Jedro

Obvestilo, s katerim banka daje kreditojemalcu dodaten rok za plačilo zapadlih obveznosti, ima naravo pravnoposlovne izjave volje in učinkuje s trenutkom, ko jo naslovnik prejme. Namen dodatnega roka je namreč kreditojemalcu ponuditi zadnjo možnost za izpolnitev pred prenehanjem pogodbe, zato obvestilo mora prejeti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (to je točki I in III izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37085/2012 z dne 22. 3. 2012 ostane v veljavi v prvi točki izreka za glavnico v znesku 8.396,30 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 8.138,95 EUR od 4. 3. 2012 dalje do plačila ter 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 195,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2012 dalje do plačila (točka I izreka). Sklep o izvršbi je zaradi delnega umika tožbe razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 8.396,30 EUR od 23. 9. 2008 do 4. 3. 2012 (točka II izreka) (1). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 307,00 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo odločitve tako, da bo sklep o izvršbi v celoti razveljavljen in zahtevek tožeče stranke zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče napačno odločilo o ugovoru zastaranja glavne terjatve in o v tej zvezi relevantnem vprašanju odstopa od kreditne pogodbe. Narejena je bila napačna dokazna ocena, sodišče se do relevantnih navedb tožene stranke ni opredelilo, ugotovitve sodišča prve stopnje pa so tudi povsem pavšalne, nejasne in nepopolne. Opozarja, da je tožeča stranka v tožbi zahtevala plačilo zapadlih in neplačanih zneskov anuitet s pripadki iz naslova kreditne pogodbe z dne 12. 5. 2003 in kasneje sklenjenih dodatkov, pri čemer je šlo za izpolnitveni in ne za kondikcijski zahtevek. Sodišče vprašanja odstopa tožeče stranke od pogodbe, v okviru presoje ugovora zastaranja, ni presojalo ob upoštevanju 13. člena tedaj veljavnega Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK). Prva predpostavka za odstop je, da dajalec kredita, pred izjavo o razdoru kreditne pogodbe, potrošniku s pisnim obvestilom določi primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni. Šele nato lahko z enostransko izjavo razdre pogodbo in še to samo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v dodatnem roku. Pisno obvestilo o zamudi in postavitvi dodatnega roka učinkuje s trenutkom, ko ga naslovnik prejme. Sodišče prve stopnje je v sodbi vprašanje odstopa presojalo izključno glede na 17. člen kreditne pogodbe, kar predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Nepravilen je zaključek, da je bil toženi stranki z dopisom z dne 8. 5. 2006 dan dodatni rok za plačilo zapadlih kreditnih obveznosti. Ne glede na to, da tožena stranka obvestila ni prejela in da podpis na povratnici ni njen, že iz navedb tožeče stranke in predloženih dokazil izhaja, da toženi stranki ni bil dan dodatni izpolnitveni rok v trajanju 15 dni, kar je minimalno. Že zato je bil njen odstop neveljaven. Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako pa ne vsebuje dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je tožena stranka prejela obvestilo o dodatnem izpolnitvenem roku, kakšen dodatni rok je bil toženi stranki dan, zaključek sodišča, da je bil dan pravilen dodatni rok, pa je tudi v nasprotju z vsebino dopisa z dne 8. 5. 2006 in povratnice, iz katere je razviden datum prejema tega obvestila. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka od kreditne pogodbe ni odstopila in svoje enostranske izjave volje o odstopu ni nikoli podala in tudi zato kreditna pogodba ni bila razdrta. Petletni zastaralni rok zato ne pride v poštev. Odstopna izjava mora biti izrecna, jasna in nedvoumna ter podana po poteku dodatnega izpolnitvenega roka, kot to izhaja iz drugega in tretjega odstavka 13. člena ZPotK. Izjave o odstopu tožeča stranka po izteku dodatnega roka ni podala niti konkludentno. Zaključek sodišča, da je bila izjava o odstopu pod odložnim pogojem dana z dopisom z dne 8. 