Jedro

Delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi takšne metode finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave, nimajo pravice do enake odpravnine kot tisti delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR, ker ZPPSL ne predvideva odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo 721.660,50 SIT iz naslova odpravnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1996 dalje, ker je ugotovilo, da v delovnopravnih predpisih, Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji oz.

Zakonu o jamstvenem skladu Republike Slovenije ni pravne podlage za vtoževano terjatev zoper toženo stranko. Hkrati je umik tožbe v delu, ki se je nanašal na plačilo 115.000,00 SIT iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta in 110.000,00 SIT iz naslova regresa za dopust 1996, vzelo na znanje in s sklepom postopek v tem delu ustavilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in smiselno predlaga spremembo v smeri ugoditve zahtevku ter priglaša stroške pritožbe. Nesporno naj bi bilo, da ji je delovno razmerje prenehalo kot tehnološkemu višku, zato ji odpravnina pripada iz tega naslova. Sklicuje se na 2. odst. 8. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki je v času, ko ji je prenehalo delovno razmerje določal, da imajo delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi potrjene prisilne poravnave, poleg pravic po ZPPSL tudi pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom.

Ker marca 1996 posebnega zakona ni bilo, meni da je to pravno praznino potrebno zapolniti z uporabo splošnega predpisa to je Zakona o delovnih razmerjih, ki tehnološkim viškom priznava odpravnino.

Ustavno sodišče RS je s prepovedjo uprabe 51. člena ZPPSL učinkovito zaščitilo vse delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo v postopku prisilne poravnave do sprejema posebnega predpisa. Sedaj, ko se ta določba zopet lahko uporablja, delavcem pripada odpravnina po splošnih predpisih o delovnih razmerjih (4. tč. 2. odst. 160. člena) in šele če te odpravnine ne morejo izterjati zaradi insolventnosti delodajalca, jim jo izplača jamstveni sklad. Jasno naj bi bilo, da se Zakon o jamstvenem skladu RS uporablja subsidiarno in ne primarno in da med tema predpisoma ne gre za razmerje splošnosti in specialnosti, kot je razlogovalo prvostopenjsko sodišče, temveč za razmerje primarnosti ZDR in subsidiarnosti Zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa odločilna dejstva ter na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zato tudi ta, le na splošno uveljavljani, a neobrazložen pritožbeni razlog, ni podan. Izpodbijana sodba vsebuje bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, jih v izogib ponavljanju ne navaja znova, pač pa v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja le še naslednje.

V nasprotju z listinskim dokaznim gradivom so navedbe pritožnice, da naj bi ji delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki, za katere ne ponuja nobenega dokaza. Iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 13.2.1996 (in sklepa o zavrnitvi ugovora z dne 13.3.1996; priloga A 1 in A 2 v sodnem spisu) namreč določno izhaja, da ji je 16.3.1996 delovno razmerje prenehalo po 51. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93; v nadaljevanju ZPPSL) zaradi sklenjene prisilne poravnave, zato pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni podan in je njegovo uveljavljanje lahko le posledica nepravilnega materialnopravnega naziranja.

V veljavnih predpisih ni ustrezne pravne podlage za vtoževano odpravnino zoper toženo stranko, kot to v pritožbi zmotno uveljavlja tožnica. Delavcu delovno razmerje preneha pod pogoji, na načinu in po postopku, določenim v zakonu, od zakonskega razloga za prenehanje pa je odvisen tudi pravni položaj po prenehanju. Pravnih posledic prenehanja delovnega razmerja zaradi prisilne poravnave, ni mogoče enačiti s posledicami prenehanja iz nujnih operativnih razlogov po 12. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR), ker za to ni nobene pravne podlage v citiranem ZDR, niti ni mogoče tako razlagati ali uporabiti Zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/97; v nadaljevanju ZJSRS), ali celo po prenehanju delovnega razmerja tožnici, sprejete novele ZPPSL. Do pravnega temelja za vtoževano odpravnino prav tako ni mogoče priti z uporabo citiranih predpisov z vidika razmerij specialnosti in splošnosti, niti z zapolnjevanjem pravne praznine zaradi neobstoja posebnega zakona iz 2. odst. 8. člena ZPPSL, v času, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje, ob uporabi Zakona o delovnih razmerjih, ker prav slednji predpis ne vsebuje nobene določbe oz. ne ureja pravic delavca v zvezi s prenehanjem zaradi prisilne poravnave.

