Jedro

Prenehanje delovnega razmerja delovnemu invalidu pomeni glede na uzakonjeno načelo varovanja njegove zaposlitve izjemen ukrep.

Ugotovljena invalidnina II. ali III. kategorije sama po sebi ni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ne ustreza kot "osebni" razlog pojmu nesposobnosti iz 2. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Izrecno je v zadnji alinei 89. člena ZDR namreč določeno, da invalidnost ni utemeljen razlog za redno odpoved delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 21.02.2003, ugotovilo, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zaradi česar mora tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, odmerjene na 38.400,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Ugotovilo je, da za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici - pri kateri je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije - ni obstajal razlog nesposobnosti iz 2. alinee 1. odstavka 88. člena v zvezi s 1. odstavkom 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 - ZDR). Tožena stranka bi morala tožnici, če zanjo ni imela drugega ustreznega dela, na podlagi prej veljavnega 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ (1992)), določiti čakanje z izplačilom pripadajočega ji nadomestila plač.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti sprejelo dejanske ugotovitve in pravno presojo prvostopenjskega sodišča kot pravilne.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. V obrazložitvi ponavlja predhodne navedbe, da bi moralo sodišče dano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vzdržati v veljavi in le odložiti njene pravne učinke do 01.01.2004. Ob sprejetju Zakona o delovnih razmerjih je zakonodajalec računal, da bodo določbe od 102. do 106. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 - ZPIZ) pričele veljati. Ker je bil Zakon o delovnih razmerjih sprejet kasneje kot novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je po mnenju revizije uporabiti pravilo "lex posteriori derogat legi priori" - kar pomeni, da je pozneje izdan predpis (ZDR) kot mlajši predpis razveljavil starejšega (novelo ZPIZ). Zato predlaga, da se reviziji ugodi, obe sodbi nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ustava Republike Slovenije v 52. členu kot posebno človekovo pravico določa tudi "pravice invalidov". Bistveni poudarek te človekove pravice je v določitvi subjekta - to so invalidi. Invalidom so - enako kot vsem ostalim posameznikom - priznane vse človekove pravice, za njih pa je zlasti pomembna določba o prepovedi diskriminacije in načelo enakosti iz 14. člena Ustave. S to ustavno določbo je glede vseh človekovih pravic (civilnih, političnih, socialnih, ekonomskih in kulturnih) zagotovljeno, da jih lahko učinkovito uresničujejo tudi invalidi. Pomen posebne ustavne določbe o pravicah invalidov pa je v spoznanju, da so določene dobrine, ugodnosti in tudi pravice, ki so sicer formalnopravno priznane vsem, invalidom težje dostopne, zato so za zagotovitev enakih dejanskih možnosti in enakega obravnavanja invalidov potrebni tudi aktivni ukrepi, ki naj odpravijo, premostijo ali vsaj zmanjšajo ovire za neodvisno življenje invalidov in njihovo enakopravno vključitev v družbo in delo. Zaradi svoje telesne in duševne prizadetosti invalidi uživajo posebno varstvo, kot eno temeljnih pravic, ki izhajajo iz načela socialne države (2. člen). Po 1. odstavku 52. člena Ustave je invalidom v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo, kar jim skladno z določbami 34. in 35. člena zagotavlja osebno dostojanstvo in varnost ter telesno in duševno celovitost. Določba 52. člena Ustave pa vsebuje zakonski pridržek, kar pomeni, da je zakon tisti, ki natančneje določa vsebino te ustavne pravice (upravičence, vrsto in obseg pravic, pogoje za njihovo uživanje) v skladu z namenom, zaradi katerega je posebno varstvo invalidov ustavnopravno zagotovljeno.