5. 2006, je v nasprotju s samo vsebino dopisa. V njem je namreč izrecno navedla, da bo v primeru neizpolnjene obveznosti do 23. 5. 2006, 24. 5. 2006 odpovedala kreditno razmerje in pri pristojnem sodišču vložila izvršilni predlog. Tožeča stranka pa 24. 5. 2006, niti kasneje, takšne izjave ni podala niti izrecno, niti konkludentno. Pri dopisu z dne 8. 5. 2006 gre zato le za obvestilo o dodatnem roku, ne pa že za samo odpoved pogodbe. Glede vprašanja, ali je tožeča stranka podala veljavno izjavo volje o odstopu od kreditne pogodbe, pa je sodišče prve stopnje naredilo tudi povsem napačno dokazno oceno. Tako tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni trdila in tudi sama ni štela, da je od pogodbe odstopila, ampak je izrecno navajala, da zahteva plačilo vtoževane terjatve iz naslova neplačanih anuitet. Navedeno je razvidno tudi iz dokaznih listin tožeče stranke, to je obračuna rednih obresti, obračuna zamudnih obresti ter razporeda plačil. Tudi po 24. 5. 2006, ko naj bi prišlo do razdora kreditne pogodbe, je še naprej obračunavala pogodbene obresti v skladu z amortizacijskim načrtom in zapadlostjo posameznih mesečnih anuitet kredita v skladu s 4. členom kreditne pogodbe. Po domnevnem razdoru je obračunavala zamudne obresti zgolj od posameznih zapadlih mesečnih anuitet kredita, delna plačila pa poračunavala le glede na do tedaj zapadle posamezne mesečne anuitete in ne od domnevne celotne zapadle kreditne obveznosti. Tudi v pismu z dne 23. 3. 2011 in 26. 4. 2011 se je sklicevala na kreditno pogodbo kot veljavno podlago. Tudi iz izpisa iz poslovnih knjig z dne 4. 3. 2012 izhaja, da kreditna pogodba ni bila nikoli odpovedana, saj je kot dan zapadlosti terjatve naveden 4. 3. 2012, rubrika datum odpovedi pa je prazen. Navedbe o odstopu od kreditne pogodbe je tožeča stranka dala šele v vlogi z dne 23. 4. 2013. Vseh teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ocenilo in se do njih ni opredelilo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodba ne omogoča preizkusa. Nepravilno je stališče sodišča, da ni potrebno, da bi obvestilo o dodatnem roku in odstopu od pogodbe tožena stranka dejansko prejela, saj v našem pravnem redu velja prejemna teorija. Povsem napačne in protispisne so tudi ugotovitve, da naj bi tožeča stranka odstopno izjavo poslala priporočeno po pošti in da naj bi se ta izjava vrnila k tožeči stranki. Gre za ugotovitve mimo trditvene podlage tožeče stranke in posledično kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je tako navajala, da sta bila odstopna izjava in obvestilo o dodatnem izpolnitvenem roku dana z dopisom z dne 8. 5. 2006, ta pa se k tožeči stranki ni vrnil, ampak je določena oseba ta dopis prejela dne 12. 5. 2006, kar je potrdila s podpisom na povratnici. K tožeči stranki je bil vrnjen le opomin z dne 20. 4. 2011. Tožena stranka je trdila, da dopisa z dne 8. 5. 2006 ni prejela in da podpis na povratnici ni njen ter predlagala izvedbo dokaza z izvedencem grafologom. Tožeča stranka navedb tožene stranke, da podpis na povratnici z dne 11. 5. 2006 ni njen, tudi ni prerekala. Upoštevajoč vse navedeno, je zaključek sodišča, da je tožeča stranka pravilno in veljavno odstopila od kreditne pogodbe, napačen, napačen pa je tudi zaključek sodišča o upoštevanju petletnega zastaralnega roka. Gre za izpolnitveni zahtevek za plačilo anuitet, za katere velja triletni zastaralni rok in je terjatev tožeče stranke glede vseh zapadlih in neplačanih anuitet kredita, ki so nastale in zapadle v plačilo do 4. 3. 2009, zastarana. Tudi v primeru, da bi prišlo do razdora kreditne pogodbe, je tožeča stranka od tedaj dalje upravičena zgolj do diskontirane vrednosti v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZPotK v zvezi s četrtim odstavkom 13. člena ZPotK, ne pa do obračuna pogodbenih obresti. Iz istega razloga je napačen obračun delnih plačil tožene stranke, ki jih je tožeča stranka poračunavala s pogodbenimi obrestmi, ki so nastale po datumu razdrtja kreditne pogodbe. Glede na to, da tožeča stranka ni predlagala dokaza z izvedencem finančne stroke, je potrebno zahtevek zavrniti v celoti. