Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 12.359,29 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.487,12 EUR za čas od 28.8.2007 do 3.12.2007 in od zneska 12.259,29 EUR za čas od 3.12.2007 dalje do plačila, v 15 dneh.

Višji zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.639,81 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe in tečejo do plačila.“ Sicer se pritožbi zavrneta.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 265,86 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe in tečejo do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsodilo toženo stranko na plačilo 5.232,91 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.360,73 EUR za čas od 13.11.2007 do 3.12.2007 in od zneska 5.232,91 EUR za čas od 4.12.2007 dalje. Tožniku mora povrniti tudi 115,06 EUR pravdnih stroškov. Višji zahtevek je bil zavrnjen. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta oba udeleženca prometne nezgode kriva za nastalo škodo, saj sta oba kršila predpise o varni vožnji. Delež tožnika znaša 40 %, delež, za katerega odgovarja tožena stranka pa 60 %. Tožniku je v nezgodi nastala nepremoženjska škoda zaradi telesnih bolečin v višini 9.000 EUR, zaradi strahu v višini 2.000 EUR, zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 9.000 EUR. Sodišče je zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker ne gre za pravno priznano škodo. V zvezi s premoženjsko škodo je sodišče zavrnilo ugovor zastaranja in iz naslova stroškov v zvezi z zdravljenjem tožniku prisodilo 918,46 EUR in iz naslova potrebe po tuji pomoči 1.337,60 EUR. Pri odločitvi o zahtevku je sodišče poleg soodgovornosti upoštevalo tudi že plačano odškodnino.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, tako glede temelja kot glede višine, in zoper odločitev o stroških. Sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za ugotovitev, da je tožnik kršil določbo 1. odstavka 27. člena ZVCP. Upoštevati je treba, da je bila odločba sodnika za prekrške zoper tožnika razveljavljena. Analiza tahografskega vložka in razlaga zapisov predstavlja strokovno opravilo, ki je v domeni izvedenca in ne sodišča. Prav tako je naloga izvedenca, da se izjasni o zavornih sledeh tovornega vozila z vgrajenim zavornim sistemom ABS. Napačna je ugotovitev, da tožnik ni izkazal dejstva, da je pred trčenjem dejansko zapeljal v pas megle, saj je že ves čas opozarjal, da so policisti opravili ogled v drugačnih razmerah, ko se je megla že dvigovala in je skozi meglo prodiralo sonce. Sodišče je napačno ocenilo prispevek drugega voznika. Dokazni postopek je potrdil dejstvo, da je vozil poškodovano vozilo po srednjem voznem pasu avtoceste s hitrostjo, ki ni presegala 30 km/h. Tožena stranka ni dokazala, da bi na vozilu gorela še kakšna druga luč razen ene žarnice moči 5 W. Vozilo zato še zdaleč ni bilo osvetljeno tako, kot to zahtevajo predpisi. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi bilo na zadnjem delu vozila nameščeno kakšno odsevno telo. Že samo to dejstvo je kaznivo. V zvezi s tem tožeča stranka opozarja na navedbe iz odgovora na tožbo, v katerem je tožena stranka zatrjevala, da je bilo vozilo pravilno osvetljeno in to dejstvo dokazovala s policijskim zapisnikom in zaslišanjem bolgarskega voznika. Svojih trditev v dokaznem postopku ni uspela dokazati. Glede na navedbe same tožene stranke, da je bila vidljivost slaba, se izkaže za neverodostojnega zapis v policijskem zapisniku, da je bila vidljivost preko 200 metrov. Tožnik je verodostojno opisal, zakaj vidljivost ni bila takšna, kot so navedli policisti. Končno je bilo to dejstvo upoštevano tudi v pritožbenem postopku o prekršku. Sodišče pravilno opozarja, da bi moral voznik H. v danih okoliščinah ostale udeležence opozarjati na svojo vožnjo z vklopljenimi vsemi smernimi kazalci. Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi bili ti vklopljeni. Pri presoji deleža soodgovornosti pa sodišče ni upoštevalo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi voznik H. spoštoval to zakonsko obvezo. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je bilo bolgarsko vozilo svetlo sive barve, o čemer se je sodišče lahko prepričalo iz fotografij v prilogi. Vse opustitve dolžnega ravnanja voznika H. so bile v neposredni vzročni zvezi z nastalo škodo, zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da tožena stranka odgovarja v deležu 80 %. