Jedro

Kršitev pravice do uporabe jezika v postopku preraste v kršitev ustavne pravice iz 62. člena Ustave, če je bil obdolženec zaradi tega prikrajšan pri uresničevanju kazensko-procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, splošnega ustavno-procesnega jamstva iz 22. člena Ustave ali kakšnega drugega procesnega jamstva ustavne ravni do te mere, da ni več mogoče govoriti o poštenosti postopka.

Psihiatrična eksploracija ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec tako ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Za opisano psihiatrično obravnavo v prvi vrsti veljajo pravila medicinske stroke in deontologije.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II.Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je kazen tri leta zapora, stransko denarno kazen v višini 500,00 EUR in stransko kazen izgona tujca iz države za obdobje štirih let. Odločilo je tudi o vštevanju pripora in pridržanja ter o načinu izvršitve stranske denarne kazni ter ji izreklo varnostni ukrep odvzema mobilnega telefona. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30. 10. 2025 pritožbi obsojenke in njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenko oprostili plačila sodne takse.

2.Obsojenka in njen zagovornik sta zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, prva brez navedbe razloga in brez predloga, drugi pa zaradi vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve Ustave in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) s predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, prvič podrejeno, da jo spremeni v odločbi o kazni tako, da zniža izrečeno kazen zapora, ter drugič podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila na zahtevi za varstvo zakonitosti in predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika zavrne kot neutemeljeno, zahtevo obsojenke pa kot očitno neutemeljeno.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenka in njen zagovornik. Zagovornik v svoji opredelitvi do odgovora vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenka se je o odgovoru vrhovne državne tožilke formalno izjavila, vendar brez vsebinske navezave na njen odgovor in s ponavljanjem navedb, ki jih je podala v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

Glede jezika v postopku

5.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do uporabe lastnega jezika v postopku iz 8. člena ZKP ter Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta EU z navedbo, da obdolženki pri psihiatričnem pregledu pri sodnem izvedencu dr. Mateju Kravosu in v okviru opazovanja na Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor ni bilo zagotovljeno tolmačenje v njen materni jezik, torej v ukrajinščino.

6.Po 62. členu Ustave RS ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. V kazenskem postopku je pravica iz 62. člena Ustave RS konkretizirana v 8. členu ZKP, ki v drugem odstavku med drugim določa pravico obdolženca, ki ne razume jezika, v katerem teče kazenski postopek, do ustnega tolmačenja preiskovalnih in drugih sodnih dejanj ter glavne obravnave. V skladu s sedmim odstavkom 8. člena ZKP se obdolženec, ki razume jezik postopka, tej pravici lahko izrecno in prostovoljno odpove. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (v nadaljevanju Direktiva 2010/64/EU) v prvem odstavku 2. člena določa obveznost države članice, da obdolžencu, ki ne govori ali ne razume jezika kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in sodnimi organi, vključno med policijskim zaslišanjem, zaslišanji pred sodiščem in na katerem koli potrebnem vmesnem zaslišanju. Po osmem odstavku istega člena mora biti tolmačenje dovolj kakovostno, da se zagotovi pravičen postopek, zlasti z zagotovitvijo, da so osumljenci ali obdolženci seznanjeni z njihovim primerom in sposobni uveljavljati svojo pravico do obrambe.

7.Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki je podprta s stališči procesne teorije, kršitev pravice do uporabe jezika v postopku pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če je obdolženec na glavni obravnavi izrecno zahteval tolmača, pa mu ga sodišče ni zagotovilo. V drugih primerih gre glede na okoliščine zadeve lahko za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna, če je izkazana vzročna zveza med kršitvijo in zakonitostjo sodne odločbe. Kršitev pravice do uporabe jezika v postopku preraste v kršitev ustavne pravice iz 62. člena Ustave, če je bil obdolženec zaradi tega prikrajšan pri uresničevanju kazensko-procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, splošnega ustavno-procesnega jamstva iz 22. člena Ustave ali kakšnega drugega procesnega jamstva ustavne ravni do te mere, da ni več mogoče govoriti o poštenosti postopka. Za presojo vsebine kršitve je odločilno, ali je postopek potekal v jeziku oziroma je bil tolmačen v jezik, ki ga obdolženec razume dovolj dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe, ne zahteva pa se, da bi bilo zagotovljeno tolmačenje v njegov materni jezik.