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do ugovora tožene stranke o zastaranju zamudnih in pogodbenih obresti, ki so zapadle v plačilo pred 4. 3. 2009. Za zamudne obresti, ki so nastale in zapadle v plačilo po dnevu domnevnega razdora kreditne pogodbe, v vsakem primeru velja triletni zastaralni rok. Sodba je v tem delu neobrazložena in nejasna, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka je pri svojem obračunu v okviru glavnice upoštevala tudi znesek zamudnih in pogodbenih obresti, ki jih je prištela h glavnici na podlagi dodatka št. 1 in 2 v skupni višini 468,40 EUR. Stališče sodišča, da s tem ni kršena prepoved anatocizma iz 375. člena OZ, je napačno. Konkreten primer ni primerljiv z zadevo II Ips 41/2001, saj v konkretnem primeru ni šlo za nov kredit ali sklenitev nove kreditne pogodbe po izteku zapadlosti prvotne kreditne pogodbe, pač pa za sklenitev dveh aneksov h prvotno sklenjeni pogodbi, s katerima se odplačilna doba prvotno danega kredita ni podaljšala in toženi stranki ni bil dan nov kredit, ampak je prvotno dani kredit, ob ohranjanju odplačilne dobe, v okvir glavnice vključil tudi že zapadle in neplačane obresti. Takšna določba v okviru ene in iste kreditne pogodbe je tožeči stranki omogočila prav obrestovanje obresti tako, da je v škodo tožene stranke povečala glavnico kredita za že zapadle in neplačane pogodbene in zamudne obresti. Stališče sodišča omogoča obid kogentne določbe 375. člena OZ. Takšno prikrito obrestovanje bi banke lahko dosegle v vseh primerih, ko bi bil potrošnik v zamudi z odplačevanjem kreditne obveznosti, saj mu grozi odpoved pogodbe s sankcijo vračila kredita v enkratnem znesku, kar potrošniku odvzema pravo in svobodno voljo dogovarjanja. V konkretnem primeru je tako tožeča stranka, ki je pri obračunu svoje terjatve upoštevala kot glavnico takšno višjo glavnico in od tako določene glavnice obračunala pogodbene in zamudne obresti, napačno obračunala svojo terjatev. Tožena stranka je s tem dokazala napačnost obračuna, tožeča stranka pa izvedenca finančne stroke ni predlagala. Meni, da je tožeča stranka neutemeljeno poračunavala tudi administrativne stroške. Opominov tožena stranka ni prejela in ji nikoli niso bili poslani. Tožeča stranka dokazov o tem ni predložila. Določilo 9. člena kreditne pogodbe je v nasprotju s tretjim odstavkom 6. člena ZPotK in zato na tej podlagi toženi stranki ni mogoče zaračunavati nobenih stroškov ali drugih terjatev. Poleg tega je 9. člen kreditne pogodbe nejasen in nerazumljiv in ga je potrebno razlagati v korist tožene stranke kot šibkejše stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločitve.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik pritožbo, v kateri sicer navaja, da odločitev sodišča izpodbija v celoti, vsebinsko vlaga zoper sodbo, to je odločitev pod točko I in III izreka, ne pa tudi zoper tisti del odločitve, s katerim je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi razveljavilo (točka II izreka). Pritožbeni preizkus je bil zato opravljen le v tem obsegu.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi med drugim odločalo o ugovoru zastaranja in ga v celoti zavrnilo. Takšno odločitev je oprlo na ugotovitev, da je tožeča stranka 24. 5. 2006 veljavno odstopila od pogodbe in zato tožena stranka ne dolguje anuitet, ampak gre za enkratno dajatev, za katero ne velja triletni, ampak petletni zastaralni rok. Ob upoštevanju, da je tožena stranka 23. 9. 2008 plačala 150,00 EUR, kar je zastaranje pretrgalo, se petletni rok do vložitve predloga za izvršbo dne 4. 3. 2012 še ni iztekel. 7. Pritožba utemeljeno opozarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka 24. 5. 2006 veljavno odpovedala kreditno pogodbo s toženo stranko, materialnopravno zmoten. Posledično je nepravilna tudi odločitev o ugovoru zastaranja, nepopolno ugotovljeno pa je tudi dejansko stanje.

