Jedro

V pospešenem azilnem postopku se odloči tudi, če je iz prošnje za azil očitno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Ta pogoj je podan, ko prosilec za azil zatrjuje take okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 7.5.2007, s katero je bila iz razlogov 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnjena njegova prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljena (1. točka izreka) ter je bilo odločeno, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in utemeljitvi upravnega akta (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Tožnik je v prošnji (glede na upravne spise) izrecno navajal, da nikoli ni bil preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja, ter da napadi nanj (bil je oropan, njegov osebni avtomobil je bil zažgan), naj ne bi bili politično naravnani. Zato je pravilen sklep tožene stranke, da omenjena dejanja, ki naj bi bila razlog za priznanje azila ne pomenijo preganjanja v smislu 1. člena ZAzil ter določb Direktive sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Uradni list EU, št. L304/12 z dne 30.9.2004). Predlogu za glavno obravnavo sodišče ni ugodilo, saj tožnik ni navedel, kako naj bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično priznanje pravice do azila. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišč tudi ni ugodilo, saj je tožnik sam v prošnji za azil navedel, da mesečno prejema 2000 - 3000 EUR ter da je njegov ekonomski položaj zelo dober.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev ZPP ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj je bil izpostavljen stalnemu in ponavljajočemu maltretiranju neznancev, policija pa ga ni zaščitila. Motiv za grožnje in nasilna dejanja proti njemu naj bi bil politične narave - financiranje ilegalne vojaške organizacije za osamosvojitev Kosova. Sodišče predlagane glavne obravnave ni opravilo, zato se ni moglo prepričati o utemeljenosti njegove prošnje ter je bistveno kršilo postopek v upravnem sporu. V Republiki Sloveniji nima premoženja in ne denarnih sredstev. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Odgovor na pritožbo ni bil podan.

Pritožba ni utemeljena.

Eden od pogojev, zaradi katerih se o azilu lahko odloča v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, je naveden tudi v 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je tudi, če je iz prošnje za azil očitno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Ta pogoj pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da so v obravnavani zadevi dejanske okoliščine, ki izhajajo iz navedb tožnika v prošnji za azil take, da ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil in 9. člena Direktive, št. 2004/83/EC. Tožnik je namreč v lastnoročni napisani prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji navedel, da v matični državi ni bil nikoli preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno. Zato sta sodišče prve stopnje oziroma tožena stranka pravilno ugotovila, da je že iz njegove prošnje očitno, da je izpolnjen zakonski pogoj za odločanje v pospešenem azilnem postopku na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. V kolikor tožnik glede na vsebino pritožbe, v kateri navaja (drugačne) razloge, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo meni, da bi moralo sodišče prve stopnje te razloge presojati in ga o tem zaslišati, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uvede z namenom pospešitve azilnih postopkov. V teh tako imenovanih pospešenih postopkih ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je glavna obravnava v upravnem sporu zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje dolžno izvesti zahtevano glavno obravnavo in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Ker tožnik ni konkretiziral predloga za njegovo zaslišanje v tem smislu, da bi navedel karkoli konkretnega, kako bi lahko dokazni predlog vplival na odločitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo brez zaslišanja stranke.

Čeprav tožnik s pritožbo izpodbija sodbo, pa v obrazložitvi pritožbe navaja dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na odločitev o tem, da se tožnikovem predlogu za oprostitev sodnih taks ne ugodi. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje v svojem sklepu utemeljilo odločitev, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks, so prepričljivi in pravilni ter imajo podlago v določbah 13. člena ZST ter podatkih upravnih spisov. Glede na tožnikove navedbe o tem, da je njegov ekonomski položaj zelo dober, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnik ni izkazal, da bi lahko bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.