Jedro

Če delodajalec o ugovoru delavca ne odloči in ta zahteva sodno varstvo, postane sklep dokončen šele s pravnomočnostjo sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločitve tožene stranke o razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto in naložilo toženi stranki plačilo razlike plače za čas od junija 1994 do pravilne razporeditve. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica razporejena z delovnega mesta vodje industrijske prodajalne zato, ker ni dokončala formalnega izobraževanja za poklic prodajalke in zaradi neprimernega odnosa do strank. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka za tako razporeditev izvesti postopek ugotavljanja znanj in zmožnosti po 23. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št, 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), in ker tega ni storila, so sklepi o razporeditvi (z dne 7.6. in 15. 6. 1994) ter o določitvi plače (z dne 17. 6. 1994) nezakoniti. Nezakonit pa je tudi sklep z dne 7. 7. 1994, ker nima podlage v veljavnem pravilniku o sistemizaciji delovnih mest. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke (tožnica se je pritožila le zoper sklep o stroških) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je, iz drugih razlogov sicer, potrdilo razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 7. 6., 15. 6. in 17.6.1994, sklep tožene stranke z dne 7. 7. 1994 pa spremenilo tako, da začne veljati šele z dokončnostjo in ne s 1. 6. 1994. Ker se je tožnica zoper navedeni sklep pritožila, tožena stranka pa o njenem ugovoru ni odločila, je sklep postal dokončen šele s pravnomočnostjo sodbe. Zato je sodišče druge stopnjo priznalo tožnici pravico do razlike v plači le do pravnomočnosti, zahtevek za čas po pravnomočnosti pa zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je materialno pravno zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da je pri toženi stranki s 1. 6. 1994 začela veljati spremenjena sistemizacija in da je bilo zato delovno mesto izdelovalec obutve II, na katerega je bila tožnica razporejena, neobstoječe delovno mesto. S 1. 6. 1994 so pri toženi stranki stopila v veljavo Pravila o plačevanju dela, ki ne pomenijo spremembe sistemizacije, ampak izključno urejajo plače in ne razveljavljajo že prej sprejetega Pravilnika o organizaciji družbe in sistemizaciji delovnih mest. S Pravili je bilo v okviru enega delovnega mesta za posamezne delovne naloge določeno različno število točk za obračun plače, s čimer je bil samo razčlenjen delokrog posameznega delovnega mesta. Tudi sklep z dne 7. 7. 1994 pomeni samo določitev višine plače na delovnem mestu, na katerega je bila tožnica razporejena s prejšnjimi tremi sklepi. Zato okoliščina, da tožena stranka o ugovoru zoper ta sklep ni odločila, nima nobenega pomena, saj po določbi 106. člena ZDR (1990) ugovor zoper sklep o določitvi plače ne zadrži njegove izvršitve. Podrejeno tožena stranka še navaja, da je tožnica zamudila rok za sodno varstvo zoper sklepa z dne 17. 6. in 7. 7. 1994, saj je tožbo razširila na ta dva sklepa šele s svojo vlogo z dne 11.1.1995, to pa je izven razumnega časa, ki ga sodna praksa dopušča v primeru molka delodajalca.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zato navedb, ki se nanašajo na domnevno zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Pravilnost in zakonitost uporabe splošnih aktov delodajalca sodišče presoja v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava. Vendar je pri tem vprašanje, kateri akti in od kdaj veljajo ter kakšna je njihova vsebina, najprej dejansko vprašanje. V zvezi s tem pa so revizijske navedbe v nasprotju z navedbami tožene stranke v postopku in v nasprotju z ugotovitvijo sodišča. Tožena stranka je sama v pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 1997 navedla (točka 8), da se je delovno mesto "izdelovalec obutve II" preoblikovalo več različnih delovnih mest, in to že s 1. 6. 1994. To smiselno ponavlja še v pritožbi z dne 21. 12. 2000 (zadnji odstavek na tretji strani). Take navedbe je potrdila tudi priča V. M., na izpoved katerega je sodišče oprlo svojo odločitev.

