Jedro

Ker tožnik glede trajanja zavarovanja in zavarovalnega kritja v postopku ni imel nobenih pomislekov in vsebini police ni pripisoval drugačnega pomena kot toženka, vsebina police ni (bila) sporna in ni bilo potrebe po uporabi določb ZOR o razlagi pogodb. Vsebino police je zato treba uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR) oziroma kot jo je objektivno mogoče razumeti.

Zavarovalni polici so praviloma priključeni splošni pogoji, lahko pa tudi posebni pogoji oziroma klavzule, ki imajo prednost pred splošnimi pogoji. Vendar je najbolj pomembno, katere pogoje vsebuje polica in ti imajo prednost pred ostalimi, če so vsebinsko različni (peti odstavek 902. člena ZOR).

Izrek

Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje (II. točka izreka drugostopenjske odločbe) se zavrže. Reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje (I. točka izreka drugostopenjske odločbe) se ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se pritožba tožeče stranke zavrne (tudi) v tem delu in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe toženi stranki povrniti 1.717,51 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je pravni naslednik družbe R. d. o. o., ki je bila v letu 2001 izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij. V korist družbe je bila s strani toženke dne 3. 3. 1997 izdana »Polica za zavarovanje blaga v kopenskem prometu št. ...« za zavarovano blago v vrednosti tovora v višini 329.427,90 DEM (tj. 30.028.188,18 SIT) za kamionski prevoz na relaciji skladišče Maribor – skladišče Szeged Madžarska z datumom prevzema 4. 3. 1997 in datumom predaje 4. 3. 1997. Blago je bilo zavarovano za običajne rizike, po posebnih pogojih KL-KG-4 pa tudi proti vsem rizikom (All Risk Clause). Carinjenje blaga je bilo opravljeno 4. 3. 1997, transport blaga pa se je pričel 5. 3. 1997 ob 20.00 uri. Kamion se je 6. 3. 1997 v jutranjih urah, po prestopu Madžarske meje v Dolgi vasi – Redič, nahajal na Madžarskem pred krajem Lenti. Lastnik kamiona je zaradi okoliščin v zvezi s prodajo transportnega blaga voznika odpoklical s poti. Ta se je na kraj vrnil šele 10. 3. 1997, vendar je bil kamion v vmesnem času - v večernih urah dne 6. 3. 1997 – ukraden. Tožnik zato vtožuje plačilo odškodnine na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe.

2. Sodišče prve stopnje je v zadnjem sojenju zavrglo „zahtevek“ za plačilo 15.483.463 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 1997 dalje, podrejeno za plačilo 17.173.056 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2000 dalje in podrejeno za plačilo 434.449 SIT, 164.713,95 DEM po podjetniškem tečaju SKB na dan plačila in 30.000 forintov po menjalniškem nakupnem tečaju Lendavske banke na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 1997 do plačila, ker je bilo o tem delu tožbe že pravnomočno odločeno. V ostalem delu (tj. za razliko do primarno vtoževanih 30.397.602 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 1997 dalje) je zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da je v času zavarovalnega primera trajanje zavarovanja že poteklo, zaradi česar ni podano zavarovalno kritje. Pri tem je izhajalo iz zapisa police, v kateri je kot datum prevzema blaga naveden 4. 3. 1997 in kot datum predaje 4. 3. 1997, ter zaključilo, da sta bila s tem trajanje zavarovanja in doba kritja dogovorjena za obdobje dneva 4. 3. 1997. Zaključilo je še, da v čas trajanja zavarovanja ni mogoče zajeti štiridnevnega parkiranja kamiona, na katerem je bilo naloženega za več kot 326.000 DEM vrednega blaga, na nezavarovanem parkirišču bencinske črpalke v tujini, česar po mnenju sodišča tudi ni mogoče opredeliti kot običajno vmesno skladiščenje v smislu 3. člena splošnih pogojev(1).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju „zahtevkov“ zavrnilo, s tem da je izrek popravilo v toliko, da je zavrglo tožbo in ne zahtevkov (II. točka izreka drugostopenjske odločbe). Pritožbi zoper sodbo je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo odgovornost toženke do tožnika po polici št. ... z dne 3. 3. 1997 do višine 50 % zavarovalne vsote (I. točka izreka drugostopenjske odločbe). Glede trajanja zavarovanja ni sledilo zapisu iz zavarovalne police, temveč se je oprlo na določilo 3. člena Splošnih zavarovalnih pogojev, po katerem se zavarovanje začne z dnem neposrednega nakladanja blaga v odpremnem kraju, konča pa z razložitvijo v namembnem kraju. Prav tako se ni strinjalo z razlago, da opisano parkiranje ne predstavlja običajnega vmesnega skladiščenja.

