Jedro

Da bi bilo izpodbijanje uspešno, bi moral tožnik dokazati, da je bil zaradi opustitve obsojen na izpolnitev neke obveznosti ali da je izgubil neko pravico, čeprav takšna posledica, po rednem teku postopka, ni bila nujna. To pomeni, da bi moral izkazati, da bi se z opravo tega dejanja lahko izognil določeni obveznosti oziroma bi lahko pridobil kakšno premoženjsko pravico. V obravnavanem primeru tega ni izkazal. Neposredna pravna posledica (učinek) opustitve prostovoljnega plačila je bil zgolj to, da se tožnikovo premoženje ni zmanjšalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinka plačil denarnih zneskov, v višinah 4.472,31 EUR, 17.705,40 EUR, 32.540,41 EUR in 3.202,76 EUR (skupaj 57.920,88 EUR), izvedenih na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št VL 23554/2009 z dne 27.2.2009 in plačilo navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 2.256,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne s v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče kršilo določbo 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je v sodbi navedlo, da je tožnika opozorilo na nesklepčnost tožbe. Dejansko ga je le pozvalo, naj navede pravno relevantna dejstva v zvezi z opustitvijo pravnih dejanj. Isto določbo je sodišče kršilo tudi, ko je v sodbi navedlo, da naj bi bila opustitev tožeče stranke v neprostovoljnem plačilu, medtem ko iz navedb tožnika izhaja, da je bila opustitev v tem, da ni prostovoljno plačal. Tožba tudi ni nesklepčna. Ni res, da neplačilo obveznosti s strani tožeče stranke ni imelo za posledico nastanka premoženjske obveznosti in zato ni predstavljalo opustitve v smislu 3. odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Nesmiselno je, da sodišče najprej pravi, da opustitev ni imela za posledico nastanka premoženjske obveznosti, takoj za tem pa, da zdaj predstavlja pravno podlago premoženjske obveznosti tožeče stranke izdan sklep o izvršbi. Izdaja in izvršitev sklepa o izvršbi res nista neposredni dejanji stečajnega dolžnika, sta pa posledica njegove opustitve. Sklepa o izvršbi sploh ne bi bilo, če bi tožeča stranka (stečajni dolžnik) svojo obveznost prostovoljno izpolnila. Sodišče bi si v obravnavanem primeru lahko pomagalo s primeri o izpodbojnosti asignacije. Tudi v teh primerih plačila v korist asignatarja ne opravi sam stečajni dolžnik, ampak ga namesto njega opravi tretji. Pri asignaciji je plačilo posledica dvojne pooblastitve, v obravnavanem primeru pa je bila izdaja in izvršitev sklepa o izvršbi posledica opustitve stečajnega dolžnika. Ta opustitev je bila nujni pogoj za dejanje tretjega, zato je treba slednjega šteti za izvršitveno dejanje samega dolžnika.

Skladno z določbo 274. člena ZFPPIPP je izpodbojno tudi dejanje, za katero obstaja veljaven izvršilni naslov. Pravni učinek izvršilnega naslova proti stečajnemu dolžniku preneha, če je ugodeno zahtevku za izpodbijanje pravnega dejanja, ki je temeljilo na odločbi sodišča. Iz tega izhaja, da izpodbijanje učinka take odločbe s tožbo ni potrebno. Zahtevek tožene stranke se zato omejuje na prenehanje učinkov plačil, izvršenih na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila. Višjemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da tožnik sploh ne izpodbija opustitve prostovoljnega plačila dolga in ne zahteva razveljavitve njenih učinkov. Tako je povsem nepomembno, ali je opustitev izpodbojna. Poleg tega takšna opustitev ne more biti izpodbojna opustitev po ZFPPIPP. Njena posledica oziroma učinek je zgolj to, da je premoženje stečajnega dolžnika ostalo enako. Spornih plačil tudi sicer ni izvršil stečajni dolžnik, zato jih skladno z določbami ZFPPIPP sploh ni mogoče izpodbiti.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev:

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti očitku kršitve 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V navedeni točki je postavljena zahteva po skladnosti med tistim kar je o odločilnih dejstvih navedeno v obrazložitvi sodbe in tistim kar izhaja iz samega spisa. Poziv sodišča tožniku, naj svoje navedbe dopolni (ki izhaja iz spisa) in navedba, da je sodišče tožnika pozvalo k odpravi nesklepčnosti (ki izhaja iz sodbe), ne predstavljata neskladnosti, ki bi pomenila kršitev določb ZPP. Prav tako takšne kršitve ne predstavlja pravopisna napaka sodišča, ko je v 9. točki obrazložitve sodbe namesto „prostovoljno ne-plačilo“ zapisalo „neprostovoljno plačilo“. Iz nadaljnje obrazložitve je namreč jasno razvidno, da je sodišče kot opustitev, ki jo zatrjuje tožeča stranka, upoštevalo prav opustitev plačila (in ne neprostovoljnega plačila, izvršenega na podlagi sklepa o izvršbi). Tako o protispisnosti sploh ni mogoče govoriti. Poudariti pa velja tudi, da vsaka protispisnost še ni kršitev v smislu 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Da bi to postala, bi se morala nanašati na odločilna dejstva, torej na dejstva zaradi katerih je odločitev sodišča takšna, kakršna je. Poleg tega bi se morala nanašati na dejanske ugotovitve in ne na pravna stališča oziroma pravne izpeljave (1). V pritožbi zatrjevana kršitev takšnih kriterijev ne izpolnjuje.