Poleg tega pa je kakršnakoli odločitev o prvih treh sklepih tudi povsem brezpredmetna. S sklepom z dne 7. 7. 1994 je bila tožnica s 1. 6. 1994 razporejena na delovno mesto "lepljenje stelk, čiščenje in ožiganje nitk" in za to delovno mesto ji je bila določena tudi plača. Tožena stranka je s takim sklepom dejansko razveljavila svoje prejšnje sklepe o razporeditvi in plači tožnice, ki so se nanašali na isto časovno obdobje. Navedeni sklep je izdan "na podlagi sistemizacije delovnih mest", kar prav tako dodatno potrjuje pravilnost izpodbijane sodbe, da od 1. 6. 1994 dalje delovnega mesta izdelovalec obutve II ni bilo več, ampak so obstajala le še delovna mesta, opredeljena na podlagi Pravil o plačevanju dela.

Revizijsko sodišče se zato v celoti strinja s presojo sodišča druge stopnje, da sklep z dne 7. 7. 1994 ni zgolj sklep o določitvi plače, temveč je tudi (in najprej) sklep o razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto. Tak sklep pa lahko učinkuje tako glede obveznosti delavca, da dela na novem delovne mestu, kot zlasti glede plače, šele po njegovi dokončnosti. Če delodajalec o ugovoru delavca ne odloči in ta zahteva sodno varstvo, postane sklep dokončen šele s pravnomočnostjo sodbe. Neutemeljene so tudi nadaljne navedbe o roku za sodno varstvo. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) v prvem odstavku 83. člena določa, da ima delavec, ki ni zadovoljen z odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta ne odloči v 30 dneh od vložitve ugovora, pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Rok iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR je materialen prekluziven rok in mora zato nanj sodišče paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 274. člena ZPP). Vendar pa pravno naravo roka spremenijo določbe 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), ki podaljšujejo rok za uveljavitev pravice do sodnega varstva v primeru molka organa. Pravna pravila so običajno določena natančno, da preprečijo morebitne možne zlorabe delavčevih pravic s strani delodajalca, da delavcu omogočijo pridobitev odločitve delodajalca in mu končno omogočijo uveljavljati njegove pravice z ustreznimi pravnimi sredstvi, če meni, da so te kršene. Vendar pa to ne pomeni, da ima delavec v vsakem primeru pravico tudi do nerazumno dolgega in neupravičenega podaljševanja rokov, pa čeprav so podane postopkovne nepravilnosti na strani delodajalca. Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni oziroma v ustreznih, z uporabo analogije določljivih primernih rokih, ker drugače sodno varstvo izgublja svoj pomen, saj se pravna varnost za oba udeleženca postopka z nerazumnim podaljševanjem rokov slabša, več pa je tudi možnosti zlorab. Zahteva po upoštevanju razumnih rokov pri odločanju o pravicah in obveznostih smiselno izhaja iz določil Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), ki v tretjem odstavku 8. člena določa, da se šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku. Ta rok sicer v naših veljavnih predpisih ni povsem natančno določen, saj ga en zakon določa (ZTPDR) kot prekluzivnega, drugi zakon pa pušča odprtega (ZDR), to pa pomeni, da ga mora kot pravni standard, v odvisnosti od okoliščin primera, določiti sodišče. Kljub povedanemu mora sodišče pri odločanju upoštevati tudi določbe 105. člena ZDR, ki dajejo delavcu v primeru molka organa pravico do sodnega varstva tudi po poteku roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR. Taka določba spremeni naravo roka, saj rok s tako določbo izgubi naravo prekluzivnosti in se spremeni v splošen zastaralni (materialni) rok. Takega roka pa sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak samo na ugovor strank. Ker iz spisa ni razvidno, da bi tožena stranka izrecno ugovarjala, da je vložitev tožbe zastarala, sodišče s tem, ko prekluzije ni upoštevalo po uradni dolžnosti, ni zmotno uporabilo materialnega prava in ni kršilo določb pravdnega postopka. Ker glede na navedeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, je revizijsko sodišče sklenilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožnica sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).