Jedro

Če prosilec za azil ne izkaže svoje istovetnosti, mu organ lahko odredi ukrep omejitve gibanja za največ 3 mesece, izjemoma se lahko ta ukrep podaljša še za 1 mesec. Pravdna sposobnost strank v upravnem sporu se predvideva. Če tožnikov odvetnik (na pritožbeni stopnji upravnega spora) v pritožbi zoper prvostopno sodbo le pavšalno navaja, da dvomi v tožnikovo pravdno sposobnost, to še ni razlog, da bi v tožnikovo pravdno sposobnost dvomilo tudi sodišče, ki mora na to sicer paziti po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 13.8.2004, s katerim je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore azilnega doma zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti in suma zavajanja ali zlorabe postopka, vendar najdalj za tri mesece (1. točka izreka), ter odločila, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in nekaterim razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Tožnika je zaslišalo dne 27.8.2004. Svojo odločitev je oprlo na 1. alineo 1. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB 1) ter na 3. odstavek 27. člena ZAzil, po katerem lahko omejitev gibanja traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, pa se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Kot neutemeljene je zavrnilo tožnikove pritožbene navedbe. Ne drži namreč, da bi mu tožena stranka odredila omejitev gibanja z najdaljšo možno dobo treh mesecev, saj je bil ukrep izrečen do odprave razlogov za ta ukrep, vendar najdlje za tri mesece. Za takšno odločitev je podlaga dana v 3. odstavku 27. člena ZAzil. Za tožnika je treba ugotoviti njegovo istovetnost, saj je v Republiko Slovenijo prišel brez vseh dokumentov; ugotoviti pa je treba tudi razloge, s katerimi utemeljuje prošnjo; pot, po kateri je prišel v Republiko Slovenijo; ali je zaprosil za azil že v kakšni drugi državi in v nadaljevanju tudi vsa druga dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev. Prvostopno sodišče je ocenilo, da v obravnavanem primeru niso bile prekoračene meje prostega preudarka in da tožena stranka ni izkoristila te pravice v nasprotju z namenom (3. odstavek 38. člena ZUS).

Zoper navedeno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Zlasti zato, ker so bile na njegovo škodo bistveno kršene določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 16. členom ZUS in 22. člen Ustave Republike Slovenije, ker se sodišče prve stopnje do tožnikovih navedb ni opredelilo in na njih v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni odgovorilo; napačno uporabljene in kršene so bile tudi določbe 27. člena ZAzil. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in krši njegove pravice po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju: EKČP) in Konvencijo o statusu beguncev s protokola (v nadaljevanju: Ženevska konvencija). Meni, da razlogi za omejitev gibanja niso obrazloženi tako, da bi se lahko izpodbijana sodba preizkusila, s tem pa sta mu kršeni ustavni pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS. Sklicevanje na smiselno uporabo Zakona o tujcih in Zakona o osebni izkaznici, kar sodišče prve stopnje povzema v svoji obrazložitvi, je v popolnem nasprotju s cilji ter nameni ZAzil, kjer veljajo drugačni dokazni standardi glede ugotavljanja istovetnosti, kot v poprej navedenih zakonih. Po ZAzil je dolžnost prosilca aktivno sodelovati, medtem ko je na toženi stranki dokazno breme. Tudi sum o zavajanju in zlorabi azilnega postopka mora biti konkretiziran. Glede svoje istovetnosti je tožnik izpovedal vse, obljubil je tudi, da bo poskušal priti do svojih dokumentov v J.O. Glede na to bi morala tožena stranka prepričljivo dokazati sodišču, da je njegova izjava o istovetnosti neresnična in to tudi obrazložiti. Ker tega ni storila, je podan tudi pritožbeni razlog po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Če ni utemeljenega suma v njegovo istovetnost, ni razloga za omejitev gibanja in je tak ukrep nepotreben in nesorazmeren glede na namen in smisel, ki ga zasleduje ZAzil. Izpovedal je tudi, kakšne so razmere v J.O. in da oblast na tem območju na deluje. Meni, da je tožena stranka pravico do odločanja po prostem preudarku uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega ji je pooblastilo izdano (3. odstavek 38. člena ZUS v zvezi s 27. členom ZAzil). V nobenem primeru pa mu ne bi smela omejiti gibanja samo na prvo nadstropje azilnega doma. S tem je kršila tudi določbe o omejitvi gibanja iz 2. odstavka 27. člena ZAzil. Ker se sodišče prve stopnje do te kršitve sploh ni izjasnilo, je s tem kršilo tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Ocene sodišča, da je bilo treba tožniku omejiti gibanje zaradi zavajanja postopka, se ne da preizkusiti. Ponovno poudarja, da ni begosumen in da bi azilni dom lahko že zapustil od namestitve v azilnem domu pa do 16.8.2004, ko mu gibanje še ni bilo omejeno.