8. Po 17. členu Pogodbe o tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 112145001 z dne 12. 5. 2003, v zvezi z dodatkom št. 1 z dne 31. 3. 2005 in dodatkom št. 2 z dne 11. 4. 2004 (v nadaljevanju pogodba), na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, lahko banka z izjavo enostransko razdre pogodbo (med drugim) v primeru, če je kreditojemalec v zamudi s plačilom začetne ali dveh zaporednih mesečnih anuitet. V tem primeru mora banka kreditojemalca o svoji nameri obvestiti in mu določiti petnajstdnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti.

9. Poleg kršitve pogodbe s strani kreditojemalca morata biti, upoštevajoč besedilo tega člena, za veljaven odstop od pogodbe tako izpolnjena dva pogoja: 1. banka mora o svoji nameri (da bo odstopila od pogodbe) stranko obvestiti in ji dati dodatni 15-dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti; 2. z enostransko izjavo mora od pogodbe, če obveznost v dodatnem roku ni izpolnjena, tudi odstopiti. Da mora biti obvestilo o kršitvi ter dodatnem roku dano pred izjavo o razdrtju pogodbe, izhaja iz samega besedila, ki govori o vsebini obvestila – banka namreč stranko obvešča o svoji nameri, torej o nečem kar še ni storila, ima pa namen, ob izpolnitvi pogojev, to storiti v prihodnosti. Da banka lahko od pogodbe odstopi le, če stranka v dodatnem roku obveznosti ne izpolni, pa logično izhaja iz dejstva, da gre za dodatni izpolnitveni rok.

10. Podobno pogoje za veljaven odstop od pogodbe ureja tudi 13. člen ZPotK v prvem, drugem in tretjem odstavku. Tudi po tej določbi je mogoče z enostransko izjavo razdreti pogodbo, če je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov s tem, da mora dajalec kredita pred izjavo, da pogodbo razdira, potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodaten rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni. Pogodbo lahko razdre le, če potrošnik v dodatnem roku zapadlih obveznosti ne plača. 11. Glede na to, da se zakonska in pogodbena ureditev pogojev za odstop od pogodbe ne razlikujeta oziroma pogodbena ureditev v tem pogledu ni nejasna, niti zakonski ureditvi ne nasprotuje, je očitek, da je sodišče s tem, ko je uporabilo pogodbeno pravo, zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljen.

12. Je pa sodišče prve stopnje, upoštevajoč 17. člen pogodbe (enako pa seveda velja tudi za 13. člen ZPotK), zmotno presodilo, da so bili pogoji za veljaven odstop od pogodbe v konkretnem primeru izpolnjeni. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da že prvi pogoj za to ni bil podan. Dopis z dne 8. 5. 2006 bi sicer lahko predstavljal obvestilo o nameri tožeče stranke, da od pogodbe odstopi in o dodatnem roku za izpolnitev, vendar pa je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da ni potrebno, da bi tožena stranka obvestilo morala prejeti, posledično pa je, kot je mogoče razumeti razloge, menilo, da je bil toženi stranki dan tudi ustrezen dodatni izpolnitveni rok.