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi glede višine odškodnine. Sodišče je odmerilo (ob upoštevanju 100 % odgovornosti) 31.250 EUR odškodnine, kar predstavlja le dobrih 29 povprečnih plač, v podobnih primerih pa so sodišče v Sloveniji odmerjala tudi vsaj 45 povprečnih plač in celo do 100 povprečnih plač. Sodišče očitno ni v zadostni meri upoštevalo sicer ugotovljenih dejstev glede hudih telesnih poškodb, poteka zdravljenja in telesnih poškodb. V času nezgode je bil tožnik še sorazmerno mlad, star 32 let, je poročen in oče dveh otrok, zaradi posledic je oviran pri vsakodnevnih aktivnostih, predvsem pa pri delovnih aktivnostih. Pred nezgodo je sam vzdrževal tovorna vozila, zdaj tega dela ne zmore več. Za enake delovne rezultate mora vlagati bistveno večje napore, nekatera opravila pa mora prepustiti drugim. Ob upoštevanju tudi medicinske prognoze in dejstva, da bo potrebno odstraniti osteosintetični material in sanirati mišično kilo, tožnik meni, da bi sodišče moralo zahtevku za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugoditi v celoti. Enako velja tudi za telesne bolečine, saj je bila zanje odmerjena znatno prenizka odškodnina. Nesprejemljiva je odločitev, po kateri tožnik v nesreči ni utrpel primarnega strahu. Do trčenja je res prišlo za tožnika povsem nepričakovano, vendar je bil tožnik po trčenju ukleščen v vozilu, ves čas pri zavesti, zavedajoč se svojega stanja. Tožnik je pri polni zavesti doživel izredno stresni dogodek, ki je za vedno spremenil njegovo življenje in bistveno vplival na njegovo duševno stanje. Sodišče je neupravičeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Stališče, da gre za pravno nepriznano škodo, ni pravilno. Tožnik meni, da so v njegovem primeru podane posebne okoliščine, ki tako odškodnino upravičujejo, saj je zdravljenje trajalo skoraj dve leti, pri čemer je bil en teden popolnoma nepokreten v postelji, nato dva meseca priklenjen na invalidski voziček, naslednje pol leta pa je hodil le s pomočjo bergel. V tem času ni bil sposoben za nobeno delo in se je počutil nebogljenega. Sodišče svoje odločitve niti ni ustrezno obrazložilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in jo je potrebno razveljaviti. Sodišče je napravilo napako tudi pri ugotavljanju potnih stroškov, nastalih med zdravljenjem, ki naj bi bili tožniku povrnjeni s strani ZZZS. Sodišče ni imelo osnove, da bi odštelo vse zneske, ki jih je tožnik prejel in za katere celo ZZZS priznava, da ne ve, ali so se vsa nanašala na potne stroške. Napačna je odločitev glede teka zamudnih obresti, saj te tožniku pripadajo od dneva nastanka škode, to je od dneva zaključka zdravljenja 9.6.2005 dalje. Pri spremenjenem zahtevku je tožnik upošteval izplačano akontacijo. Ker tožena stranka ni obrazložila izplačanega zneska, je tožnik obračun opravil skladno z določilom 287. členom OZ. Pri odločanju o stroških je sodišče kršilo določbe ZPP, saj bi moralo upoštevati tudi znesek, ki ga je tožena stranka izplačala po vložitvi tožbe, uspeh po temelju pa je sodišče upoštevalo napačno.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških. Tožena stranka je trdila, da je odgovornost tožnika vsaj 50 %. Ob sicer pravilnih dejanskih ugotovitvah je sodišče napačno porazdelilo odgovornost. Še tako počasna vožnja na ravnem delu ceste ne more utemeljiti večjega prispevka od prispevka voznika, ki s preveliko hitrostjo pripelje za tem vozilom in trči vanj. Voznik tujega vozila za razliko od tožnika ni imel možnosti preprečiti nastanka nesreče. Ob pravilni uporabi materialnega prava je njun prispevek porazdeljen ravno obratno. Napačno je sodišče zavrnilo ugovor zastaranja odškodnine iz naslova stroškov v zvezi z zdravljenjem. Iz zdravstvene dokumentacije in iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da so bili ti prevozi opravljeni v letih 2003 in prvi polovici leta 2004 (le dvakrat tudi v letu 2005). Sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava natančneje dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo. Zahtevek je zastaran in bi ga bilo treba zavrniti. Sodbe glede odškodnine za tujo pomoč ni moč preizkusiti, saj ni jasno, kako je sodišče prišlo do prisojenega zneska. Neutemeljeno je bil zavrnjen ugovor zastaranja, saj je bila potreba po tuji pomoči zaključena najkasneje novembra 2003, tožba pa je bila vložena 27.11.2007. V tem delu sodbe obstaja bistvena kršitev postopka, saj seštevek posameznih oblik odškodnine za premoženjsko škodo ne znaša dosojenih 1.360,74 EUR. Napačno je tudi stališče glede zamude, saj trimesečni rok, ki strankam po prejemu odškodninskega zahtevka omogoča izvensodno rešitev zadeve, ni iztekel pred 30.11.2007. Odločitev o stroških postopka ni pravilna, saj je tožnik zahtevek, kljub temu, da je nesporni del prejel plačan takoj in bi zahtevek lahko skrčil že do konca prvega naroka, to storil šele na četrtem naroku. S tem je po svoji krivdi povzročil višje stroške postopka in bi moralo sodišče ta del stroškov v celoti naložiti v plačilo tožeči stranki.

