Jedro

Tožnik je pred sodiščem prve stopnje podal zadostno trditveno podlago, da bi bil upravičen do prikrajšanja pri plači v višini, kot ga je zahteval in mu ga je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo. Še več, njegovih navedb, da se uvršča med najbolj usposobljene delavce, ki opravljajo najtežja in zdravju škodljiva dela, da bi bil najboljše oziroma vsaj povprečno ocenjen delavec in da je vsakomesečno opravil najmanj 50 ur preko polnega delovnega časa, za katere je predlagal izvedbo dokazov (predložitev listin, zaslišanje strank, izvedensko mnenje), toženka niti ni konkretizirano prerekala. Ne glede na navedeno, sodišče prve stopnje tožnikovim navedbam ni sledilo, ampak je sklepalo po dokaznem bremenu in tako izhajalo iz podatkov povprečnega delavca, s čimer tožniku ni prisodilo previsokih zneskov, kot neutemeljeno navaja toženka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe glede zneska razlike v plači za mesec februar 2023 v višini 463,85 EUR, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2023 do plačila razveljavi.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati razlike v plači od septembra 2014 do 4. 5. 2023, ki so po višini za posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, pri čemer je dolžna toženka od teh zneskov obračunati predpisane davke in prispevke ter neto zneske plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za zneske do septembra 2016 tečejo od 9. 10. 2016, za ostale od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Naložilo ji je plačilo poslovne uspešnosti in božičnice za leta od 2014 do 2022 v višini, ki je za posamezno leto razvidna iz izreka sodbe, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za zneske do leta 2018 tečejo od 9. 10. 2016, za ostale od 1. 1. naslednjega leta do plačila; višji obrestni zahtevek je zavrnilo; in regresov za letni dopust za leta od 2015 do 2023 v višini, ki je za posamezno leto razvidna iz izreka sodbe, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za zneske za leta do 2016 tečejo od 10. 10. 2016, za ostale od 1. 7. v letu do plačila; višji zahtevek je zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku plača stroške izvedenine v višini 625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodba ni obrazložena. V obrazložitvi sodišče prve stopnje ni utemeljilo, na kateri podlagi je tožnik upravičen do vtoževanih zneskov. V delovnem razmerju je bil z družbo A., d. o. o., delo je opravljal na območju toženke, saj je imela ta družba s toženko sklenjeno pogodbo o opravljanju luško prekladalnih storitev kot družba B. (izvajalec prekladalnih storitev). Vprašanje razmerja med tožnikom, družbo B. in toženko je zahtevno pravno vprašanje, na katero so sodišča dajala različne odgovore. S presojo Vrhovnega sodišča RS, da je šlo za zlorabo, ki utemelji odgovornost toženke za prejemke tožnika iz delovnega razmerja (reparacijo), toženka ne soglaša. Predstavlja poseg v 22. in 74. člen Ustave RS. Je v nasprotju s svetovalnim mnenjem VIII SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021; odstopa od sodne prakse Vrhovno sodišče RS ni utemeljilo. Nezakonito poslovanje družbe B. ni podlaga za obstoj delovnega razmerja; dejansko je šlo za posredovanje dela delavcev uporabniku. Izpolnjevanje pogojev za izvajanje takšne dejavnosti s strani družbe za posredovanje delavcev ni bistveno (sodbi Sodišča EU C-216/15 z dne 17. 11. 2016 in C-681/18 z dne 14. 10. 2020). Odgovornost toženke bi bila kvečjemu subsidiarna. Presoja, da odgovarja kot delodajalec, čeprav je imel tožnik delovnopravno varstvo zagotovljeno v razmerju do družbe B., posega v 74. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje testa sorazmernosti ni opravilo in ni utemeljilo, zakaj milejše varstvo tožnika ne bi bilo zakonito. Brez razlogov je odstopilo do ustaljene sodne prakse, da je reparacija lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Višje delovno in socialno sodišče je kot bistveno izpostavilo, da ni šlo za začasno opravljanje dela; zakaj bi bilo to bistveno, ni utemeljilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Četudi opravljanje dela ni začasno, to ne pomeni, da obstaja delovno razmerje (sodba Sodišča EU C-232/20 z dne 17. 