Glede napačne uporabe materialnega prava:

6. ZFPPIPP v 271. členu določa, da je izpodbojno vsako dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, če sta izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti (1. in 2. točka 1. odstavka 271. člena). V 3. odstavku istega člena določa, da za izpodbojno pravno dejanje šteje tudi opustitev pravnega dejanja, zaradi katere stečajni dolžnik izgubi premoženjsko pravico ali zanj nastane kakšna premoženjska obveznost. Da je dejanje izpodbojno, morata biti torej (med drugim) izpolnjeni dve predpostavki: - iti mora za dejanje (oziroma opustitev) stečajnega dolžnika (in ne tretje osebe), - zaradi opustitve mora stečajni dolžnik izgubiti premoženjsko pravico ali pa mu mora nastati premoženjska obveznost. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izpolnjena nobena od navedenih predpostavk.

7. Ravnanja banke ne moremo šteti za ravnanje stečajnega dolžnika. Obravnavani primer namreč ni podoben asignaciji. Tako pri slednji kot pri mandatni pogodbi (na katero se je tožnik skliceval v postopku na prvi stopnji) je namreč plačilo tretje osebe izvedeno na podlagi pooblastila stečajnega dolžnika. Bistveno je torej, da v teh primerih stečajni dolžnik izrazi pravno-poslovno voljo, na podlagi katere se plačilo izvede. V obravnavanem primeru pa je banka (tretja oseba) plačilo izvršila neodvisno od volje tožnika na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi (torej na podlagi sodne odločbe). Glede na dejstvo, da tožnik plačila s strani banke ni naročil (banke zanj ni pooblastil) niti ga ni odobril, plačila ne moremo šteti za njegovo ravnaje. Gre za samostojno ravnanje banke, torej tretje osebe, ki kot takšno (skladno z zgoraj navedenimi določbami ZFPPIPP) ni izpodbojno.

8. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni vložil sklepčne tožbe. Postavljen oblikovalni tožbeni zahtevek se namreč ne nanaša na dejanje, ki bi ga storil stečajni dolžnik, kot bi se, glede na določbo 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 271. člena ZFPPIPP, moral. Brez utemeljenega oblikovalnega tožbenega zahtevka, ne more biti utemeljen niti dajatveni zahtevek.

Glede nastanka premoženjske obveznosti:

9. Pritožnik poskuša doseči razveljavitev učinkov opustitve prostovoljnega plačila toženčeve terjatve. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da v tožbenem zahtevku takšne razveljavitve ne zahteva, omeji se zgolj na razveljavitev učinka samih plačil. Da bi bilo izpodbijanje uspešno, bi moral tožnik dokazati, da je bil zaradi opustitve obsojen na izpolnitev neke obveznosti ali da je izgubil neko pravico, čeprav takšna posledica, po rednem teku postopka, ni bila nujna. To pomeni, da bi moral izkazati, da bi se z opravo tega dejanja lahko izognil določeni obveznosti oziroma bi lahko pridobil kakšno premoženjsko pravico. (2) V obravnavanem primeru tega ni izkazal. Neposredna pravna posledica (učinek) opustitve prostovoljnega plačila je bil zgolj to, da se tožnikovo premoženje ni zmanjšalo. Zaradi opustitve torej zanj ni nastala nobena nova premoženjska obveznost. Obveznost plačila terjatve je izhajala iz dvostranske pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama in je obstajala že pred opustitvijo. Z izdajo spornega sklepa se sama obveznost ni spremenila. Spremenila se je zgolj njena podlaga (prej je podlago predstavljala sklenjena dvostranska pogodba, od izdaje sklepa o izvršbi pa jo predstavlja slednji). Tako je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pravno podlago premoženjske obveznosti tožnika zdaj predstavlja sklep o izvršbi, povsem smiseln. Posledično je pravilen tudi zaključek, da opustitev prostovoljnega plačila obveznosti ne more biti pravno relevantna opustitev v smislu 3. odstavka 271. člena ZFPPIPP. Zgolj zaradi nje namreč ne moremo govoriti o nastanku kakšne (nove) premoženjske obveznosti za stečajnega dolžnika.

10. Pritožnik si nadalje napačno razlaga pomen določbe 274. člena ZFPPIPP. Slednji govori o izpodbijanju pravnih dejanj iz 271. člena ZFPPIPP, torej o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Kot je že bilo obrazloženo, je plačilo denarnih sredstev na transakcijski račun toženca izvršila banka N. d. d. na podlagi določbe 138. člena ZIZ. Tako ne gre za dejanje stečajnega dolžnika in je posledično izključena tudi uporaba 274. člena. Kljub temu pritožbeno sodišče dodaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da samega prenosa sredstev ni mogoče izpodbijati, ne da bi se uspešno izpodbilo tudi njegovo pravno podlago, pravilno. (3) Ker pravno podlago prenosa v obravnavanem primeru predstavlja sklep o izvršbi, bi bilo torej za uspešno razveljavitev izvedenih plačil, potrebno izpodbiti tudi slednjega. Tega tožnik niti ne poskuša. 11. Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka:

12. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

13. Odgovor na pritožbo ni prispeval k pritožbeni odločitvi in je bil stroškovno nepotreben. V skladu s 155. in 165. členom ZPP mora zato tožena stranka sama kriti stroške odgovora na pritožbo.

(1) Komentar ZPP, 3. knjiga, str. 311 do 314. (2) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 8/2009. (3) Tako tudi VS RS v sodbi III Ips 5/2005.