Pritožbi sta delno utemeljeni. Pritožbeno sodišče je obe pritožbi obravnavalo skupaj, posebej glede temelja in posebej glede višine in teka zamudnih obresti.

Glede temelja odgovornosti Dejansko stanje glede temelja odgovornosti je bilo v zadevi ugotovljeno pravilno in popolno, pritožbi z vztrajanjem pri svojih trditvah ne moreta omajati obrazloženih in logičnih zaključkov sodišča prve stopnje. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih očitanih kršitev postopka v zvezi z izvajanjem dokazov in tudi ne nobenih kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sodišče odloča na podlagi procesnega gradiva, ki ga ponudita stranki. Dokaz z izvedencem za analizo tahografskega vložka ni bil predlagan. Res sodišče načeloma samo ne razpolaga z zadostnim znanjem za razlago zapisa, vendar to ne pomeni, da posameznih dejstev ne more ugotavljati na podlagi ostalih dokazov, s katerimi razpolaga. Podatkov iz tahografa ni razbralo samo, temveč se je oprlo na zapisnik prometne policije, v katerem je bila nedvoumno ugotovljena hitrost obeh vozil tik pred nezgodo. Ugotovilo je tudi, da je bilo tožnikovo vozilo zabito s kabino v zadnji del priklopnika (tožnika so morali „izrezati“ iz kabine), da je po trčenju vozilo z bolgarsko registracijo potiskal še 30,30 m po srednjem pasu in 28,40 m po odstavnem pasu (dodati je še, da je iz fotografij v spisu razvidno, da je tožnik vozil bistveno manjše in torej lažje vozilo). Nobenega razloga ni bilo zato za dvom v podatke o hitrosti tožnika. Če tožnik meni drugače, bi lahko sam predlagal izvedenca, zgolj njegova izpoved pa ne zadošča, da bi lahko podvomili v ugotovitve policistov. Nenazadnje pa točen podatek o hitrosti tožnika ob dejstvu, da se je tožnik od zadaj zaletel v vozilo bolgarske registracije, niti ni tako pomemben glede na določbo 1. odstavka 27. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), po kateri mora voznik vozilo voziti s tako hitrostjo, da ga lahko obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje, hitrost vožnje mora prilagoditi stanju ceste, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti in preglednosti ceste, stanju vozila in tovora tako, da lahko v vidni razdalji vozilo ustavi. Celo če bi torej držale tožnikove trditve o nenadni megli, očitno ni ustrezno prilagodil hitrosti razmeram na cesti. Podobno velja glede zaviranja. Dokazi, s katerimi je sodišče prve stopnje razpolagalo, so kazali, da sledov zaviranja pred trčenjem ni bilo (bili pa so po trčenju). Da pravočasnega zaviranja ni bilo, niti ne more biti dvoma. Če bi tožnik namreč resnično močno zaviral, bi glede na nastale posledice to kvečjemu pomenilo, da je pred tem vozil še z višjo hitrostjo, po drugi strani pa to dejstvo ne bi spremenilo odločilne ugotovitve, da tožnik ni vozil s tako hitrostjo, da bi lahko pravočasno ustavil ali se izognil oviri (prehitevalni pas je bil namreč prost). Ob takih zaključkih se je tako imenovano procesno dokazno breme (za dokazovanje dejstva, da je pred nezgodo zaviral) premaknilo k tožniku, ki pa dokaza z izvedencem ni predlagal. Sklep sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil določbo prvega odstavka 27. člena ZVCP, je zato pravilen.