8.V obravnavani zadevi je obsojenka na predobravnavnem naroku dne 21. 2. 2024 izjavila, da je njen materni jezik ruščina, zato ji je sodišče skozi celoten postopek dosledno zagotavljalo pisni prevod vseh odločb in pisnega gradiva ter ustno tolmačenje v ruščino na vseh narokih za glavno obravnavo. Obenem iz spisa izhaja, da je obsojenka večkrat izpostavila svoje znanje tujih jezikov, na naroku za glavno obravnavo 10. 6. 2024 je izjavila, da želi zagovor podati v slovenskem jeziku (list. št. 472), na naroku za glavno obravnavo 10. 10. 2024 pa je povedala, da tolmača pri kliničnem psihologu ne potrebuje, ker zna slovensko, morda celo nekoliko bolje kot nemško, ki jo sicer zna zelo dobro, pri čemer je dodala, da sicer ne govori slovnično pravilno, vendar razume vse (list. št. 722). Navedeno potrjuje večje število vlog, ki jih je obsojenka posredovala sodišču in se nahajajo v spisu, od katerih so številne napisane v sicer slovnično pomanjkljivi, vendar razumljivi slovenščini. Sodišče prve stopnje je tekom glavne obravnave tudi samo zaznalo, da je precejšen del komunikacije na narokih potekal brez simultanega prevajanja ter da je obsojenka večkrat odgovarjala v slovenščini in v tem jeziku tudi podajala komentarje. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. Mateja Kravosa (list. št. 263-266) izhaja, da je pregled 8. 3. 2024 potekal v nemščini, ki jo obsojenka tekoče obvladuje, kar izhaja tudi iz povzetka pogovora in navedb o obsojenkinih podrobnih opisih. Iz izvedenskega mnenja klinične psihologinje dr. Sanje Šešok (list. št. 892-901) izhaja, da je bila pri tem pregledu navzoča tudi sodna tolmačka za ruski jezik, ki je prevajala vprašanja izvedenke in uporabljeno psihodiagnostično gradivo. Iz odpustnega pisma Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor z dne 12. 5. 2025 (list. 1081-1082) pa izhaja, da zaradi jezikovne pregrade niso mogli oceniti formalnih motenj mišljenja, da pa obsojenka ni dajala vtisa njihove prisotnosti. Iz nadaljevanja je razvidno, da težav v komunikaciji z osebjem forenzične enote ni bilo, z obsojenko pa je bil v slovenščini opravljen tudi dodaten klinično-psihološki pregled.

9.Glede na povzeto stanje stvari v spisu Vrhovno sodišče zaključuje, da zatrjevana kršitev pravice do uporabe jezika v postopku ni podana. Obsojenki je bilo skozi celoten postopek zagotovljeno ustno tolmačenje v ruski jezik, v katerega so bila prevedena tudi izvedenska mnenja in spremna dokumentacija, obsojenka pa je imela pod temi pogoji možnost tudi sama zastavljati vprašanja izvedencema in preizkušati njuno verodostojnost. Kot je ob naslonitvi na sodno prakso Vrhovnega sodišča glede pravice do navzočnosti zagovornika pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje v 13. točki razlogov, psihiatrična eksploracija kot raziskovanje duševnega stanja s pogovorom ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec tako ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje v 34. točki razlogov, da za opisano psihiatrično obravnavo v prvi vrsti veljajo pravila medicinske stroke in deontologije, pri čemer je izvedenec dr. Matej Kravos na naroku 10. 10. 2024 izrecno poudaril nujnost neposrednega stika s preiskovancem, zaradi česar posredovanje tolmača lahko vodi tudi do nezanesljivosti izvida (list. št. 721, str. 12 prepisa). Psihiatrični pregled pri tem izvedencu je zato potekal v nemškem jeziku, ki ga tako izvedenec kot obsojenka tekoče obvladujeta, zato o morebitni kršitvi že iz tega razloga ne more biti govora.