Posebno varstvo invalidov izhaja tudi iz mednarodnih dokumentov, tako 15. člen Evropske socialne listine (spremenjene) določa pravico invalidnih oseb do samostojnosti, vključevanje v družbo in sodelovanje v življenjski skupnosti. Listina - med drugim - poudarja kot prednostno zaposlitev invalidov v običajnem delovnem okolju in prilagoditev delovnih pogojev njihovim potrebam, če to zaradi invalidnosti ni mogoče, pa omogočanje zaposlitve pod posebnim varstvom glede na stopnjo invalidnosti. V okviru Mednarodne organizacije dela - MOD je bila leta 1983 sprejeta Konvencija MOD št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Ta konvencija opredeljuje invalida kot posameznika, čigar izgledi v zvezi z varstvom, ohranitvijo in napredovanjem v primerni zaposlitvi so znatno zmanjšani, zaradi pravočasno ugotovljene fizične ali mentalne poškodbe. Zato jim je treba omogočiti varstvo in ohranitev zaposlitve in s tem njihovo integracijo ali reintegracijo v družbo.

V Sloveniji urejajo pravice invalidov številni predpisi. Poleg splošnih zakonov s področja socialne varnosti - Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, Zakona o socialnem varstvu in njihovih podzakonskih predpisov, so zlasti pomembne določbe novega Zakona o delovnih razmerjih o varstvu invalidov. Ena od posebnih oblik tega varstva je določena v 199. členu, po kateri je dolžnost delodajalca, da zagotovi varstvo delovnih invalidov in invalidov, ki nimajo statusa delovnega invalida, pri zaposlovanju, usposabljanju in preusposabljanju v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov in predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zakon o delovnih razmerjih skladno s Standardnimi pravili za izenačevanje možnosti invalidov iz leta 1993 - ki sicer niso bila sprejeta v obliki zavezujočega mednarodnega dokumenta - in ne glede na različne statuse enakopravno obravnava invalide v določbi 24. člena (sklenitev pogodbe o zaposlitvi brez objave prostega delovnega mesta), 116. členu (posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) in 200. členu (na podlagi preostale delovne zmožnosti se delovnemu invalidu zagotavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja). Poleg navedenih varovalnih norm pa ZDR ureja varstvo invalidov še na primer v 6. členu - prepoved diskriminacije, 20. členu - pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, 66. členu - krajši delovni čas v posebnih primerih, 89. členu - neutemeljen odpovedni razlog za redno odpoved, 100. členu - nega težje prizadetega invalida ne sme biti kriterij za določanje presežnih delavcev, 119. členu - prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu, 143., 144., 145. in 147. členu prepoved opravljanja dela preko polnega delovnega časa, 159. členu - trajanje letnega dopusta, 211. členu - odklonitev napotitve v tujino zaradi invalidnosti in 240. členu - odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidom v prehodnem obdobju.

Po določbi 200. člena ZDR - ki pomeni nadaljevanje pravne ureditve varstva delovnih invalidov iz 48. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, zagotoviti: - opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, - opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, - poklicno rehabilitacijo, - nadomestilo plače v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V tem določilu je implicitno določeno, da je delodajalec tisti subjekt v dvostranskem pogodbenem razmerju z delavcem, ki mu je naložena dolžnost zagotoviti pravice delovnim invalidom. Tako so vse pravice delovnega invalida, ki jih pridobi iz obveznega invalidskega zavarovanja, nedeljivi del pogodbenega razmerja in hkrati dolžnost delodajalca.

Pravice delovnih invalidov so podrobneje urejene in ovrednotene v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradno prečiščeno besedilo 1 - Ur. l. RS, št. 26/03 - UPB1). Po prvem odstavku 60. člena omenjenega zakona je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 2. odstavku pa zakon določa kategorije invalidnosti, in sicer glede na splošno in poklicno opredelitev invalidnosti (od II. in III.

kategorije). V III. kategorijo je po 3. alinei 2. odstavka 60. člena razvrščen zavarovanec z zmanjšano zmožnostjo za delo, ki s predhodno poklicno rehabilitacijo ali brez nje ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj polovico delovnega časa, oziroma ima omejeno zmožnost za delo (če je zavarovančeva delovna zmožnost za poklic zmanjšana za manj kot 50%) ali če zavarovanec lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ni pa zmožen delati na delovnem mestu, na katerem je delal ob nastanku invalidnosti.

