Jedro

Zaradi načela pravne varnosti ugotovitev neobstoja razloga iz 36e člena ZDR za prenehanje delovnega razmerja tožečim strankam, ne da bi le-ta zahtevala v postopku in na način kot je predpisan v 83. členu ZTPDR oziroma v 36h členu ter v členih od 103 do 106 člena ZDR, varstvo pravic, ni dopustno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank na ugotovitev, da je bila pogodba o prevzemu upravljanja kotlovnice, št. 0128/92 z dne 7.1.1993, s strani tožene stranke enostransko odpovedana (1. točka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku osem dni po pravnomočnosti sodbe s tožnikoma skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ju razporediti na delovna mesta komunalnega delavca ali na drugo delovno mesto, ki ustreza njuni izobrazbi in delovni zmožnosti (2. točka) ter jima izplačati odškodnino v znesku po 150.000,00 SIT (vsakemu) s pripadki (3. točka). Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožena stranka pogodbe z dne 7.1.1993, sklenjene med njo in Centrom za razvoj Posavja, ni enostransko odpovedala in zato ni dolžna s tožnikoma skleniti delovnega razmerja. Za ugoditev odškodninskemu zahtevku pa, po presoji sodišča, ni podana ne dejanska ne pravna podlaga.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti oziroma podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni in v nasprotju s podatki spisa. Pri svoji odločitvi se je pritožbeno sodišče oprlo predvsem na določbo tretjega aneksa k pogodbi, št. 0128/92, katerega vsebina je nejasna in nerazpoznavna. Hkrati opozarja, da so bile vse spremembe navedene pogodbe podpisane pod težo pritiska tožene stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 - ZPP-77), ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti, vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem predlogu se zavzema, da se revizija kot nedovoljena zavrže, saj ne navaja in obrazlaga uveljavljenih revizijskih razlogov.

Revizija ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka očitke bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne opredeljuje formalno (v smislu 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena, v zvezi s prvim ali drugim odstavkom 354. člena ZPP-77), temveč le s trditvami, da so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni oziroma v nasprotju z vsebino listin. Ta revizijski očitek, ki predstavlja postopkovno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ni utemeljen. Razlogi o pravni podlagi obstoja odgovornosti oziroma neodgovornosti tožene stranke so razlogi o materialnopravni presoji, zato je pojmovno zgrešen očitek, da obstaja med njimi in odločilnimi dejstvi nasprotje.

Ugotavljanja obstoja obveznosti tožene stranke za sklenitev delovnega razmerja s tožnikoma kot posledice njene enostranske odpovedi pogodbe, sklenjene s Centrom za razvoj Posavja o prevzemu upravljanja kotlovnice, ki ga je sodišče prve stopnje v smislu določbe prvega odstavka 12. člena ZPP-77 obravnavalo kot predhodno vprašanje, za pravno presojo uveljavljenega tožbenega zahtevka ni bilo pravno odločilno.

Materialnopravno izhodišče za razrešitev sporne zadeve predstavlja sklep direktorja Centra za razvoj Posavja, na podlagi katerega sta bila tožnika spoznana za trajno presežna delavca pri CRP in jima je z iztekom šestmesečnega odpovednega roka, ki je začel teči 1.12.1996, prenehalo delovno razmerje na podlagi 36e člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi z 12. točko prvega odstavka 100. člena ZDR (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). Ker tožnika zoper sklepa pristojnega organa - kljub pravilnemu pravnemu pouku - nista vložila zahteve za varstvo pravic, sta postala sklepa s potekom petnajstdnevnega roka dokončna. Z dnem, ko sta postala dokončna, pa sta postala tudi formalno pravnomočna.

Eden izmed elementov pravnomočnosti je, da pravnomočna odločba (sodna, upravna, delodajalčeva) veže stranke in tudi sodišče (333. člen ZPP-77). To pomeni, da je bilo o prenehanju delovnega razmerja tožnikov kot trajno presežnih delavcev v Centru za razvoj Posavja že pravnomočno odločeno. S tem pa je bil pravni interes obeh tožnikov na ugotovitev, da jima je delovno razmerje prenehalo iz drugega (oziroma drugačnega) pravnega naslova izčrpan. Ker nista zahtevala - če se z odločitvijo o obstoju trajnega prenehanja potreb po njunem delu nista strinjala - razveljavitve sklepov niti v postopku varstva pravic pri delodajalcu niti v sodnem postopku, obe odločitvi kot pravnomočni obstajata.

Zato je bilo v obravnavanem primeru - ko je bil ugotovitveni zahtevek tožeče stranke postavljen samostojno, najprej presoditi, ali imata pravni interes, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja (prvi odstavek 187. člena ZPP-77) oziroma, če imata tožnika kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (drugi odstavek 187. člena ZPP-77). Obstajati mora interes, ki je pravno utemeljen, kar pomeni, da mora tožeča stranka izkazati, da bi ji uspeh v tem sporu odprl možnost, da v nadaljnjem sodnem ali drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki ji jo zagotavlja zakon. Zaradi načela pravne varnosti ugotovitev neobstoja razloga iz 36e člena ZDR za prenehanje delovnega razmerja tožečim strankam - kar dejansko pomeni tožbeni zahtevek iz 1. točke izreka - ne da bi tožnika zahtevala varstvo pravic v postopku in na način kot je predpisan v 83. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/98 in 42/90 - ZTPDR) oziroma v 36h členu ter v členih od 103. do 106. člena ZDR in Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94-20/98 - ZDSS), ni dopustna.

Pravni interes na ugotovitvi je posebej izrecno predpisana predpostavka za dopustnost tožbe (187. člen ZPP-77). Pravni interes je podan, če se tožnik glede svojega položaja nahaja v negotovosti oziroma če hoče odvrniti od sebe negotovost v obstoju oziroma neobstoju kakšnega pravnega razmerja. Tožeči stranki pa v obravnavanem primeru nimata pravnega interesa na ugotovitvi, da jima je prenehalo delovno razmerje zaradi enostranske odpovedi najemne pogodbe, ker bi isti cilj dosegli z vložitvijo oblikovalne tožbe. Da tožnika priznavata veljavnost pravnomočne odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi prenehanja potreb po njunem delu, izhaja iz njune zahteve o obstoju prednostne pravice pri sklenitvi delovnega razmerja po četrtem odstavku 36f člena ZDR. Tak tožbeni zahtevek pa bi morala tožnika postaviti proti CRP, torej delodajalcu, pri katerem jima je delovno razmerje prenehalo.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP-77).

Določbe ZPP-77 in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).