10.Prav tako pa o kršitvi ne more biti govora v zvezi z opazovanjem obsojenke na forenzični enoti UKC Maribor. Slednje enomesečno opazovanje je bilo namreč odrejeno s sklepom sodišča (list. št. 1003-1010) po predhodno pridobljenem mnenju sodnega izvedenca psihiatrične stroke (in tudi sodne izvedenke klinično-psihološke stroke) na podlagi prvega in drugega odstavka 265. člena ZKP in je torej sestavni del izvedenskega dela sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Zato je za presojo vložnikovih navedb odločilno predvsem, (i) da je bil psihiatrični pregled, ki je zajemal pogovor z obsojenko, predhodno že opravljen v jeziku, ki ga obvladata tako obsojenka kot izvedenec, (ii) da je bilo enomesečno opazovanje v zavodu namenjeno predvsem psihiatričnemu opazovanju obsojenkinega vedenja zaradi ugotovitve dejstva, ali se v njem izražata dve različni osebnosti, (iii) da opazovanje torej ni bilo namenjeno dodatnim razgovorom z obsojenko in (iv) da sta sodna izvedenca psihiatrične in klinično-psihološke stroke na podlagi dognanj psihiatričnega opazovanja ustno dopolnila izvedensko mnenje na naroku za glavno obravnavo, na katerem je bila poleg obsojenke in njenega zagovornika prisotna tudi sodna tolmačka. Glede na vse navedeno obsojenka v ničemer ni bila prikrajšana v svoji komunikaciji, zato kršitev pravice do uporabe jezika v postopku ni podana.

Glede dokaznih predlogov

11.Vložnik v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov iz 3. alineje 29. člena Ustave zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za (i) postavitev novega izvedenca psihiatrične oziroma klinično-psihološke stroke za ugotavljanje odločilnega dejstva obsojenkine prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja ter (ii) za pridobitev celotnega popisa zdravljenja na forenzični enoti, vključno z zaznamki vseh opazovanj in ugotovitev ter pojasnilom, zakaj je enomesečno opazovanje zadoščalo. Navaja, da je zagovor obsojenke temeljil na zatrjevanju disociativne osebnostne motnje, zaradi katere je v času storitve kaznivega dejanja nadzor nad njenim telesom privzela njena druga osebnost in izključila obsojenkino zavest in voljo. Zatrjuje, da se mnenji sodnih izvedecev razlikujeta glede vprašanja obsojenkine zavesti in volje v času storitve kaznivega dejanja, saj je izvedenka klinične psihologije dr. Sanja Šešok pri obsojenki odkrila motnje psihotičnega spektra z motnjami mišljenja in blodnjavimi mislimi, medtem kot izvedenec psihiatrije dr. Matej Kravos pri njej ni odkril nobene duševne motnje.

12.Zatrjevani kršitvi nista podani. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča lahko stranka z dokaznim predlogom za postavitev novega izvedenca uspe le, če argumentirano utemelji dvom v popolnost, strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja, ki se nanaša na bistvene okoliščine, obstoj teh okoliščin pa je dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi uspeha dokazovanja z izvedencem. Sodišče je dolžno pretehtati strankino razumno kritiko izvedenskega mnenja, vendar ni dolžno ugoditi njenemu predlogu za postavitev novega izvedenca niti v primeru nasprotujočih si izvedenskih mnenj, če presodi, da je mogoče slediti enemu izmed njih, ker je pravilno in popolno ter skladno z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki v spisu.