V 101. členu ZPIZ - 1-UPB1 je na enak način urejena dolžnost delodajalca kot v 199. in 200. členu ZDR, namreč, da mora zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III.

kategorije, obdržati v delovnem razmerju in ga premestiti na delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo in delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s tem zakonom prekine delovno razmerje.

Samo v primeru, če delodajalec objektivno ne more zagotoviti delovnemu invalidu, ki je pri njem v delovnem razmerju, njegovih, iz invalidskega zavarovanja uveljavljenih pravic, je v določbi 102. člena ZPIZ - 1 - UPB1 oziroma 116. členu ZDR predpisana izjema, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi. Prenehanje delovnega razmerja pomeni glede na uzakonjeno načelo varovanja zaposlitve delovnemu invalidu izjemen ukrep. Ugotovljena invalidnost II. ali III. kategorije sama po sebi tedaj ni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ne ustreza kot "osebni" razlog pojmu nesposobnosti iz 2. alinee 1. odstavka 88. člena. Izrecno je v zadnji alinei 89. člena ZDR namreč določeno, da invalidnost ni utemeljen razlog za redno odpoved delovnega razmerja.

Zakon o delovnih razmerjih v 116. členu jasno in nedvoumno pove, da zaradi ugotovljene invalidnosti II. in III. kategorije ali iz poslovnega razloga delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi invalidu. Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti je utemeljena samo v primeru, če delodajalec pravic, pridobljenih iz obveznega invalidskega zavarovanja, invalidu ni zmožen zagotoviti. Presoja nezmožnosti zagotovitve pravic iz invalidskega zavarovanja delovnemu invalidu pa je po 103. členu ZPIZ - 1 - UPB1 v pristojnosti posebne komisije. Delodajalec, ki ima več kot pet zaposlenih delavcev, ne sme po 1. odstavku omenjenega določila, sam neposredno z enostransko izjavo volje odpovedati pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. odstavka 102. člena. Pogodbo o zaposlitvi lahko odpove le, če petčlanska komisija (sestavljena iz predstavnikov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Inšpektorata RS za delo, Zavoda za zaposlovanje, delodajalcev in sindikata), ugotovi, da so dani utemeljeni razlogi, da delodajalec ne more na podlagi dokončne odločbe Zavoda o pravici iz invalidskega zavarovanja izpolniti svoje dolžnosti do delovnega invalida po 101. členu ZPIZ in odloči, da lahko delodajalec delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi. Inštitut posebne komisije je v zakon uveden z namenom, da se zagotovi nadzor nad neutemeljenim odpuščanjem delovnih invalidov s strani delodajalcev.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99), je bil sprejet 10.12.1999 in je začel veljati 01.01.2000 (456. člen). Po izrecni določbi 446. člena je bila uporaba vseh določb o pravicah iz invalidskega zavarovanja (60. do 71. člen - 80. do 106., 5. odstavek 138. člena, 158. do 163. člen in 4. odstavek 169. člena tega zakona) odložena do 01.01.2003. Po 2. odstavku istega določila se o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporablja do dneva pričetka uporabe določb iz prejšnjega odstavka določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve tega zakona. Z novelo ZPIZ (Ur. l. RS, št. 109/01) je bil 446. člen v 1. odstavku spremenjen in dodan nov 2. odstavek, ki se je glasil: "Določbe 102. do 105. člena tega zakona se začnejo uporabljati z dnem uveljavitve novega Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 01.01.2004". Na podlagi sprememb in dopolnitev zakona, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 135/03 dne 31.12.2003 pa je bil ta datum nadomeščen s "01.01.2005".