4. Toženka z revizijo v celoti napada odločitev drugostopenjskega sodišča (sodbo in sklep). Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter zatrjuje, da je sodišče druge stopnje z vmesno sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek. Zavarovalna vsota predstavlja 30.028.188,18 SIT, 50 % le-te pa 15.014.094,09 SIT, medtem ko se zavrženje tožbe nanaša na znesek, ki je višji od 50 % zavarovalne vsote. Znesek 50 % zavarovalne vsote posega v s sodbo IV Pg 237/97 pravnomočno zavrnjen del zahtevka. Ker je izrek sodbe v nasprotju sam s sabo in v nasprotju s sklepom o zavrženju tožbe, je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP). Ta kršitev je podana tudi zato, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih – razlogov o deljeni odgovornosti, o izključitvi toženkine odgovornosti zaradi neplačila premije in zaradi opustitve sporočila o okoliščinah, ki v smislu 2. člena splošnih pogojev vplivajo na ocenitev nevarnosti, ter razlogov o zakasnitvi potovanja. Vmesna sodba predstavlja za toženko popolno presenečenje, saj se tovrstni razlogi v postopku sploh niso obravnavali, zaradi česar sodišče druge stopnje s stališča 285. člen ZPP niti ne bi smelo odločati z vmesno sodbo. Sodišče druge stopnje je v zvezi z razlago zavarovalne pogodbe (police in 3. člena splošnih pogojev) zmotno uporabilo materialno pravo. Zavarovanje je namreč trajalo le v času, določenem v polici. Prav tako je zmotna razlaga, da 3. člen splošnih pogojev določa trajanje zavarovanja. Ta opredeljuje zgolj faze prevoza, ki so pomembne za razporeditev rizika med prevoznikom, pošiljateljem in prejemnikom blaga. Sodišče tudi napačno razlaga pojem vmesnega skladiščenja. Slednji namreč predstavlja povsem drugačen rizik kot vmesnen štiridneven postanek v obliki parkiranja na nezavarovanem parkirišču v tujini. Po posebnih pogojih sta iz zavarovalnega kritja izvzeta zakasnitev potovanja in običajna izguba blaga.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti revizije zoper sklep

6. Če revizijo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa, taka revizija glede na drugi odstavek 374. člena ZPP ni dovoljena. Toženka je vložila revizijo tudi zoper pravnomočen sklep o zavrženju tožbe, vendar za izpodbijanje zavrnilnega dela izpodbijane odločbe (tj. odločitve o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe) toženka nima pravnega interesa, saj je odločitev njej v korist. Ker si svojega pravnega položaja ne more (več) izboljšati, prav tako pa za revizijo ni izkazala pravnega interesa, njenarevizija zoper izpodbijani sklep ni dovoljena in jo je sodišče v tem delu zavrglo (377. člen).

O utemeljenosti revizije zoper sodbo

7. V obravnavani zadevi je tožnik obstoj in vsebino zavarovalne pogodbe dokazoval z zavarovalno polico ter splošnimi in posebnimi zavarovalnimi pogoji, ki so natisnjeni na polici. Za zavarovalno polico velja, da je ta dokaz o vsebini zavarovalnega razmerja med zavarovalnico in zavarovancem, saj (praviloma) vsebuje vse bistvene elemente zavarovanja kot takega. Ne glede na navedeno pa se vsebina zavarovalne pogodbe lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi. Toženka je v postopku med drugim ugovarjala, da sta bila trajanje zavarovanja in doba kritja v polici določena le za dan 4. 3. 1997, česar tožnik ni (substancirano) prerekal, niti ni nasprotoval vsebini police. Zato se postavlja vprašanje, ali je bilo z zapisom v polici, da je datum prevzema blaga 4. 3. 1997 in datum predaje 4. 3. 1997, med strankama dogovorjeno časovno trajanje zavarovanja in dogovorjena kritna doba, oboje v trajanju enega dneva.

