Jedro

Odreditev opravljanja posebnega preizkusa znanja ne predstavlja materialnopravne odločitve, ki bi spreminjala pravni položaj sodnega cenilca. Zato odločbe, ki sodnemu cenilcu nalaga, da opravi preizkus strokovne usposobljenosti, ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnici odredila opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za sodno cenilko za strokovno področje gradbeništvo, podpodročji visoke gradnje in nepremičnine. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožnica z odločbo ministra za pravosodje št. 165-04-661/00 z dne 6. 4. 2004 imenovana za sodno cenilko za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje gradbeništvo splošno. Z vlogo z dne 4. 11. 2013 pa želi razširiti področje imenovanja za sodno cenilko za strokovno področje gradbeništvo, podpodročji visoke gradnje in nepremičnine. Tožnica je k vlogi priložila kopijo mnenja Združenja sodnih izvedencev in sodnih cenilcev Slovenije za gradbeno stroko - SICGRAS št. 40/2013 z dne 12. 8. 2013, kopijo priporočila Inženirske zbornice Slovenije št. 2551/13/SJP-NČ z dne 13. 8. 2013, kopijo potrdila o opravljanju cenitev nepremičnin Okrajnega sodišča v Ormožu št. Su 180100/2013 z dne 9. 10. 2013, seznam opravljenih cenitev v obdobju od leta 2003 do 2013, kopijo diplome Visoke tehniške šole Univerze v Mariboru št. G/602 z dne 11. 5. 1978, kopijo odločbe o imenovanju za stalno sodno cenilko za področje gradbene stroke Temeljnega sodišča v Mariboru št. Su 23/92 z dne 7. 3. 1994, kopijo izpiska iz poročne matične knjige Občine Ormož z dne 22. 1. 1977 ter kopije potrdil o udeležbi na seminarjih. Tožena stranka se sklicuje na peti odstavek 87. člena v zvezi z 92. členom Zakona o sodiščih (ZS), ki določa, da lahko minister, pristojen za pravosodje, zaradi ugotavljanja pogoja strokovnega znanja ter praktičnih sposobnosti in izkušenj, kandidatu odredi poseben preizkus strokovnosti pred komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov s področja, na katerem bo oseba opravljala cenilsko delo. Preizkus se opravlja po določbah IV. dela Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik). Od dneva odreditve preizkusa do dneva opravljanja preizkusa praviloma ne sme preteči več kot šest mesecev. Kandidat je v primeru odreditve posebnega preizkusa strokovnosti lahko imenovan za cenilca le v primeru uspešno opravljenega posebnega preizkusa strokovnosti. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Pravilnika poseben preizkus strokovnosti zajema preverjanje znanja strokovnega področja in podpodročja, za katerega želi biti kandidat imenovan in vključuje poznavanje predpisov, teorije in strokovne prakse z določenega strokovnega področja in podpodročja ter preverjanje pravnega znanja. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica priložila vsa potrebna dokazila, vendar ji je bilo zaradi ugotavljanja pogoja kandidatkinega strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti ter izkušenj za opravljanje cenilskega dela odrejeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za sodno cenilko za strokovno področje gradbeništva, za zgoraj navedeni podporočji.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Za področje gradbene stroke je bila za sodno cenilko imenovana leta 1994. Od imenovanja za stalno sodno cenilko za navedeno področje je opravila vrsto izobraževanj, predvsem pa veliko število sodnih cenitev, zaradi česar njeno teoretično znanje in praktične izkušnje ne morejo biti pod vprašajem. Z odločbo ministra za pravosodje z dne 6. 4. 2004 je bila imenovana za sodno cenilko za strokovno področje gradbeništvo splošno, ki zajema tudi visoke gradnje in vrednotenje nepremičnin, te odločbe pa tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala. Tožena stranka tudi ni upoštevala potrdila tedanjega ministra za pravosodje, da je tožnica usposobljena za tržno vrednotenje nepremičnin. Prav tako ni upoštevala mnenja najvišjega strokovnega združenja SICGRAS, da je tožnica strokovno usposobljena za cenitev nepremičnin in priporočila Inženirske zbornice Slovenije z dne 13. 8. 