V obravnavani zadevi je bilo izvedenstvo odrejeno zaradi ugotavljanja duševne motnje, ki je po drugem odstavku 29. člena KZ-1 eden izmed bioloških pogojev neprištevnosti. Ugotavljanje tega dejstva je po 1. alineji prvega odstavka 265. člena ZKP v izključni domeni sodnega izvedenca psihiatrične stroke, zato med mnenji sodnih izvedencev psihiatrične in klinično-psihološke stroke ne more biti neposrednega nasprotja. Sodišče prve stopnje je v 19. do 31. točki razlogov prvostopenjske sodbe natančno razčlenilo pisni in ustni izvedenski mnenji sodnih izvedencev psihiatrične in klinično-psihološke stroke, v 32. in 33. točki pa mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke ocenilo kot notranje konsistentno, objektivno in strokovno, pri čemer je poudarilo, da je izvedenec ves čas vztrajal pri diagnozi osebnostne motnje, ki na obsojenkino zmožnost obvladovanja ni bistveno vplivala. Navedlo je, da mnenju sodnega izvedenca med drugim sledi tudi zato, (i) ker je skladno z dejstvom, da klinične slike shizofrenije ali preklapljanja med osebnostmi kot značilnostjo sindroma multiple osebnosti ni zaznala niti psihiatrinja v ZPKZ Ig niti preostalo tamkajšnje osebje, prav tako pa tudi ne osebje v forenzični enoti UKC Maribor, ter zato, (ii) ker se je tudi samo z neposredno zaznavo lahko prepričalo o točnosti izvedenčeve ugotovitve, da zatrjevani obsojenkini osebnosti vesta ena za drugo in da obsojenka svoj zagovor ves čas spretno prilagaja dokaznemu postopku. V 35. točki je obrazložilo tudi, da je izvedenka klinično-psihološke stroke na ponovnem zaslišanju in po seznanitvi z izsledki opazovanja na forenzični enoti spremenila predhodne zaključke in se strinjala z diagnozo shizotipske osebnostne motnje, s čimer so bila odpravljena tudi razhajanja med izvedenskima mnenjema. Po takšni obširni in poglobljeni dokazni oceni Vrhovno sodišče pritrjuje sodiščema prve in druge stopnje, da za ponovitev dokazovanja z novim izvedencem po 257. členu ZKP niso bili izpolnjeni pogoji, zaradi česar je zavrnitev takšnega dokaznega predloga v 5. točki razlogov prvostopenjske sodbe zakonita.

Sodišče druge stopnje je na vložnikove očitke o neupravičeni zavrnitvi dokaznega predloga za pridobitev celotne dokumentacije o zdravljenju obsojenke na forenzični enoti v 27. točki razlogov odgovorilo, da so trditve protispisne, saj zagovornik na glavni obravnavi dokaznega predloga s takšno vsebino ni postavil, vložnik pa se do tega odgovora v zahtevi za varstvo zakonitosti ni opredelil. Zagovornik je tekom sojenja predlagal le poizvedbe o farmakološki terapiji obsojenke in jeziku komunikacije tekom opazovanja, sodišče prve stopnje pa je oba dokazna predloga zavrnilo kot nepotrebna, saj iz odpustnega pisma in ustnega izvedenskega mnenja dr. Kravosa jasno izhaja, da je komunikacija na forenzični enoti potekala v slovenščini, izvedenec pa je pojasnil tudi, da je na oddelku zaradi konfliktnih situacij prejemala le zdravila za pomiritev, ne pa trajne terapije, ki tudi ni priporočena, kar nenazadnje izhaja tudi iz odpustnega pisma. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov je skladna z ustaljeno (ustavno) sodno prakso, po kateri sodišče lahko zavrne dokazni predlog tudi, če na podlagi celovite dokazne ocene zaključi, da je obstoj določenega dejstva že dokazan ali izključen s preostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v 28. točki obrazložitve na vložnikove navedbe o trajanju opazovanja tudi razumno odgovorilo, da bi na forenzični enoti skladno z drugim odstavkom 265. člena ZKP lahko podali mnenje o potrebi po daljšem opazovanju, česar niso storili, pri čemer sta tudi izvedenca potrdila, da je enomesečno opazovanje za zaključek o obsojenkinem duševnem stanju očitno zadoščalo.

Ne drži niti vložnikova navedba, da iz sodbe ni razvidno, ali se je sodišče seznanilo s številnimi vlogami, ki jih je pošiljala obsojenka, saj je na 6. strani povzelo obsojenkina pojasnila glede teh vlog, ki naj bi jih pisala njena druga osebnost Slavek, v 3. točki pa je izrecno zapisalo, da je vsako vlogo poslalo v prevod ravno z namenom preveritve njene materialno ali procesnopravne relevantnosti. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da so bile vloge del spisovnega gradiva, ki sta ga preučila sodna izvedenca in so bile posledično tudi del njunih izvedenskih mnenj, kar izrecno izhaja iz 25. točke obrazložitve, v kateri je povzeto mnenje izvedenke dr. Sanje Šešok o navedenih vlogah.

