je toženec napadel, ko je s prijateljema sedel na škarpi. Njihove izpovedi pred sodnikom za prekrške se razhajajo tudi glede tega, kaj jim je toženec dejal, ko se jim je približal. Pri presoji verodostojnosti izpovedi tožeče stranke se sodišče utemeljeno sklicuje na zdravniško poročilo z dne 25.12.1997, iz katerega ni razvidno, da bi bi imel tožnik naslednji dan po dogodku udarnine v trebuhu in odrgnine po celem telesu. Ta okoliščina zopet kaže na neverodostojnost izpovedbe tožnika, da ga je toženec vlekel po tleh in ga suval s kijem v trebuh. Pravilno sodišče prve stopnje upošteva tudi okoliščino, da je toženec po dogodku sam od sebe poklical policijo in ji ob prihodu izročil lesen kij, ki ga je pred tem odvzel tožniku.
Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo izpovedi tožene stranke, ki pove, da je tožnik zvečer zvonil in razbijal po njegovih vratih, on pa mu je pri tem vzel lesen kij ter ga poskušal zadržati do prihoda policije, nakar se mu je tožnik izmuznil ter pobegnil. Po oceni pritožbenega sodišča je zato pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik tekom postopka ni z gotovostjo dokazal vzročne zveze med ravnanjem toženca in poškodbami, ter da je toženec dokazal, da za poškodobo ni kriv. V kolikor pa ni vzročne zveze in krivde poškodovalca tudi odškodninske odgovornosti ni. Zato je sodišče po 154. čl. ZOR pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen.
Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. čl. ZPP-77 neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobne take kršitve, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik pa tega pritožbenega razloga ni obrazložil. Pritožbeno sodišče svoje odločitve ni oprlo na navedbe v odgovoru na pritožbo, tako da odgovor na pritožbo ni potreben strošek postopka.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 166 čl. ZPP/77.