Tožnik je trdil, da je pred trčenjem zapeljal v gost pas megle in da je bila zato ovira nepričakovana, vendar te svoje trditve ni dokazal. Res je tako izpovedal, vendar ob ostalih izvedenih dokazih njegova izpoved ne zadošča za zaključek, da se je ravno na delu ceste, na katerem je prišlo do nezgode, spustil tako gost pas megle, da tožnik vozila pred seboj ni mogel pravočasno zagledati in zato ni mogel reagirati (niti z zavijanjem na sicer prost prehitevalni pas). Iz ugotovitev zapisnika o ogledu, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, izhaja, da je bila kljub dežju in noči preglednost še vedno več kot 200 metrov (da pa je bila cesta mokra in spolzka), megle pa v zapisniku niso omenjali. Pritožbene trditve, da so policisti opravili ogled v drugačnih razmerah, so ob navedbi v zapisniku o ogledu, da je bil ogled začet ob 5.20 uri, nezgoda pa ob 5.10 uri, nerazumljive. Pritožba očitno spregleda, da sta ogled opravila policista M.K. in L.K. in ne zaslišani priči (ki očitno res ne moreta o preglednosti v trenutku nezgode povedati ničesar). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi vidljivost ovirala nenadna gosta megla, je zato ob povedanem pravilen. Nekorektne in zavajajoče pa so pritožbene trditve, da naj bi bil postopek o prekršku ustavljen, ker je bilo ugotovljeno, da je gosta megla onemogočala vidljivost. Tožniku je bila namreč najprej izdana odločba v skrajšanem postopku, ki je bila v skladu z določbami Zakona o prekrških na njegov ugovor razveljavljena, kasneje pa je bil postopek ustavljen zaradi absolutnega zastaranja. Dodati je še, da po cesti vozeče vozilo, čeprav vozi počasi, ne more biti nepričakovana ovira, ne glede na to, da je šlo za avtocesto.

Tožnik je trdil, da je bilo protipravno ravnanje voznika bolgarskega rodu (poleg prepočasne vožnje in vožnje po srednjem voznem pasu) tudi v nepravilni osvetljenosti vozila. V skladu s povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena, je bilo zato na njem dokazno breme, da te trditve dokaže (in ne na toženi stranki). Tožnik bi moral dokazati, da so bile luči tovornega vozila tuje registracije pred trkom v okvari. V zvezi s tem je bilo v okviru postopka o prekršku izdelano izvedensko mnenje Centra za forenzične preiskave pri Upravi kriminalistične policije. Iz v sodbi povzetih ugotovitev izhaja, da so žarnice pregledali, da ena žarnica (od treh) moči 21 W na levi zadnji strani ni svetila, da je v trenutku trka svetila žarnica zadnje pozicijske luči moči 5 W in da so bile ostale žarnice tako razbite, da ni več mogoče ugotoviti, ali so v trenutku trka svetile. Dokazno breme za protipravno ravnanje tožene stranke je na tožniku in ne na toženi stranki, kar pomeni, da trditev o osvetljenosti vozila v nasprotju s predpisi ni dokazana. Ne glede na to pa se je tudi strinjati s sodiščem prve stopnje, da je gotovo, da je od luči na zadnji strani vozila gorela vsaj zadnja desna pozicijska luč in da torej v nobenem primeru vozilo ni bilo povsem neosvetljeno in da bi ga tožnik lahko opazil na zadostni razdalji in se mu izognil. Sodišče iz istega razloga (ker zaradi stanja žarnic ni bilo mogoče ugotoviti, ali so v trenutku trka svetile) tudi ni moglo zanesljivo ugotoviti, da bi voznik vozila tuje registracije kršil pravilo, ki določa, da mora vozilo, ki vozi več kot polovico počasneje od dovoljene hitrosti, vklopiti vse štiri smerne kazalce. Vendar je hkrati pojasnilo, da pa je gotovo, da bi moral vozilo ustaviti na odstavnem pasu in je ravno v tem videlo njegovo bistveno kršitev. Kar se tiče barve vozila tuje registracije pa je iz fotografij očitno, da gre za prikolico, ki je v večjem delu bele, oziroma zelo svetle barve in ni jasno, kaj želi pritožba doseči s trditvami o sivi barvi.