Glede odločbe o kazni

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je odločbo o kazni dovoljeno izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti le, če je sodišče z njo prekoračilo upravičenje, ki ga ima po zakonu (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP), ali če je kazen odmerilo arbitrarno in tako prekršilo načeli enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Načelo individualizacije kazenske sankcije sodišču nalaga, da kazensko sankcijo v čim večji možni meri prilagodi vsem pravno relevantnim okoliščinam posameznega primera in pri tem upošteva vse možnosti, ki mu jih daje kazenski zakonik, zato lahko vložnik z zatrjevanjem kršitve načela enakosti uspe le, če izkaže, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera sodišče brez stvarno utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča redoma odločajo v takšnih primerih.

Obsojenka je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen od treh do desetih let zapora in denarna kazen. Sodišče prve stopnje ji je pravnomočno izreklo kazen tri leta zapora, kar je na ravni posebnega minimuma za to kaznivo dejanje, torej ni prekoračilo upravičenja, ki ga ima po zakonu. Vložnik sicer izpostavlja večje število zadev, kjer so bile obsojencem za isto kaznivo dejanje in za njegovo kvalificirano obliko po šestem odstavku 308. člena KZ-1 izrečene nižje kazni, vendar s tem ni zadostil trditvenemu bremenu v zvezi z zatrjevanjem kršitve načela enakosti pri izrekanju kazenskih sankcij. Vložnik je namreč posamezne sodbe primerjal le glede števila prepeljanih tujcev in morebitnega obstoja kvalifikatorne okoliščine potencialne ogrozitve, pri tem pa prezrl vse ostale objektivne in subjektivne okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Prezrl pa je tudi dejstvo, da sme sodišče po 50. členu KZ-1 odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, le, če zakon izrecno določa, da se sme storilec mileje kaznovati, ali če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni, pri čemer pa vložnik obstoja takšne okoliščine niti ni zatrjeval.

Glede obsojenkine zahteve za varstvo zakonitosti

Vrhovno sodišče pritrjuje vrhovni državni tožilki, da obsojenkine zelo obširne navedbe o lastnih življenjskih okoliščinah, pristranskosti sodišča, nepravilnih izvedenskih mnenjih oziroma njihovem napačnem razumevanju s strani sodišča, po vsebini izražajo zgolj subjektivno nestrinjanje z dokaznimi zaključki, kar ne preseže sfere uveljavljanja izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede na to Vrhovno sodišče teh navedb ni preizkušalo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve ustavnih in konvencijskih pravic ter kršitve zakona, ki jih zatrjuje zagovornik, niso podane, obsojenkina zahteva pa je vložena zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je obsojenko glede na njene osebne in socialne okoliščine, razvidne iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, po 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1.Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 20728/2019 z dne 19. 1. 2023, I Ips 16114/2013-97 z dne 7. 7. 2016 in I Ips 157/2006 z dne 22. 2. 2007.

2.Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 788 in Z. Dežman: 371. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem - 2. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 888.

3.Odločba Ustavnega sodišča RS Up-136/22-18 z dne 9. 10. 2025 (točke 9-12).

4.Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 83566/2022 z dne 19. 12. 2024, I Ips 16114/2013-97 z dne7. 7. 2016, I Ips 157/2006 z dne 22. 7. 2007, I Ips 214/2003 z dne 26. 2. 2004 in druge.

5.Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 5509/2021 z dne 19. 12. 2024 (točki 26 in 27).

6.Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 44018/2021 z dne 6. 4. 2023, I Ips 32349/2010-90 z dne17. 1. 2013, I Ips 19158/2010-91 z dne 17. 1. 2013, I Ips 11740/2011-213 z dne 14. 2. 2013,I Ips 12114/2010-56 z dne 24. 8. 2011, I Ips 10723/2009-62 z dne 14. 4. 2011, I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009, I Ips 307/2007 z dne 3. 7. 2008, I Ips 334/2000 z dne 24. 10. 2002 in druge.

7.Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 65611/2012 z dne 23. 7. 2020 in I Ips 7331/2013 z dne 5. 3. 2015. Prim. tudi M. Hafner: 257. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem - 2. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 394.

8.Odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007,I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009 in I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne16. 3. 2023.

9.Prim. L. Bavcon; A. Šelih et al.: Kazensko pravo - Splošni del (6. izd.), Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 395.

10.Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023, I Ips 59244/2020 z dne26. 11. 2021, I Ips 59885/2010-958 z dne 17. 7. 2014, I Ips 16832/2011-217 z dne 3. 10. 2013 inI Ips 376/2007 z dne 7. 2. 2008.