2013. Tožnica si je za potrebe ocenjevanja nepremičnin pridobila tudi znanje Slovenskega inštituta za revizijo. Ker je tožena stranka v napadeni odločbi navedla, da mora kandidat zaradi ugotavljanja pogoja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti za opravljanje cenilskega dela v skladu s petim odstavkom 87. člena v zvezi z 92. členom ZS k vlogi priložiti tudi mnenje ustreznega državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja ali druge inštitucije z obrazloženo oceno o kandidatovi strokovnosti in sposobnosti, tožnica navaja, da je navedene listine k vlogi priložila, vendar jih tožena stranka zmotno ni upoštevala. Tožnica je namreč svojo strokovnost z navedenimi listinami izkazala in je opravila tudi vsa strokovna izobraževanja in si pridobila potrebna strokovna znanja s področja gradbeništva, zato se z izpodbijano odločbo ne strinja. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo ministra za pravosodje odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka navedbe tožeče stranke v tožbi, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja ter vztraja pri razlogih za izdajo izpodbijane odločbe. Navaja, da je tožnica predhodno že posredovala identično vlogo za razširitev imenovanja, pri čemer je bila njena vloga z odločbo ministra z dne 25. 9. 2013 zavrnjena, ker Okrožno sodišče na Ptuju ni izrazilo potreb po takšnem sodnem cenilcu in ker tožnica ne izpolnjuje pogoja po 5. točki prvega odstavka 87. člena ZS. Ker je kasneje prejela dopis Okrožnega sodišča na Ptuju, iz katerega izhaja, da so bile izkazane potrebe po sodnem cenilcu za navedeno strokovno področje, je ponovno pričela s postopkom obravnavanja tožničine vloge. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 42/2013 z dne 22. 5. 2013, da izpodbijani akt, s katerim je bilo tožniku odrejeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti, ne izpolnjuje znakov upravnega akta v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in da tak akt tudi ni akt iz 5. člena ZUS-1. V zvezi z navedbami tožnice še odgovarja, da je tožnici odredila opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za sodnega cenilca za navedeni podpodročji iz razloga ugotavljanja strokovne usposobljenosti, ker tožnica predmetnega izpita za navedeni podpodročji še ni opravila. Popolna vloga kandidatu omogoča pristop k izpitu, ne omogoči pa mu avtomatičnega imenovanja za določeno strokovno področje in podpodročje. Uspešno opravljen izpit iz tržnega vrednotenja nepremičnin še ne predstavlja tudi izpita oziroma posebnega preizkusa strokovnosti, ki bi ga tožnica morala opraviti, da bi lahko bila imenovana za sodno cenilko. V kolikor tožnica meni, da je svojo strokovnost na strokovnih podpodročjih visoke gradnje in nepremičnine izkazala že s tem, da je bila imenovana za sodno cenilko za področje gradbeništvo, podpodročje gradbeništvo splošno, tožena stranka poudarja, da gre v konkretnem primeru za obravnavo vloge za razširitev imenovanja za drugi strokovni podpodročji, zato ni smiselno, da bi se kandidati, ki so že bili imenovani za eno strokovno podpodročje, avtomatično in le s predložitvijo popolne vloge imenovali za druga strokovna podpodročja, brez da bi svoje znanje izkazali tudi na ustreznem, z zakonom predpisanem preizkusu strokovnosti. Določba petega odstavka 87. člena ZS se uporablja tako, da se zahtevani preizkus kandidatom odredi praviloma. Izpodbijana odločba zato zaradi napotitve tožnice na preizkus strokovne usposobljenosti ni nezakonita, temveč le zasleduje namen zakonodajalca, ki je v tem, da se s posebnim preizkusom strokovnosti dodatno zagotovi in potrdi zadostna strokovna usposobljenost strokovnih izvedencev in cenilcev. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma jo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da jo preseneča naziranje tožene stranke v odgovoru na tožbo, da izpodbijana odločba ni upravni akt iz 5. člena ZUS-1. Tožena stranka je tožnico sama napotila na vložitev tožbe v upravnem sporu, zato gre za v primeru izpodbijanega akta tudi za dejanje, s katerim je bilo poseženo v tožničine temeljne pravice in svoboščine in sicer iz 14., 22. in 49. člena Ustave RS, saj je tožena stranka tožnico brez vsebinskega razloga in za razliko od ostalih cenilcev, ki imajo enako stopnjo in vrsto izobrazbe, napotila na preizkus znanja, kar ni bilo odrejeno nobenemu drugemu cenilcu v enakem položaju. Vkolikor sodišče ne bo odpravilo izpodbijane odločbe že zaradi kršitve z Ustavo zagotovljenih pravic, predlaga, da sodišče prekine predmetni postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, ker je ZS v petem odstavku 87. člena protiustaven.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