Po 4. odst. 51. člena ZPPSL (in enako po 7. odst. novelirane določbe) imajo namreč delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi prisilne poravnave, enake pravice kot delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi stečajnega postopka. Za primer stečaja nad delodajalcem, delavcem niso zagotovljene enake pravice, kot so določene za prenehanja iz nujnih operativnih razlogov v 3. poglavju od 29 do vključno 36 i člena ZDR. Čeprav je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-114/95 z dne 7.12.1995 (Ur. l. RS, št. 8/96) zadržalo izvajanje 51. člena ZPPSL do sprejema posebnega zakona o napovedanih pravicah delavcev v 2. odst. 8. člena ZPPSL, tudi to na odločitev v konkretni zadevi ne more imeti vpliva. Sklep o prenehanju delovnega razmerja, sprejet sicer v času suspenza zakonske norme, je postal pravnomočen, saj ga tožnica pred sodiščem ni izpodbijala. Zakona o jamstvenem skladu R Slovenije ali novele ZPPSL, pa tudi ni mogoče interpretirati na način, kot se zavzema tožnica, torej, da bi v teh predpisih za nazaj bil uzakonjen pravni temelj za zavezanost tožene stranke do izplačila odpravnine pod pogoji in v višini kot je to določeno v 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih za trajno presežne delavce.

Določba 4. tč. 2. odst. 160. člena novele ZPPSL iz poglavja o poplačilu upnikov, ureja vrstni red poplačil, s tem ko med terjatve, ki se poravnajo prioritetno, uvršča tudi terjatve na izplačilo odpravnin, nastalih do začetka uvedbe stečajnega postopka ali prisilne poravnave, ne pa nove pravice delavcev, katerim preneha delovno razmerje zaradi stečaja ali prisilne poravnave. V kolikor bi imel zakonodajalec namen uzakoniti novo pravico do odpravnine tudi tem delavcem, bi to lahko storil v spremenjenem 51. členu, ki ima značaj materialne norme. Zato je 4. tč. 2. odst. spremenjenega in dopolnjenega 160. člena ZPPSL mogoče kvečjemu interpretirati le tako, da zagotavlja delavcem, ki so postali trajni tehnološki viški, in jim je že prenehalo delovno razmerje na podlagi 1. odst. 36. e člena ZDR, ne da bi jim bila izplačana odpravnina iz 3. odst. 36. f člena istega zakona, čeprav je zapadla v plačilo do začetka stečajnega postopka, pravico do poplačila iz stroškov stečajnega postopka.

ZJSRS v 4. alinei 1. odst. 19. člena sicer res določa, da ima delavec, ki mu preneha delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jih za presežne delavce določajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, v 3. alinei 2. odst. istega člena pa hkrati omejuje izplačilo največ do višine ene minimalne plače, določene z zakonom za obdobje, za katero se zahteva izplačilo, zmanjšano za davke in prispevke. Le gramatikalna razloga 4. alinee 1. odst. 19. člena bi lahko privedla do zaključka o izenačitvi položaja delavcev, ki jim preneha delovno razmerje zaradi prisilne poravnave ali stečaja s trajno tehnološkimi presežki tudi glede odpravnine, vendar bi bila takšna uporaba v nasprotju s splošno določbo 1. člena zakona, po kateri ta zakon ureja ustanovitev in poslovanje Jamstvenega sklada Republike Slovenije, vrsto in obseg pravic, ki se pokrivajo iz sredstev sklada ter roke in postopek za njihovo uveljavljanje. Pomeni, da uzakonjuje novo pravico delavca do odpravnine v odnosu do sklada, ne pa nove pravice delavca v odnosu do bivšega delodajalca oz. obveznosti delodajalca do delavca, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja ali prisilne poravnave. Takšno sistemsko razlago je že sodišče prve stopnje dodatno pravilno utemeljilo še z argumenti zgodovinske razlagalne metode iz obrazložitve odločbe Ustavne sodišča RS U-I-17/94, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Pritožničino stališče, da se Zakon o jamstvenem skladu uporablja samo, če odpravnine ni možno izterjati po splošnih predpisih, ni pravilno, ker zanj ni ustrezne pravne podlage, niti ni jasno iz katere določbe zakona naj bi izhajalo, saj 340. člena, na katerega se sklicuje, citirani zakon sploh ne vsebuje.

Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje ter glede na izid pritožbenega postopka hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.