Opisal je razmere v izvorni državi, zaradi katerih je iz nje pobegnil brez dokumentov in teh dokumentov tudi sedaj ne more dobiti, ker se mu mati, ki naj bi mu jih priskrbela, po telefonu ne oglasi. Tožnik je toženi stranki in sodišču pokazal več kot 10 cm velik ožilek na lobanji, ki ga je dobil v kraju bivanja v postopku z osebami, ki naj bi bili policisti. Zaradi hude poškodbe glave je pogosto zmeden, prisotni so stalni glavoboli in vprašanje je, ali je tožnik zaradi te poškodbe in duševnega stanja sploh sposoben biti stranka v postopku. Zato uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevanje tožene stranke na zaslišanju na sodišču, da je tožnik že pred prihodom v Slovenijo zaprosil za azil v D. na Madžarskem, ni utemeljeno in je bilo na sodišču povedano zgolj z namenom izboljšanja procesnega položaja tožene stranke. Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje ponovil, da želi spoštovati svojo zakonsko dolžnost in je pripravljen sodelovati s toženo stranko v postopku ugotavljanja njegove istovetnosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju v celoti sklicuje.

Kot sta tožniku pravilno pojasnila že prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka, se po 27. členu ZAzil prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno, med drugim tudi zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil).

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožniku odredila omejitev gibanja na azilni dom zaradi razloga ugotavljanja njegove istovetnosti in zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopkov, in sicer po zadnji alinei 36. člena ZAzil, to je zaradi vložitve prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Po presoji prvostopnega in vrhovnega sodišča pa je utemeljevanje ukrepa omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka preuranjeno. Podan pa je tudi po presoji vrhovnega sodišča razlog ugotavljanja tožnikove istovetnosti.

Tožnik svoje istovetnosti ne more dokazati z nobenim od uradno veljavnih dokumentov, saj je v Slovenijo prišel ilegalno brez osebnih dokumentov, zaradi česar tudi ni mogoče z gotovostjo skleniti, da gre za osebo, za katero se izdaja. Njegovo zatrjevanje istovetnosti z navajanjem podatkov o svojem imenu in rojstnem datumu ter o imenih staršev, pa tudi po presoji vrhovnega sodišča ni dokaz o istovetnosti. Dvom v resničnost njegovih navajanj glede istovetnosti izhaja tudi iz drugih njegovih izjav, ki niso verodostojne, predvsem zaradi zanikanja dejstva, da je pred prihodom v Slovenijo vložil vlogo za azil v D. na Madžarskem. Tožnik je sicer med postopkom zagotavljal, da bo poskušal pridobiti kakšnega od svojih dokumentov v izvorni državi, vendar tega niti do izdaje izpodbijanega sklepa tožene stranke niti do odločitve prvostopnega sodišča ni predložil. Ker mu glede na določbe 57. člena ZAzil (po katerem mora biti za izdajo izkaznice prosilca za azil nesporno ugotovljena istovetnost prosilca) do ugotovitve njegove istovetnosti ni mogoče izdati izkaznice prosilca za azil, s čemer bi se mu legaliziralo gibanje v Republiki Sloveniji in mu bil omogočen tudi dostop do celotnega območja Evropske unije, mu je treba tudi po presoji vrhovnega sodišča gibanje omejiti na azilni dom iz razloga iz 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Niti tožena stranka niti prvostopno sodišče nista zatrjevala, da bi bil tožnik begosumen, zato pritožbena navedba, da ni razloga za omejitev gibanja, ker tožnik ni begosumen, ni upoštevna.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožniku gibanje omejeno bolj, kot je to dopuščeno v 2. odstavku 27. člena ZAzil. Niti iz sklepa tožene stranke niti iz sodbe prvostopnega sodišča ne izhaja, da bi bilo tožniku omejeno gibanje zgolj na prvo nadstropje azilnega doma. Po 2. odstavku 27. člena ZAzil se gibanje lahko omeji s prepovedjo gibanja izven določenega območja ali s prepovedjo gibanja izven azilnega doma oziroma njegove izpostave, ali s prepovedjo gibanja izven mejnega prehoda, če tam obstajajo možnosti za nastanitev. Tožniku je z izpodbijanim sklepom tožene stranke gibanje omejeno na prostore azilnega doma v L. Sodišče v upravnem sporu presoja zgolj zakonitost upravnega akta, takšnega kot je izdan, ne pa takšnega kot se morda izvaja. Če je tožniku gibanje dejansko omejeno bolj, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, to ni predmet presoje v tem upravnem sporu, in zato so pritožbene navedbe v tem delu neupoštevne.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožniku odrejena omejitev gibanja za tri mesece. V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno, da mu je gibanje omejeno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (in suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil), vendar najdlje za tri mesece. Tak izrek pa ne pomeni, da mu je gibanje omejeno za tri mesece, temveč mu je omejeno do ugotovitve njegove istovetnosti, to mora biti v skladu z ZAzil ugotovljeno čimprej. Če to ne bo ugotovljeno v treh mesecih, bo ukrep omejitve gibanja prenehal, razen če bi ga izjemoma podaljšali še za en mesec (3. odstavek 27. člena ZAzil). V primeru izjemnega podaljšanja pa mora biti izdan poseben akt, zoper katerega ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo. Vrhovno sodišče torej meni, da je bil v obravnavanem primeru ZAzil pravilno uporabljen.