8. Trajanje zavarovanja in doba kritja sta bistveni sestavini, ki ju polica mora vsebovati (prim. 902. člen ZOR). Slednji sta toliko bolj pomembni pri transportnih zavarovanjih(2), katerega bistven in specifičen element je potovanje. Le-to je opredeljeno z določitvijo začetne in končne točke poti (relacija), s smerjo potovanja in časom potovanja. Od potovanja, to je od relacije, na kateri se bo blago prevažalo, in časa, v katerem se bo transportiralo, pa je odvisno, kakšni bodo riziki, ki jim bo blago izpostavljeno med prevozom, in kakšna bosta prostor in čas, ko bo blago izpostavljeno prevoznim tveganjem(3). Čas trajanja potovanja je sicer lahko izrecno dogovorjen, v nasprotnem primeru se mora potovanje zaključiti v predpisanem ali običajnem času. Od pojma „trajanje potovanja“ pa je treba ločiti pojma „trajanje zavarovanja“ in „doba kritja“. Teorija transportnega zavarovanja(4) glede trajanja zavarovalne pogodbe loči naslednji osnovni vrsti pogodb: a) pogodbe na čas, pri katerih je trajanje zavarovanja časovno določeno (npr. z datumskimi okviri); pri tej pogodbi se zavarovalnica zaveže, da bo krila rizike za vse ali za točno določena potovanja, ki so znotraj dogovorjenega roka; b) pogodbe na potovanja, pri katerih se predmet zavaruje v času potovanja; zavarovalnica se zaveže kriti rizike eno ali več določenih potovanj. Ta vrsta zavarovanja se lahko kombinira z dogovorom na čas(5) in se uporablja zlasti takrat, kadar čas potovanja vpliva na velikost rizika. Znotraj tega dogovorjenega časa zavarovanja (pogodbe na čas ali pogodbe na potovanje) pa zavarovalnica prevzame tveganje za blago šele takrat, ko je blago podvrženo kritim rizikom. Gre za t.i. dobo kritja oziroma čas trajanja zavarovalnega kritja. Ta je določen z začetkom in koncem jamčenja zavarovalnice in predstavlja čas, ko zavarovalnica dejansko trpi posledice nastale škode(6).

9. Pri razlagi določb police se uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava o razlagi pogodb (določbe 99. do 102. člena ZOR). Ker tožnik glede trajanja zavarovanja in zavarovalnega kritja v postopku ni imel nobenih pomislekov in vsebini police ni pripisoval drugačnega pomena kot toženka (ni zatrjeval, da trajanje zavarovanja in zavarovalnega kritja ni bi bilo dogovorjeno s polico niti da zapis iz police ne pomeni časovne omejitve trajanja zavarovanja in zavarovalnega kritja), vsebina police ni (bila) sporna in ni bilo potrebe po uporabi določb ZOR o razlagi pogodb. Vsebino police je zato treba uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR) oziroma kot jo je objektivno mogoče razumeti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Glede na to, da je bila pogodba sklenjena za potovanje na relaciji skladišče Maribor – skladišče Szeged Madžarska, po teoriji pa je pogodbo na potovanje mogoče kombinirati z dogovorom na čas, je pravilno presodilo, da sta stranki z zapisom v polici, da je datum predaje blaga 4. 3. 1997, dogovorili skrajni rok za predajo blaga in konec potovanja, s tem pa dogovorili končni rok, do katerega zavarovalnica nosi zavarovalni rizik, ne glede na to, ali blago v dogovorjenem trajanju potovanja dospe v namembno skladišče(7). Ali povedano drugače: s tem, ko sta stranki sprejeli polico z vsebino, da je predaja blaga točno določenega dne, sta dogovorili tisto končno časovno točko, v kateri se mora potovanje končati, kar (a contrario) pomeni, da glede trajanja potovanja nista predvideli drugačnega (npr. običajnega) časa potovanja. Zavarovalnica se je torej zavezala, da bo krila rizike za navedeno potovanje, a le znotraj dogovorjenega roka.

