Jedro

Glede materialne škode je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda lahko pomeni težko popravljivo škodo, poleg tega pa tudi, da gre za upoštevno škodo, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-1517/2024-34 z dne 3. 11. 2025, s katero mu je navedeni organ odredil, da mora do 1. 9. 2026 zaradi zagotovitve rabe kmetijskega zemljišča za namene kmetijske proizvodnje s severnega dela kmetijskega zemljišča s parc. št. 1185/1 in južnega dela kmetijskega zemljišča s parc. št. 1186/2, obe k. o. ..., odstraniti ves skladiščeni les v obliki desk oziroma tramov ter vse železniške pragove, na katerih je les skladiščen. Zemljišči se morata povrniti v stanje, da sta primerni za kmetijsko proizvodnjo, kar pomeni, da se nasujeta s plastjo rodovitne zemlje. Kmetijski zemljišči se lahko uporabljata le za kmetijske namene (1. in 2. točka izreka odločbe). Odločil je tudi, da v postopku niso nastali stroški (3. točka izreka odločbe) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (4. točka izreka odločbe). Skupaj s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in z njo sodišču predlagal, naj do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pojasnilo je, da zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, kot tudi premoženjska škoda, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Tožnik zato te škode ne more izkazati z zatrjevanjem izgube materialne vrednosti lesa, pri čemer njegove vrednosti niti ni navedel. Tožnik tudi ni pojasnil, zakaj gre za težak teren in kako bi ta vplival na način odvoza lesa, niti ni konkretiziral, kakšen pomen bi izguba premoženjske vrednosti lesa imela za njegovo splošno premoženjsko stanje oziroma drugo poslovanje. Tako po oceni sodišča ni jasno, kakšna premoženjska škoda bi mu sploh nastala in ali bi lahko vplivala na njegovo preživljanje. Prav tako tožnik ni izkazal, zakaj bi prav vsakršen premik lesa povzročil njegovo uničenje.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagani začasni odredbi ugodi. Navaja, da je sodišče pri presoji predlagane začasne odredbe uporabilo prestroga merila, ki po vsebini presegajo standard verjetnosti. Ne strinja se s presojo sodišča, da so njegove navedbe pavšalne in da škoda ni izkazana zato, ker ni navedel natančne višine vseh stroškov, vrste mehanizacije, števila delovnih ur in popolne tržne ocene lesa. Dodatno pojasnjuje, da gre za zelo kakovosten les, ki ga ni mogoče enostavno nadomestiti oziroma prestaviti brez posledic, da ni manipulativnega prostora, kjer bi težka mehanizacija varno izvedla nakladanje lesa, zato prestavitev lesa ni le draga ampak skoraj neizvedljiva brez nastanka škode hudih razsežnosti. Z razrezom lesa bi prišlo do izgube njegove vrednosti in dodatnih stroškov. Škodo ocenjuje na 250.000 EUR, pri čemer ne gre le za denarno zmanjšanje vrednosti, ampak za nepovratno izgubo materiala posebne vrste in kakovosti, ki ga ni več mogoče vrniti v prvotno stanje. Ne strinja se s presojo sodišča, da ni izkazal vpliva izvršitve odločbe na njegovo poslovanje oziroma dejavnost.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

7.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

8.Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

9.Vrhovno sodišče najprej zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji predlagane začasne odredbe uporabilo prestroga merila, ki po vsebini presegajo standard verjetnosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja ocena sodišča, da pritožnik ni navedel trditvene podlage niti ni ponudil nobenih dokazov, ki bi sodišču nudili možnost presoje, ali so pogoji za izdajo začasne odredbe v smislu nastanka težko popravljive škode izpolnjeni. Sodišče torej zaključka o neizkazanosti nastanka težko popravljive škode ni utemeljilo z nedoseganjem standarda, strožjega od verjetnosti, ampak z nekonkretiziranostjo pritožnikovih navedb (in zato odsotnostjo dokazov).

10.Pritožnik v pritožbi trdi, da njegove trditve niso bile pavšalne, temveč konkretno usmerjene v opis škodnih posledic, ki bi neposredno nastale z izvršitvijo izpodbijane odločbe. Glede materialne škode je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda lahko pomeni težko popravljivo škodo, poleg tega pa tudi, da gre za upoštevno škodo, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so pritožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval predlog za izdajo začasne odredbe, nekonkretizirane, saj v predlogu ni navedel niti višine zatrjevane škode, ki bi mu nastala zaradi izvršitve izpodbijane odločbe, niti ni pojasnil, kakšen konkreten vpliv bi ta izvršitev imela na njegovo premoženjsko stanje oziroma poslovanje. Splošne navedbe, da bi mu zahtevana odstranitev lesa povzročila velike stroške, saj gre za zahteven teren, da naj bi te stroški presegli vrednost samega lesa, kot tudi, da tega ne bi mogel ustrezno zaščititi, kar bi povzročilo njegovo uničenje, to pa bi pomenilo tudi verigo posledic za njegovo nadaljnje poslovanje (zaustavitev delovnih procesov, izgubo poslovnih partnerjev, ter kršitve pogodbenih obveznosti) tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostijo zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Tudi če bi sodišče upoštevalo, da z izvršitvijo pritožniku nastane premoženjska škoda, s tako splošnimi navedbami, ni mogoče izkazati, da je ta težko popravljiva.

11.Pritožnik v pritožbi sicer še dodatno pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih bi bil premik obravnavanega lesa težaven, navaja, da gre za les posebne vrste in kakovosti ter približno oceni škodo, ki bi mu v zvezi z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala. Vendar so te navedbe nedovoljene pritožbene novote, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva in predlagati dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Tega pa pritožnik v obravnavanem primeru ni zatrjeval in tudi ne izkazal. Pri tem Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da pritožnik zatrjevanega vpliva izpodbijane odločbe na svoj premoženjski položaj oziroma nadaljnje poslovanje ne konkretizira niti v pritožbi.

12.Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z 82. členom istega zakona pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

13.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1; II. točka izreka).

-------------------------------

1Tako npr. sklepi VSRS I Up 259/2016 z dne 29. 9. 2016, I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018, I Up 146/2019 z dne 28. 8. 2019, I Up 152/2023 z dne 5. 7. 2023, I Up 152/2024 z dne 14. 6. 2024.

2Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021 (8. točka obrazložitve), I Up 181/2021 z dne 15. 9. 2021 ter I Up 256/2016 z dne 20. 10. 2016 (8. točka obrazložitve) in tam citirano sodno prakso.

3Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 174/2018 z dne 18. 9. 2018 in I Up 95/2020 z dne 7. 8. 2020.