Iz omenjenega prikaza zakonske ureditve posebnega pravnega varstva invalidov, zlasti varovanja ohranitve njihove zaposlitve, izhaja, da očitek revizije o zmotni uporabi materialnega prava v obravnavani zadevi ni utemeljen. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu sodne odločbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in, ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka tožnici, pri kateri je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 24.01.2003 ugotovljena invalidnost III. kategorije invalidnosti in ji priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno fizično nenaporno delo, z dvigovanjem bremen do pet kilogramov in brez prisilne drže, s polnim delovnim časom od 31.12.2002 dalje, dala redno odpoved delovnega razmerja iz razloga nesposobnosti po 2. alinei 1. odstavka 88. člena v zvezi s 1. odstavkom 116. člena ZDR. Po presoji obeh sodišč zakoniti razlog, kot ga opredeljuje 2. alinea 1. odstavka 88. člena - tako imenovani razlog nesposobnosti - ni obstajal, saj invalidnost delavca kot osebni razlog ne ustreza temu pojmu. Ker zaradi začasno odložene uporabe izvedbenih določil Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (102. do 105. člen) ni mogoče ugotavljati utemeljenosti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu - ki so v pristojnosti posebne komisije - je odločitev sodišča o neveljavni redni odpovedi pogodbe o zaposlitve tožnici, tudi po presoji revizijskega sodišča, materialnopravno pravilna.

Ob pravni podlagi, ki sta jo sodišči prve in druge stopnje uporabili za razsojo, je upoštevati tudi določbe Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. V 4. členu Konvencije je določeno, da delovno razmerje delavcu ne preneha, če ni za to resnega razloga v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Po določbi točke a. 2. odstavka 9. člena Konvencije je na delodajalcu dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja po definiciji iz 4. člena Konvencije. Ker invalidnost delavca ne sodi v pojma "sposobnosti in obnašanja" to pomeni, da ni obstajal resen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnici iz tega naslova.

Revizijsko sklicevanje na zmotno uporabo 446. člena ZPIZ v zvezi s 116. členom ZDR ni utemeljeno. Določba 446. člena je umeščena v 14. del Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki v prehodnih in končnih določbah ureja razmerja, nastala zaradi prehoda iz ene pravne ureditve - tako na področju delovnega in socialnega prava - v drugo. To pomeni, da je z zakonom določeno, kateri predpisi se uporabljajo z dnem uveljavitve zakona in za katere je uporaba odložena. Takšno ureditev terjajo načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS. Izpeljava načel pravne države in pravne varnosti državljanov in drugih pravnih subjektov se kaže - med drugim - v usklajenosti pravnih aktov (153. člen), objavljanju pravnih predpisov (154. člen) in v prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen). Po svoji naravi so abstraktne pravne norme, ki jih vsebujejo zakoni, drugi predpisi in splošni akti, pravila ravnanja in obsegajo tista pravna razmerja, ki obstajajo in nastanejo potem, ko so norme začele veljati. Pravna pravilnost pomeni skladnost vsake pravne norme, pravnega akta ali delovanja s pravnim redom v celoti. Takšno pojmovanje pravne pravilnosti torej zajema najprej razmerje med vsemi pravnimi normami, ki tvorijo določen pozitivni pravni sistem in tudi razmerja med temeljnimi kategorijami pravnih aktov (ustavni akti, zakoni, abstraktni pravni akti, konkretni pravni akti) in med pravnimi akti iste kategorije.

Iz ustavno varovanih pravic invalidov, ki jim je zlasti z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonom o delovnih razmerjih zagotovljeno posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanjem delovnega razmerja, je ugotoviti skladnost ureditve v obeh zakonih. Ker se od poprej veljavne ureditve absolutnega varovanja zaposlitve le ta z novo zakonodajo spreminja v relativno varovano zaposlitev delovnih invalidov, je zakonodajalec imel pooblastilo, da je začetek uporabe posameznih izvedbenih določb iz 1. odstavka 116. člena ZDR in urejenih v ZPIZ (102. do 106. člen) odložil na kasnejši čas. Ker ne gre za drugačno vsebino in drugačen namen, kot je določena v 116. členu ZDR, je revizijsko sklicevanje na domnevno neusklajenost obeh zakonskih predpisov, neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).