Sodišče prve stopnje je protipravno ravnanje bolgarskega voznika videlo, kot rečeno, zlasti v tem, da kljub okvari vozila ni zaustavil na odstavnem pasu. Pritožba tožene stranke to kršitev očitno spregleda in se ukvarja le s primerjavo počasne vožnje in naleta od zadaj.

Ob vsem povedanem o dokazanih kršitvah pravil vožnje se pritožbeno sodišče strinja z razporeditvijo odgovornosti, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje. Neprilagojena hitrost, zaradi katere pride do naleta od zadaj, res pomeni relativno hudo kršitev, vendar je bil glavni vzrok za nesrečo kljub temu v nepravilni vožnji vozila tuje registracije (vožnja po srednjem voznem pasu kljub okvari in z okvaro povezani za avtocesto izrazito nizki hitrosti). Pritožbi obeh strank glede temelja odgovornosti sta zato neutemeljeni.

Glede višine nepremoženjske škode Zoper odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo se pritožuje le tožeča stranka. Tožnik je v nezgodi utrpel večfragmentarni zlom obeh goleni, zlom prsnice, zlom tretjega rebra desno, rano na levem kolenu in levi goleni ter odrgnine obraza in obeh rok.

Škoda, ki utemeljuje odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mora biti praviloma trajne narave. Denarna odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se lahko odmeri le izjemoma, kadar gre za začasno zmanjšanje posebne intenzivnosti ali kadar so podane posebne (neobičajne) okoliščine. Kot pri vseh izjemah mora biti tudi tu pristop sodišča restriktiven. Zato sodna praksa denarno odškodnino zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznava le izjemoma. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik nepremoženjske škode. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ki bi utemeljeval izjemno obravnavo. Vse okoliščine, na katere se tožnik sklicuje (skoraj dve leti trajajoče zdravljenje, priklenjenost na posteljo šest dni, dva meseca na invalidski voziček, pol leta hoja s pomočjo bergel, v tem času nesposobnost za delo in s tem povezan občutek nebogljenosti, bojazen za ekonomsko eksistenco) so bile že upoštevane pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovljene tožnikove težave in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevane škode niso presegle, zato je bil zahtevek za odškodnino zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot posebno obliko odškodnine pravilno zavrnjen.

Pritožba je neutemeljena tudi glede strahu, ki ga pritožba imenuje „primarni“, saj je sodišče strah, ki ga je tožnik doživljal v času, ko je bil vkleščen v vozilo, upoštevalo v okviru odškodnine za „sekundarni“ strah in samo zaradi uporabljenega izraza tožnik ni v ničemer prikrajšan.