10. Stališče drugostopenjskega sodišča, da je glede trajanja zavarovanja treba uporabiti določbo 3. člena splošnih pogojev in ne v zavarovalni polici obsežen dogovor strank, je napačno. Resda so zavarovalni polici praviloma priključeni splošni pogoji, lahko pa tudi posebni pogoji oziroma klavzule, ki imajo prednost pred splošnimi pogoji. Vendar je najbolj pomembno, katere pogoje vsebuje sama polica in ti imajo prednost pred ostalimi, če so vsebinsko različni (peti odstavek 902. člena ZOR). Zato določbe 3. člena splošnih pogojev, ki precizira trajanje zavarovanja, tako da določa začetni in končni trenutek zavarovalnega jamstva ter določa časovno obdobje vmesnega zavarovalnega jamstva (tj. natančneje določa dobo kritja), ni mogoče uporabiti neposredno, temveč le kot dopolnilno določbo k med strankama dogovorjenem in v polici zapisanem trajanju zavarovanja in zavarovalnega kritja. Ker je zavarovalno kritje prenehalo z iztekom dneva 4. 3. 1997, zavarovalni primer pa je nastopil 6. 3. 1997, jamstvo tožene zavarovalnice ni (več) podano. Iz zgoraj navedenih razlogov se okoliščine glede vmesnega postanka, ki je potekal od 6. do 10. 3. 1997, izkažejo za nepomembne, prav tako pa vprašanje, ali vmesni postanek predstavlja običajno vmesno skladiščenje v smislu 3. člena splošnih pogojev. Ker tožbeni zahtevek ni utemeljen in sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu tega dela prvostopenjske odločbe ni ugotovilo uradno upoštevnih procesnih kršitev, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in z ustrezno spremembo izpodbijane sodbe vzpostavilo odločitev prvostopenjskega sodišča (prvi odstavek 380. člena ZPP). Po povedanem se ostala revizijska vprašanja izkažejo za nepomembna in se sodišče do njih ni opredeljevalo.

11. Rezultat revizijske odločitve je tak, da tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Ker je toženka z revizijo delno uspela, ji mora tožnik povrniti ustrezen del stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Njeni revizijski stroški znašajo 1.717,51 EUR in obsegajo nagrado odvetniku za sestavo revizije in sodno takso za revizijo (razvidni iz odmere na list. št. 157 spisa).

Op. št. (1): Vsebina 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje blaga med prevozom se glasi: »TRAJANJE ZAVAROVANJA – Zavarovanje začne z neposrednim nakladanjem blaga na prevozno sredstvo v kraju, navedenem v zavarovalni polici kot odpremni kraj, traja ves čas prevoza s prevoznimi sredstvi, navedenimi v zavarovalni polici, konča pa z razložitvijo neposredno s prevoznega sredstva v kraju, navedenem v zavarovalni polici kot namembni kraj. Pri vseh vrstah prevoza je blago zavarovano v času običajnega vmesnega skladiščenja, vendar ne dlje kot 30 dni.« Op. št. (2): Med transportna zavarovanja spada tudi zavarovanje blaga v kopenskem prometu (t.i. kargo zavarovanje).

Op. št. (3): Glej Gavro Badovinac, Transport i osiguranje, Zagreb 1967, stran 248. Op. št. (4): Glej Branko Jakaša, Pravo osiguranja, stran 66, 334, 336, 350-351; Andrej Pirš, Transportno zavarovanje, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za pomorstvo in promet, Portorož 2000, stran 51-54; Marko Pavliha, Sergej Simoniti, Zavarovalno pravo, Ljubljana, 2007, stran 258, 267 in 302. Obe vrsti pogodb se pojavljata tako pri kopenskih kot pomorskih in letalskih zavarovanjih, teorija pa govori o t.i. zavarovanju oziroma polici za določen čas (time policy), polici za potovanje (voyage policy) in mešani polici („mixed“ time and voyage policy).

Op. št. (5): na primer, zavarovalnica prevzame rizik za določeno potovanje, a s klavzulo da se potovanje ne sme začeti pred in končati po določenem času.

Op. št. (6): Maksimalen čas trajanja zavarovalnega kritja je lahko določen s posebnimi zavarovalnimi klavzulami. Običajne faze potovanja, znotraj katerih zavarovalnica prevzame rizik so: - od začetka do konca potovanja; - od nakladanja do razkladanja; kar pomeni, da se kritje začne v trenutku pričetka nakladanja pošiljke na prevozno sredstvo in traja do trenutka zaključka razkladanja s prevoznega sredstva; - od predaje tovora prevozniku do njenega prevzema s strani prejemnika; - od skladišča do skladišča (ang. Warehouse to Warehouse); gre za najširši tip transportnega zavarovanja blaga, pri katerem se kritje prične v trenutku, ko blago zapusti skladišče v odpremnem kraju, navedenem v polici, in traja vse do dostave v skladišče v namembnem kraju, navedenem v polici ali do trenutka predaje.

Op. št. (7): Teorija opozarja, da je razlog za določitev skrajnega roka za prevzem blaga predvsem v tem, da se z eventualnim vmesnim ustavljanjem ne bi preveč podaljševal rok oziroma čas, v katerem zavarovalnica nosi rizik in jamči za nastalo škodo (glej Branko Jakaša, Pravo osiguranja, stran 345).