Jedro

Nasprotna izvršba je specifična oblika uveljavljanja kondikcijskega zahtevka, ki je dopustna samo, če so izpolnjeni pogoji iz 67. čl. ZIZ. Določilo I. odst. 67. čl. ZIZ je potrebno tolmačiti tako, da ima dolžnik možnost v postopku nasprotne izvršbe poleg glavnice zahtevati tudi zamudne obresti in stroške. Pravno podlago za odmero zamudnih obresti pa predstavlja določilo 193. čl. OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. tč. izreka potrdi.

Upnik in dolžnik krijeta vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. tč. izreka v uvodu navedenega sklepa predlogu dolžnika kot upnika v nasprotni izvršbi ugodilo in upniku oz. dolžniku v nasprotni izvršbi naložilo, da v roku 15 dni od prejema sklepa vrne dolžniku oz. upniku v nasprotni izvršbi znesek 7.955,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2009 do plačila. V presežku (v obrestnem delu) pa predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo.

Zoper I. tč. izreka v uvodu navedenega sklepa sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil upnik po pooblaščenki iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. čl. ZPP in s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje tudi odgovorjeno. Sodišču druge stopnje je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni, ter priglasil pritožbene stroške.

Dolžnik je po pooblaščencu odgovoril na pritožbo, vendar sodišče druge stopnje tega odgovora na pritožbo ni upoštevalo, ker se v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe ZPP, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo (I. odst. 366. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ker v obravnavani izvršilni zadevi odgovor na pritožbo ni dopusten, sodišče druge stopnje pritožbene stroške dolžnika ni štelo za potrebne, zato jih dolžnik krije sam.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu utemeljilo z navedbo, da ima dolžnik možnost v postopku nasprotne izvršbe poleg glavnice zahtevati tudi zamudne obresti in stroške. Podlaga za uveljavitev zakonskih zamudnih obresti v postopku nasprotne izvršbe je določilo 193. čl. OZ, ki določa, da je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Pravna podlaga za odločanje je podana v I. odst. 67. čl. ZIZ, ki določa, da lahko dolžnik predlaga pri sodišču nasprotno izvršbo, ko je izvršba že opravljena, in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil. Hkrati pa mora biti podan tudi eden od primerov, ki so našteti v 1. - 5. tč. I. odst. 67. čl. ZIZ.

V obravnavani izvršilni zadevi med strankama ni sporno, da je podan razlog za nasprotno izvršbo po 5. tč. I. odst. 67. čl. ZIZ, t. j. da je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev in da, znaša preplačilo dolga 7.955,12 EUR. Med strankama pa je sporno, ali je dolžnik upravičen tudi do zamudnih obresti od preplačila od dne 8. 1. 2008 dalje do plačila, ki jih dolžnik v predlogu za nasprotno izvršbo zahteva nazaj.

Nasprotna izvršba je specifična oblika uveljavljanja kondikcijskega zahtevka, ki je dopustna samo, če so izpolnjeni pogoji iz 67. čl. ZIZ. Po oceni sodišča druge stopnje je pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi jezikovna razlaga I. odst. 67. čl. ZIZ res pomenila, da lahko dolžnik s predlogom za nasprotno izvršbo zahteva le vrnitev tistega, kar je upnik z izvršbo dobil. Navedeno bi torej pomenilo, da dolžnik s predlogom za nasprotno izvršbo ne bi mogel zahtevati zamudnih obresti od tistega, kar je upnik z izvršbo dobil. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti bi lahko dolžnik v takšnem primeru postavil le v pravdi. Vendar pa je sama jezikovna razlaga tega zakonskega določila pretoga, saj pripelje do zaključka, da bi imel dolžnik dve izrazito neracionalni možnosti. Prva bi bila ta, da bi vzporedno s predlogom za nasprotno izvršbo vložil še tožbo, s katero bi zahteval plačilo zamudnih obresti in tudi stroškov. Druga možnost pa bi bila, da bi počakal na potek roka iz II. odst. 67. čl. ZIZ, in šele potem vložil tožbo zaradi neupravičene pridobitve. Glede na navedeno je potrebno določilo I. odst. 67. čl. ZIZ tolmačiti širše, kar pomeni, da ima dolžnik možnost v postopku nasprotne izvršbe poleg glavnice zahtevati tudi zamudne obresti in stroške, kar pa je tudi skladno z načelom racionalnosti in načelom ekonomičnosti izvršilnega postopka, ki zahteva takšen postopek, ki z najmanj stroški in v razumnem času doseže zastavljeni cilj (15. čl. ZIZ). Pravno podlago za odmero zamudnih obresti pa predstavlja določilo 193. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba plačati zamudne obresti, in sicer, če je bi pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17. 10. 2002, opr. št. II Cpg 719/2002). Glede na povedano je neutemeljena upnikova pritožbena navedba, da dolžnik s predlogom za nasprotno izvršbo ne more zahtevati zamudnih obresti, če jih upnik ni dobil. Prav tako pa je glede na povedano neutemeljeno upnikovo pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 2. 2001, opr. št. III Cp 42/2001 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12. 9. 2001, opr. št. II Cpg 663/2001. Kot je že bilo obrazloženo sodišče druge stopnje ocenjuje, da ima dolžnik v obravnavanem postopku nasprotne izvršbe možnost poleg glavnice zahtevati tudi zamudne obresti, in sicer od dneva vložitve predloga za nasprotno izvršbo do plačila.

Glede na povedano je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani nasprotni izvršbi prišlo do preplačila upnikove terjatve v znesku 7.955,12 EUR, kar med strankama ni sporno, zato je dolžnikova zahteva za vračilo preveč plačanega zneska utemeljena. Prav tako pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljena dolžnikova zahteva za plačilo zamudnih obresti od dneva vložitve predloga za nasprotno izvršbo, t. j. od dne 8. 1. 2009 (in ne od dne 8. 1. 2008 kot je dolžnik zahteval). S. banka d. d. je namreč dne 23. 12. 2008 v celoti izvršila sklep o izvršbi z dne 31. 3. 2003, opr. št. Ig 02/00982, zato ni mogoče šteti, da je bila dne 23. 12. 2008 upnikova pridobitev nepoštena. S tem trenutkom je namreč dolžnik le pridobil pravico od upnika zahtevati vračilo tistega, kar je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev oz. zahtevati vračilo tistega, kar je upnik neupravičeno pridobil. To svojo pravico pa je dolžnik uveljavil šele takrat, ko je vložil predlog za nasprotno izvršbo, t. j. dne 8. 1. 2009, zato je dolžnik v skladu z 193. čl. OZ, upravičen do vrnitve zamudnih obresti od dneva vložitve zahtevka, t. j. od dne 8. 1. 2009 do plačila.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje pravilno predlogu dolžnika kot upnika v nasprotni izvršbi ugodilo in upniku oz. dolžniku v nasprotni izvršbi naložilo, da v roku 15 dni od prejema sklepa vrne dolžniku oz. upniku v nasprotni izvršbi znesek 7.955,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2009 do plačila. V presežku (v obrestnem delu) pa predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zato v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano I. tč. izreka sklepa sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podane pritožbeno uveljavljene kršitve, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi II. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ.

Upnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni bil uspešen (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP in s 15. čl. ZIZ).