V predhodnem odstavku navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, temveč le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so le-ti predmet sodne presoje lahko le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

V obravnavani zadevi gre za odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožnici odredila opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za sodno cenilko za strokovno področje gradbeništvo, podpodročji visoke gradnje in nepremičnine. Upoštevajoč določbi 2. člena in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 izpodbijana odločba tožene stranke, ne glede na to, da so bile tožnici z izpodbijano odločbo naložene določene obveznosti, in sicer odreditev opravljanja posebnega preizkusa strokovnosti za sodnega cenilca, ne izpolnjuje zakonskih kriterijev, ki jih mora izpolnjevati upravni akt, da je lahko predmet upravnega spora. Z izpodbijano odločbo namreč ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, saj z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o imenovanju oziroma neimenovanju tožnice za sodno cenilko. Odreditev opravljanja posebnega preizkusa znanja tako ne predstavlja materialnopravne odločitve, ki bi spreminjala pravni položaj tožnice, temveč predstavlja le odločitev procesne narave v postopku odločitve o tožničini vlogi za imenovanje sodne cenilke. Postopek odločanja za imenovanje sodne cenilke še ni končan, temveč bo končan šele potem, ko bo upravni organ dokončno odločil o tem ali se tožnico imenuje za sodno cenilko.

Ker torej iz izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o tožničini pravici ali pravni koristi, tožnica zoper takšno odločbo nima pravnega interesa po ZUS-1 za vložitev tožbe, saj gre za vmesni akt v postopku odločanja o njeni vlogi za imenovanje za sodno cenilko. Zato bo tožnica uveljavljane ugovore glede utemeljenosti odreditve preizkusa lahko uveljavljala zoper odločitev o imenovanju oziroma neimenovanju za sodno cenilko.

Glede na navedeno je izpodbijana odločitev odločitev procesne narave, ki po prej navedeni določbi ZUS-1 ni upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti ni upravni akt, ki bi ga v skladu s 5. členom ZUS-1 bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Na drugačno odločitev v zadevi ne more imeti vpliva tožbena navedba, da je bilo v pravnem pouku izpodbijane odločbe navedeno, da je dovoljen upravni spor, saj iz zgoraj navedenega sklepa Vrhovnega sodišča izhaja tudi, da napačen pravni pouk tožniku ne more zagotoviti več procesnih pravic, kot mu jih daje zakon. Tožničinih očitkov v zvezi s kršitvami človekovih pravic sodišče ni moglo preizkusiti, saj jih tožnica ni z ničemer konkretizirala. Tudi prekinitev postopka zaradi ugotavljanja protiustavnosti določbe petega odstavka 87. člena ZS po mnenju sodišča ni potrebna, saj navedena zakonska določba po oceni sodišča ni protiustavna.

Sodišče je zato tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.