Jedro

Če prejšnji člani agrarne skupnosti, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, ostanejo oziroma postanejo nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti last občine.

ZPVAS pravice do izplačila nujnega deleža ne določa, zato občina utemeljeno izpodbija odločitev, da je dolžna dedinjama plačati nujni delež.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sklep v III. točki izreka razveljavi, sicer se pritožba zavrne in v preostalem delu sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da v zapuščino pokojnega L. P. spada poleg premoženja, ugotovljenega s sklepom o dedovanju O 388/70 z dne 10.12.1970 takratnega Občinskega sodišča v Sežani, še dodatno nepremično premoženje, kot je to določno opredeljeno v izreku pod točko I, ki postane last občine, ki je hkrati dolžna dedinjama v petnajstih dneh izplačati vsaki 1.267,69 EUR (točka II in III izreka), ter se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica pri v izreku navedenih nepremičninah na ime občine. (točka IV izreka).

Zoper sklep se pritožuje občina. Uveljavlja vse pritožbene razloge z predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Kršeno je tudi načelo pravne države iz 2. člena Ustave, načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave ter enakega varstva pravic in pravice do zasebne lastnine iz 22. člena Ustave RS. Meni, da je določba petega odstavka 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja (v nadaljevanju: ZPVAS), kjer je določeno, da če prejšnji člani, njihovi dediči oz. njihovi pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, ostanejo oz. postanejo nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti last občine in mora občina te nepremičnine v šestih mesecih od dneva pridobitve ponuditi v brezplačno rabo in upravljanje vaški oz. krajevni skupnosti, na območju katere te nepremičnine ležijo, neustavna. Hkrati pa mora občina plačati dedičem vrednost nujnega deleža v gotovini. Pritožnica je organ lokalne samouprave, razpolaganje in ravnanje s stvarnim premoženjem določa Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZSPDSLS). Načrt ravnanja z nepremičnim premoženjem sprejme svet samoupravne lokalne skupnosti, tisto premoženje, ki ga noben upravljavec trajno ne potrebuje za opravljanje svojih nalog, pa je treba prodati ali z oddajo v najem zagotoviti ustrezno gospodarno rabo. Opozarja na enajsti odstavek 2. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF). Določbi 2. in 5 odstavka 8. člena ZPVAS sta neustavni, saj sta v nasprotju z določbami ZSPDSLS in ZJF, ter silita občine, da prevzamejo določeno premoženje, ki ga ne potrebujejo za izvajanje svojih nalog, poleg tega pa morajo izplačevati nujni delež v gotovini. Pritožnici je znana sodna praksa višjih sodišč, češ da okoliščine, da občina ni zainteresirana za pridobitev navedenih nepremičnin in da v proračunu ni predvidenih sredstev, ne morejo imeti nobene vloge. Tako tudi sklep VSK opr. št. Cp 40/2009). Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče druge stopnje skladno z določbo 156. člena Ustave RS prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Drugi in peti odstavek 8. člena ZPVAS sta neustavna, saj občinam nalagata dodatne nepredvidene finančne obveznosti in jih silita, da prevzamejo premoženje, katero za izvajanje nalog občine ni potrebno. Pritožnica ne vidi razloga, zakaj tega premoženja ne bi podedovali dediči, ki so že dedovali preostalo premoženje, pa tudi sicer je S. P. kot dedinja zapustnika leta 2014 izstopila iz Agrarne skupnosti in povzročila, da v konkretnem primeru ni prišlo do dedovanja v naravi, kar bi sodišče moralo upoštevati oz. je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je glede vprašanja, ali je določen dedič član agrarne skupnosti ali ne, upoštevalo stanje na dan odločanja. Upoštevati je treba stanje na dan pravnomočnosti upravne odločbe o vračilu premoženja nekdanjim članom agrarne skupnosti, tedaj je premoženje prešlo na nekdanje člane oz. dediče. Občina nima vpliva oz. možnosti vplivati na to, ali bo premoženje prevzela ali ne, odvisna je od ravnanja dedičev. Po 2. členu Ustave RS je Slovenija pravna in socialna država, prej citirani predpis nasprotuje načelu pravne in socialne države, načelu enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in pravice do zasebne lastnine iz 14., 22. in 33. člena Ustave RS. Gre za manipuliranje s strani dedičev, jasno je, da bodo dediči raje zahtevali izplačilo v gotovini, kot pa da bodo kot člani agrarnih skupnosti prevzemali premoženje v naravi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga ne konkretizira. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene uveljavljane in tudi ne uradoma upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju, v nadaljevanju: ZD). Pravilno je izpostavilo, da je v tej zadevi treba uporabiti določbo 8. člena ZPVAS ter nepremičnine postanejo v primeru, če prejšnji člani oz. njihovi dediči oz. pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, last občine. Ni torej pomembno le članstvo dediča, pač pa mora le ta vračanje v naravi tudi uveljavljati. Zato v pritožbi izpostavljena okoliščina, da se je tekom postopka ena od dedinj članstvu odpovedala, ni odločilna. Bistveno je, da nobeden od dedičev, ki bi lahko, ni uveljavljal vračila lastninske pravice (prim. četrti in peti odstavek 8. člena ZPVAS). Pritožbeno sodišče ne vidi protiustavnosti v navedenih določilih, nenazadnje tudi npr. Zakon o agrarnih skupnostih (v nadaljevanju ZAgrS) in Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) urejata primere, ko premoženje zapustnika postane last občine (51. člen ZAgrS, 219. člen ZD). Utemeljeno pa pritožba napada odločitev v delu, ko ji je naloženo, da dedinjama izplača vsaki 1.267,69 EUR. ZPVAS namreč pravice do izplačila do nujnega deleža ni določal, praksa višjih sodišč glede tega vprašanja pa ni enotna (VSK Cp 1146/2007, VSK Cp 40/2009, VSL II Cp 3509/2012 in druge, drugače VSL II Cp 180/2015 in VSL II Cp 1536/2013). Dilema je z uveljavitvijo ZagrS odpadla, izrecno je določeno, da občina ne izplača nujnih deležev (51. člen).(1) Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev v tem obsegu materialnopravno nepravilna, ter je pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov pritožbi delno ugodilo in sklep razveljavilo v delu, ko je občini naloženo izplačilo nujnih deležev, v preostalem delu pa neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

op. št. 1: Iz pojasnil v Predlogu ZAgrS (prva obravnava) izhaja, da občina ni dolžna izplačati nujnega deleža prav zato, ker se zapuščini ne more odpovedati, in da je navedena določba vnesena v zakon prav zato, da se odpravi prej neenotna praksa sodišč.