3. 2022). Obstoj delovnega razmerja z zakonom ni določen. Družba B. je samostojni gospodarski subjekt. Lahko bi poslovala z drugimi družbami, ne le toženko. Vključenost tožnika v organiziran delovni proces pri toženki je posledica opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku s strani družbe B. in ne vodi do presoje o obstoju delovnega razmerja. Enako velja za način, na katerega je pri družbi B. naročala storitve. Toženka ni bila dejanski delodajalec tožnika. Zlorabe ni bilo. Družba B. je organizirala delo (delovni čas), izplačevala plače in skrbela za varno delo. Sodišče prve stopnje presoje, da je šlo v tožnikovemu primeru za zlorabo, sploh ni utemeljilo, ampak je le sledilo stališčem Vrhovnega sodišča RS. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Utemeljilo ni niti obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki po prenehanju opravljanja dela. Delovno razmerje z družbo B. mu je zakonito prenehalo. Tožnik glede vtoževanih terjatev ni podal nobenih trditev, ni predložil dokazov. Ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti. Po tem ko je toženka predložila izračune in evidence, zahtevka ni postavil po mesecih in ni konkretiziral, koliko ur je opravil v posebnih pogojih dela. Ni dokazal, da bi bil povprečni delavec toženke. Do dodatkov so delavci upravičeni le, če delo opravljajo v posebnih pogojih. V premoženjskopravnem delovnem sporu ne velja obrnjeno dokazno breme (sklep VS RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, sodba VS RS VIII Ips 430/2006 z dne 2. 7. 2007, sodba VDSS Pdp 284/2020 z dne 20. 8. 2020). Sodišče prve stopnje je kršilo 7. in 212. člen ZPP. Dokazno breme je prevalilo na toženko. Dejstva bi lahko ugotavljalo le v okviru podanih trditev (sodba VS RS VIII Ips 38/2016 z dne 21. 6. 2016, sodba VS RS VIII Ips 16/2008 z dne 11. 5. 2009, sklep VS RS VIII Ips 59/2013 z dne 3. 9. 2013). Informativni dokazi niso dopustni (sodba VS RS II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015). Toženka je višini vtoževanih zneskov ugovarjala. Ni šlo za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sprejete sodne prakse v številnih odločbah, izdanih v istovrstnih sporih, da delavec ni upravičen do povprečne plače. V delu, ki se nanaša na regrese, poslovno uspešnost in božičnico, izpodbijane sodbe ni obrazložilo. Tožniku je neutemeljeno prisodilo prikrajšanje pri plači za februar 2023, ki ga ni zahteval. O stroških postopka ni odločilo glede na uspeh z denarnim zahtevkom. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da razen prekoračitve zahtevka, ki se nanaša na mesec februar 2023, očitane bistvene kršitve določb postopka niso podane, prav tako ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v novem sojenju. V prvem sojenju je bilo pravnomočno razsojeno, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in mu za čas od 10. 10. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco ter plačilom reparacije (odločitev o reparacijskemu zahtevku je opisna); ugotovljeno je bilo, da je delovno razmerje med strankama nezakonito prenehalo (sodba DSK XX Pd 181/2019 z dne 22. 1. 2022 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS Pdp 191/2022 z dne 2. 8. 2023). Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) za čas od 2. 2. 2005 do 9. 10. 2019 je bil zavrnjen, vendar ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak ker ni posegalo v že realizirano delovno razmerje z družbo B., konkretno A., d. o. o. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene kot so neupoštevne navedbe, s katerimi toženka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v citiranem judikatu in drugih istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS.

6. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavnih pravic. Iz točke 3 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je podlaga za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja podana za ves čas, za katerega je toženko šteti za dejanskega delodajalca. Tožnikov formalni delodajalec družba B., čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku; posredovanje delavcev, kot je bil tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Prav tako sama priznava, da je družba B. poslovala izključno z njo in da je bil tožnik vključen v delovni proces toženke. Že navedeno daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi. Na tej podlagi je utemeljen tožnikov zahtevek za plačilo razlik v plači, poslovne uspešnosti oziroma božičnice ter regresov za letni dopust. 7. V novem sojenju je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za čas do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri družbi B. od 2. 2. 2005 dalje oziroma za čas od 10. 10. 2019 po višini (o reparacijskemu zahtevku za čas po prenehanju delovnega razmerja pri družbi B., vključno z regresi za letni dopust je po temelju že pravnomočno odločeno). Tožniku ni prisodilo obstoja delovnega razmerja, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi.

8. S tožbo je tožnik uveljavljal reparacijo v višini 1.800,00 EUR, ki jo je opredelil kot povprečno plačo luško transportnega delavca in utemeljil z navedbami, da bi bil do takšne plače upravičen, če bi bil (formalno) zaposlen pri toženki. Že v odgovoru na tožbo je toženka zahtevek označila za nesubstanciran in se zavzemala, da bi bil upravičen le do osnovne plače (eventualno povečane z rastjo dodane vrednosti), pri čemer neutemeljeno vztraja v pritožbi. Drži sicer, da se načeloma plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil delavec, za katerega ni podatkov o opravljanju dela (kar še toliko bolj velja v primeru zlorabe), upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi bil tožnik, kot bi bilo zakonito, v delovnem razmerju pri toženki, ne pri družbi B., bi mu toženka skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. To še toliko bolj velja za čas po prenehanju delovnega razmerja in s tem opravljanja dela.

9. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje podal zadostno trditveno podlago, da bi bil upravičen do prikrajšanja pri plači v višini, kot ga je zahteval in mu ga je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo. Še več, njegovih navedb, da se uvršča med najbolj usposobljene delavce, ki opravljajo najtežja in zdravju škodljiva dela, da bi bil najboljše oziroma vsaj povprečno ocenjen delavec in da je vsakomesečno opravil najmanj 50 ur preko polnega delovnega časa, za katere je predlagal izvedbo dokazov (predložitev listin, zaslišanje strank, izvedensko mnenje), toženka niti ni konkretizirano prerekala. Ne glede na navedeno, sodišče prve stopnje tožnikovim navedbam ni sledilo, ampak je sklepalo po dokaznem bremenu in tako izhajalo iz podatkov povprečnega delavca, s čimer tožniku ni prisodilo previsokih zneskov, kot neutemeljeno navaja toženka. Sklicuje se na že sprejeto stališče sodne prakse, da povprečna plača primerljivega delavca ni pravilna osnova za izračun prikrajšanja pri plačah (sodbe in sklepi VDSS Pdp 197/2022, Pdp 190/2022, obe z dne 8. 8. 2023, Pdp 194/2022 z dne 17. 8. 2022, Pdp 808/2022 z dne 27. 7. 2023, Pdp 809/2022 z dne 29. 7. 2023, Pdp 813/2022, Pdp 814/2022, obe z dne 27. 6. 2023), ki ni enotna (drugače sodbe in sklepi VDSS Pdp 800/2022, Pdp 811/2022, Pdp 812/2022, Pdp 816/2022, vse z dne 6. 7. 2023, Pdp 158/2023 z dne 6. 7. 2023), v vsakem primeru pa je vprašanje, kako izračunati razliko, odvisno od trditvene in dokazne podlage spora.

10. Tožnik je po izvedenskemu mnenju, pri čemer izvedenka ni bila predlagana kot informativni dokaz, saj je podal zadostno trditveno podlago, zahtevek prilagodil, tako da je za vsak posamezni mesec zahteval po višini opredeljen znesek prikrajšanja pri plači in po letih poslovne uspešnosti oziroma božičnice ter regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je odločitev, da je tako postavljeni zahtevek v pretežni meri utemeljen (zavrnilni del sodbe ni predmet pritožbenega preizkusa), pravilno sprejelo predvsem na podlagi popolnega in jasnega izvedenskega mnenja; toženka je imela konkretne pripombe le glede zneska za mesec julij 2018, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo.

11. V pritožbi toženka utemeljeno navaja, da tožnik za mesec februar 2023 ni uveljavljal prikrajšanja pri plači. S tem ko mu je sodišče prve stopnje prisodilo znesek v višini 463,85 EUR, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2023 do plačila, je prekoračilo zahtevek. Pritožbeno sodišče je glede tega pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe v tem delu razveljavilo (357. člen ZPP).

12. Sicer je izpodbijana odločitev pravilna in ustrezno obrazložena, kar velja tudi za stroške postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre za takšen spor, v katerem toženka kot delodajalec ne glede na izid sama krije svoje stroške (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1); reparacijski zahtevek je del spora o obstoju in prenehanju delovnega razmerja.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero je uspela v neznatnem delu, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.