Jedro

Če je bilo med pogodbenima strankama dogovorjeno, da mora dolžnik obročno odplačevati upniku kupnino, jo je dolžnik dolžan plačati ob času dospelosti posamičnih obrokov, ki je razviden iz kupnine pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 33.328,62 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in zamudne obresti v višini 18% letno od zneska 22.534,15 DEM od 1.10.1997 do plačila v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 226.899,00 SIT s zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1999 do plačila, presežek tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Proti sodbi je tožena stranka vložila pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da je leta 1997 sklenila dogovor s posredniško agencijo, ki jo je tožeča stranka pooblastila za prevzem plačila preostalih neplačanih obrokov glavnice in sicer po trimesečnih kvartalih. Tožena stranka je zadnji obrok plačala dne 21.9.1998 v zensku 423,66 DEM, ki ga prvostopno sodišče ni upoštevalo v sodbi. Tožena stranka je s tem plačilom izkazala, da ima namen plačati še preostale obroke glavnice. S pooblaščeno agencijo se je dogovorila tudi za daljši čas odplačevanja, česar sodišče pri izpodbijani odločitvi tudi ni upoštevalo. Nadalje navaja, da narokom za glavno obravnavo ni mogel prisostvovati iz zdravstvenih razlogov. Toženec bo nakanadno prinesel zdravniško spričevalo, tako da bi lahko obrazložil dejansko stanje pri zamudi odplačevanja obrokov. Predlaga "razveljavitev sodbe". Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Po določbi prvega odstavka 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Tožeča stranka je prodala toženi stranki vozilo Subaru Vivio 4WD za ceno 1.439.286 SIT s plačilnimi pogoji in način določen v kupoprodajni pogodbi (A 2). Tožena stranka se je zavezala mesečno odplačevati kupnino v tolarski protivrednosti 506,27 DEM, z dospelostjo prvega obroka v plačilo dne 10.3.1994 in zadnjega 10.2.1998 (2. in 3. člen pogodbe). Za primer zamude je tožena stranka dolžna plačati 18% pogodbene obresti (9. člen). Za primer zamude dveh zaporednih obrokov, pa je tožeča stranka upravičena pogodbo razvezati (pri čemer je očitno mišljen del pogodbe, ki se tiče obročnega odplačevanja kupnine) in zahtevati takojšnje plačilo neplačane kupnine. Prvostopno sodišče je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku z obrazložitvijo vseh odločilnih dejstev. V razlogih sodbe so vse dejanske ugotovitve izčrpno obrazložene, zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokazno oceno prvostopnega sodišča, katere toženec s pritožbo niti ne izpodbija. Odločilnega pomena je neizpodbijana ugotovitev, da je toženec prenehal s plačevanjem zapadlih obrokov pogodbeno določene kupnine v avgustu in septembru 1994. Tudi potem, ko je bil pravilno opomnjen na zamudo pri odplačevanju kupnine (dne 18.10.1994 in dne 24.1.1995), je neredno plačeval že zapadle obroke. Med pravdnim postopkom je prvostopno sodišče natančno ugotovilo, kdaj in katere zapadle obroke je toženec plačal (str. 7 sodbe). Glede na splošne trditve pritožnika je ob tem treba še dodati, da je toženec neredno izpolnjeval pogodbeno obveznost do tožeče stranke in od 48 obrokov, ki so do konca postopka že tudi vsi zapadli, plačal le šest obrokov, pa še te v neenakomernih časovnih intervalih. Prvostopno sodišče je v razlogih sodbe pojasnilo, da plačila dne 21. 9.1998 v znesku 423,66 DEM tožeča stranka ni upoštevala v tožbenem zahtevku, medtem, ko ga sodišče prve stopnje je, kar izhaja tudi iz priloženega obračuna obresti. Sklicevanje pritožnika na to plačilo je zato brezpredmetno. Glede na dogovorjeno dospelost posamičnih obrokov kupnine tudi ni razumljiva navedba pritožnika, da slednje plačilo izkazuje toženčev namen odplačila preostalega kredita. V pritožbi se sicer toženec sklicuje na novo dejstvo - dogovor s pooblaščeno agencijo tožeče stranke o daljšem času odplačevanja, vendar pa ne navaja dokazov, s katerim naj bi se to dejstvo dokazalo (1. odstavek 352. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Zato sklicevanje na novo dejstvo ne more biti upoštevno in zatrjevano dejstvo tudi ne kaže na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. odst. 355. čl. ZPP/77), torej, da bi bili plačilni pogoji drugačni, kot sta jih pravdni stranki dogovorili s kupoprodajno pogodbo. Pri zgolj pavšalnem skicevanju na nek dogovor pa toženec niti ne pojasni, s kom oziroma s katero pooblaščeno agencijo tožeče stranke naj bi se pogovarjal. Neupoštevna je tudi trditev pritožnika, da iz zdravstvenih razlogov ni mogel prisostvovati poteku glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je opravilo številne naroke, ki se jih toženec ni udeležil niti ni svojih izostankov opravičil in zdravniških potrdil ni predložil niti naknadno po vložitvi pritožbe, čeprav je to napovedal. Toženec je bil na narok pravilno povabljen in je imel tako vso možnost sodelovati v postopku. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da tudi niso podani tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 368. člena ZPP/77 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.