Vse okoliščine, na katere se tožnik v pritožbi sklicuje in ki po njegovem mnenju utemeljujejo višjo odškodnino od priznane, je sodišče prve stopnje upoštevalo, tako da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Drži pa, da je bilo materialno pravo (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika – OZ) uporabljeno napačno in da je bila zato odmerjena prenizka odškodnina. Ni sicer jasno, zakaj pritožba govori o odškodnini v višini 29 povprečnih plač, saj je sodišče prve stopnje odmerilo (pred upoštevanjem soodgovornosti) odškodnino v višini 20.000 EUR, kar predstavlja približno 20 povprečnih plač. Pritožba pa pravilno opozarja na sodno prakso v podobnih primerih, ko se odmerja odškodnine v višini od 30 do 38 povprečnih plač, oziroma v primerih s hujšimi posledicami tudi do 45 povprečnih plač. Prisojena odškodnina mora namreč ustrezati konkretnim okoliščinam primera, po drugi strani pa mora biti pravilno umeščena v sistem odškodnin, kakršne priznava sodna praksa (da odškodnina ustreza odškodnini v podobnih primerih, oziroma, da se za večje škode priznavajo višje odškodnine in obratno). V izpodbijani sodbi je bila odškodnina prisojena v očitno prenizkem znesku. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev glede trajanja telesnih bolečin (hude 6 dni, občasno hude kumulativno še 8 dni, srednje do 30 dni stalno in občasno kumulativno 90 dni, lažje še leto in pol, občasno pa še vedno), zlasti pa glede nevšečnosti pri zdravljenju (dve operaciji v regionalni anesteziji, skupno 22 dni hospitalizacije, 6 dni nepremičnega ležanja v postelji v odvisnosti od negovalnega osebja in z ostalimi neugodnostmi, povezanimi z nepremičnim ležanjem v skupnih spalnicah, 2 meseca uporaba invalidskega vozička, 6 mesecev hoje z berglami, prejemanje infuzij, analgetikov, antibiotikov, sredstev proti trombozi, jemanje vzorcev krvi za preiskave, zelo številna rtg snemanja, serija fizikalne terapije, zelo številni zdravniški pregledi, zdravljenje je potekalo z lažjim zapletom precej dlje kot običajno, saj je prišlo do podaljšanja celjenja zloma leve golenice, ki je trajalo skoraj dve leti) znaša pravična odškodnina ob upoštevanju zgoraj opisanih kriterijev 15.000 EUR. Primerna odškodnina za pretrpljeni strah (v času, ko je bil tožnik vkleščen v razbitinah tovornjaka, nato pa strah za izid zdravljenja in za ekonomsko eksistenco v zvezi s tem, prvi teden intenziven, nato pa še skoraj dve leti) znaša 4.000 EUR. Glede na dejanske ugotovitve v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti (trajne posledice poškodb so splošno zmanjšanje telesnih moči, telesne bolečine v prsnem košu in obeh spodnjih okončinah ob fizičnih obremenitvah, ovirane so dnevne aktivnosti, saj tožnik ne more delati čepe, po spanju ali ležanju je mišično okoren, za enak rezultat mora pri svojem poklicu šoferja vložiti več truda, saj vstopanje in sestopanje iz kabine tovornjaka in skrb za nakladanje in razkladanje različnega blaga predstavlja zanj težjo telesno obremenitev, ne more več sam delati servisov na vozilu ali menjavati gum, v času zdravljenja je bil nesposoben za delo in odvisen od drugih, zdaj pa so njegove sposobnosti za delo precej manjše kot pred nesrečo, ne more več opravljati vseh aktivnosti v prostem času, kot so hoja v gore, smučanje, kolesarjenje, igranje košarke, nogometa, sprehodi v naravo, igre v naravi in igre z žogo z otroci, verjetno bo potrebno operativno odstraniti OSM in mišično kilo), njihovo predvideno trajanje (tožnik je bil ob nezgodi star 32 let) in tožnikovo doživljanje omejitev bi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti morala znašati 15.000 EUR. Pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v prometni nezgodi, tako znaša skupaj 34.000 EUR, kar ustreza odškodnini, ki jo v podobnih primerih prisojajo slovenska sodišča (približno 34 plač). Ob upoštevanju soodgovornosti, mu mora tožena stranka plačati skupno 20.400 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Glede premoženjske škode Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja na napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja premoženjske škode. Iz sodbe izhaja, da je tožnik tujo pomoč potreboval v večji meri dva meseca po poškodbi in nato še 4 mesece v manjši meri. Takrat je torej prenehala potreba po tuji pomoči in takrat je za to obliko škode začel teči zastaralni rok. Do nezgode je prišlo 24.4.2003, kar pomeni, da je potreba po tuji pomoči prenehala enkrat konec leta 2003. Tožba je bila vložena 27.11.2007, zato je zahtevek iz naslova odškodnine za tujo pomoč že zastaral. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega moralo v tem delu pritožbi ugoditi in zahtevek za tujo pomoč zavrniti. Ker je zahtevek neutemeljen, se pritožbenemu sodišču z ostalimi pritožbenimi navedbami glede tuje pomoči ni bilo treba ukvarjati.