Ne drži niti pritožbena navedba, da je tudi sicer sodba prvostopnega sodišča pomanjkljivo obrazložena in da je s tem podan razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (Uradni list RS, št. 36/2004-UPB2) v zvezi s 3. odstavkom 72. člena ZUS. Po presoji vrhovnega sodišča je sodba prvostopnega sodišča dovolj utemeljena, da je njeno pravilnost in zakonitost mogoče preizkusiti, kršena pa tudi ni bila določba 3. odstavka 38. člena ZUS. Ne drži pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka dokazati tožniku, da njegove navedbe glede istovetnosti ne držijo. Breme dokazovanja istovetnosti je po ZAzil na prosilcu, torej na tožniku. Da pa prvostopno sodišče in tožena stranka upravičeno dvomita v tožnikovo zatrjevano istovetnost, je vrhovno sodišče že navedlo. V obrazložitvi sodbe se je po presoji vrhovnega sodišča prvostopno sodišče opredelilo do vseh relevantnih tožbenih navedb. S tem ko je poudarilo, da je tožnikovo gibanje z izpodbijanim sklepom omejeno na azilni dom, je zavrnilo tudi ugovor, da je tožnikovo gibanje omejeno na prvo nadstropje azilnega doma. Glede na navedeno tudi ni podana kršitev tožnikove ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Tudi razlog bistvene kršitve postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker da tožnik po presoji njegovega pooblaščenca ni pravdno sposoben, po presoji vrhovnega sodišča ni podan. ZUS glede pravdne sposobnosti nima posebnih določb. Zato se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS za ta vprašanja primerno uporablja ZPP. Pravdna sposobnost strank se v pravdi predpostavlja. ZPP namreč ne zahteva, da stranka izkaže svojo pravdno sposobnost; še manj pa daje sodišču pooblastilo, da od vsake stranke zahteva dokaz o pravdni sposobnosti. ZPP določa, da poslovno popolnoma sposobna stranka lahko sama opravlja pravdna dejanja (prvi odstavek 77. člena ZPP). V 80. členu ZPP pa je določeno, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti med drugim paziti tudi, ali je stranka pravdno sposobna. V 85. členu ZPP je določeno, da tuj državljan, ki ni pravdno sposoben po zakonu svoje države, pač pa je pravdno sposoben po zakonu RS, lahko sam opravlja pravdna dejanja.

Pavšalno trditev, da tožnik ni pravdno sposoben, je tožnik po odvetniku prvič podal v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Tej pritožbi pa niso predloženi nikakršni dokazi o tem, da tožnik ne bi bil popolno poslovno sposoben po zakonu svoje države ali po slovenskem zakonu. Brazgotina na glavi, na katero se tožnik sklicuje, pa ni nikakršen dokaz o pravdni nesposobnosti. Tožnika že od vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep tožene stranke dalje zastopa odvetnik, ki pa v pritožbi zoper izpodbijani sklep in tudi ne v postopku pred prvostopnim sodiščem vse do vložitve pritožbe zoper izpodbijano sodbo pomislekov glede pravdne sposobnosti svoje stranke ni izrazil. Vrhovno sodišče ne dvomi v poslovno sposobnost tožnika, zato ta ugovor zavrača kot neutemeljen.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je predstavnik tožene stranke na obravnavi pri prvostopnem sodišču omenjal, da je tožnik vložil vlogo za azil že na Madžarskem zgolj zaradi pridobitve prednosti v postopku in da te navedbe ne držijo. Kot dokaz svoje trditve je v skladu s sklepom na obravnavi pred prvostopnim sodiščem tožena stranka sodišču poslala tudi rezultat iskanja podatkov o vloženih vlogah za azil na območju Evropske unije v bazi Eurodac, vzpostavljeni na podlagi Uredbe ES, št. 2725/2000. Iz izpisa je razvidno, da je oseba z enakimi prstnimi odtisi, kot jih ima tožnik, vložila prošnjo za azil v D. v Republiki Madžarski dne 29.7.2004. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.