13. Obvestilo, s katerim banka daje kreditojemalcu dodaten rok za plačilo zapadlih obveznosti, ima naravo pravnoposlovne izjave volje in učinkuje s trenutkom, ko jo naslovnik prejme. Namen dodatnega roka je namreč kreditojemalcu ponuditi zadnjo možnost za izpolnitev pred prenehanjem pogodbe, zato obvestilo mora prejeti (2). Takšno stališče je sprejela tudi sodna praksa (3). V konkretnem primeru je ostala trditev pritožnice, da podpis na povratnici, ki naj bi izkazovala prejem obvestila na dan 12. 5. 2006, ni njen in da obvestila ni prejela, neprerekana in s tem priznana (2. odstavek 214. člena ZPP) (4). Ker torej pritožnica obvestila ni prejela in se z njim ni seznanila, že iz tega razloga pogoji za odstop tožeče stranke od kreditne pogodbe in s tem plačilo celotnega še neodplačanega kredita niso bili izpolnjeni.

14. Kot pritožba pravilno opozarja, pa ji tudi v primeru, da bi šteli, da je obvestilo prejela na dan kot to izkazuje povratnica, to je 11. 5. 2006, ni bil dan ustrezen dodatni izpolnitveni rok. Glede na to, da rok ne more začeti teči pred prejemom obvestila, je ta, upoštevajoč v obvestilu določen datum za poravnavo obveznosti (23. 5. 2006) znašal le enajst dni. To pa ne ustreza ne pogodbenemu in ne zakonskemu roku.

15. Kreditna pogodba med pravdnima strankama torej ni bila veljavno odpovedana in še vedno velja. Ker tožena stranka dolguje neplačane anuitete (5), za katere na podlagi drugega odstavka 347. člena OZ velja triletni zastaralni rok, je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo, saj je upoštevalo petletni zastaralni rok. Posledično je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje dejstev, ki se nanašajo na število, višino in zapadlost posameznih anuitet, ni ugotavljalo. Brez teh dejstev pa tudi o ugovoru zastaranja, ki je sicer stvar materialnega prava, ni mogoče odločiti.

16. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo (točki I in III izreka) razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, da ustrezno dopolni dokazni postopek in dejanske ugotovitve ter nato, ob upoštevanju drugega odstavka 347. in 344. člena OZ, o zadevi ponovno odloči. Ponovno naj presodi tudi ugovor tožene stranke glede nedopustnega obrestovanja obresti (375. člen OZ), saj konkretni primer z zadevo II Ips 41/2001 ni primerljiv. Pravdni stranki tako ne s prvim in ne z drugim dodatkom nista sklenili nove kreditne pogodbe, pač pa aneks, odplačilna doba je ostala enaka, toženki tudi ni bil dan nov kredit. Spremembe v obveznosti tudi niso bile takšne, da bi lahko šlo za novacijo. Pritožbeno sodišče zato v tem delu pritrjuje pritožbi, da določilo, ki je bilo v pogodbo vneseno z dodatkom in v glavnico vključuje tudi že zapadle in neplačane obresti, tožnici omogoča prav to, kar 375. člen OZ prepoveduje.

17. O ostalih pritožbenih očitkih (glede vprašanja, ali mora biti obvestilo o dodatnem izpolnitvenem roku dano pred izjavo o odstopu; glede vprašanja, ali je tožnica izjavo o odstopu dala že v obvestilu z dne 8. 5. 2006 oziroma kdaj kasneje, glede storjenih procesnih kršitev po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter napačnem obračunu dolga za primer, da je odstop veljaven) se pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Odgovori na ta vprašanja na odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati, prav tako pa niso relevantni za ponovno odločanje.

18. Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu, kljub napačnemu poimenovanju, za sklep.

(2) Primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 574. (3) Primerjaj odločbo VSC Cp 228/2011 in I Cpg 308/2011. (4) Takšno dejstvo lahko, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo, upošteva na seji senata tudi pritožbeno sodišče. Ker priznana dejstva niso predmet dokazovanja, stranki za pravico do izjave nista prikrajšani (III Ips 18/2011).

(5) Anuitete so tista obročna odplačila, pri katerih se v enakih, v naprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti (II Ips 573/2003, II Ips 273/2006, II Ips 1055/2008, II Ips 1243/2008). V konkretnem primeru je bila višina mesečne obveznosti tožene stranke v naprej določena v enakih zneskih, ki so, kot izhaja iz amortizacijskega načrta, vsebovali tudi obresti.