Podobno velja tudi za večji del stroškov v zvezi s prevozi na zdravljenje in preglede ter v zvezi z zdravljenjem v toplicah. Slednje je v termah Zreče potekalo od 10.8.2003 do 24.8.2003, kar pomeni, da je zahtevek za povrnitev stroškov ob vložitvi tožbe že zastaral. V zvezi s potnimi stroški je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik opravil dvanajst kirurških kontrol, fizioterapije in vožnje v Ljubljano, Strunjan, Zreče in Izolo. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da so bile vse terapije opravljene pred 27.11.2004 (tri leta pred vložitvijo tožbe, ko je bil že tudi zaključen tožnikov bolniški stalež), ravno tako kirurški pregledi, razen zadnjih dveh v Ljubljani, kot je v svojih navedbah pravočasno in konkretizirano opozarjala tožena stranka. Povedano pomeni, da je večji del zahtevka za potne stroške že zastaral. Utemeljen je zato le še zahtevek za dve poti v Ljubljano, oziroma za 145,20 EUR (440 km x 0,33 EUR). Pritožbenemu sodišču se zato z ostalimi pritožbenimi navedbami v zvezi z zastaranim delom zahtevka ni bilo treba ukvarjati in je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je toženec upravičen le do povrnitve 87,12 EUR (ob upoštevanju soodgovornosti), višji zahtevek pa je zavrnilo.

Glede prisojene odškodnine Na podlagi povedanega znaša odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo 20.487,12 EUR. Ob upoštevanju revaloriziranega že plačanega nespornega dela, to je 8.127,83 EUR, je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 12.359,29 EUR. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (4. in 5. točka 358. člena ZPP), tako da mora tožena stranka tožeči plačati 12.359,29 EUR. Višji zahtevek pa je zavrnilo.

Glede začetka teka zamudnih obresti Tožena stranka je nesporni del odškodnine plačala šele po vložitvi tožbe, zato tečejo zamudne obresti od dneva zamude do dneva delnega plačila od zneska 20.487,12 EUR, od dneva plačila dalje pa od zneska 12.359,29 EUR.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena glede teka zamudnih obresti (pritožba tožene stranke pa je v tem delu neutemeljena). Tožena stranka je namreč v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 v zamudi od odškodninskega zahtevka tožnika, to je od 28.8.2007 in od takrat tečejo zamudne obresti. Pritožbeno sodišče je zato sodbo ustrezno spremenilo tudi glede teka zamudnih obresti.

Glede pravdnih stroškov Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi utemeljeni pritožbi obeh strank glede načina obračuna pravdnih stroškov. Tožeča stranka je šele na zadnjem naroku zmanjšala zahtevek, tako da je upoštevala prejeto plačilo, čeprav bi to lahko storila že na prvem naroku. Pritožbeno sodišče je zato ob upoštevanju okoliščin primera (s temeljem kakšni posebni stroški niso nastali) in določbe 154. člena ZPP upoštevalo uspeh tožeče stranke glede na prvotno postavljeni zahtevek, kar pomeni, da je tožeča stranka uspela v deležu 67 % (20.487,12 : 30.387,60 EUR), tožena pa v deležu 33 %. Na sam izračun višine stroškov pravdni stranki konkretnih pripomb nista imeli, kar pomeni, da so stroški tožeče stranke znašali 3.678,91 EUR, stroški tožene pa 2.500,18 EUR. Glede na uspeh v pravdi mora tožena tožeči povrniti 2.464,87 EUR, tožeča stranka pa toženi 825,06 EUR. Po opravljenem pobotu je sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 1.639,81 EUR pravdnih stroškov.

Glede stroškov pritožbenega postopka Obe stranki sta s pritožbami delno uspeli. Tožeča stranka je uspela glede višine nepremoženjske škode, ki je po spremembi višja za 8.400 EUR, kar pomeni 48 % uspeh (za pritožbo je bil sporen znesek 17.479,69 EUR). Tožena stranka pa je uspela glede premoženjske škode, tako da je prisojena odškodnina iz tega naslova nižja za 1.273,61 EUR, kar glede na za pritožbo sporni znesek 5.232,91 EUR predstavlja 24 % uspeh. Tožena stranka mora tako tožeči stranki povrniti 368,09 EUR (sodna taksa 349,60 EUR, sestava pritožbe 750 točk, materialni stroški 7,5 točke, DDV 69,54 EUR, vse ob upoštevanju uspeha 48 %). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 102,23 EUR (sodna taksa 147,78 EUR, sestava pritožbe 500 točk, materialni stroški 5 točk, DDV 46,36 EUR, vse ob upoštevanju 24 % uspeha). Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče naložilo toženi stranki, da tožeči povrne 265,86 EUR stroškov pritožbenega postopka.