Jedro

Tožeča stranka je s H. poslovala zgolj na podlagi predložene dokumentacije, identitete pogodbenika, s katerim je sklepala pogodbo o leasingu, pa ni preverjala. Glede na to, da se s sklepanjem tovrstnih poslov tožeča stranka poklicno ukvarja in da na tem področju večkrat prihaja do zlorab in sporov, je ona tista, ki bi z večjo skrbnostjo – skrbnostjo dobrega strokovnjaka – goljufijo lahko preprečila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164382/2009 z dne 12.11.2009 tudi v 1. in 4. odstavku izreka razveljavljen in tožbeni zahtevek zavrnjen. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.924,00 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je pri izvedbi dokazov iz konteksta vzelo samo tiste drobce, ki ustrezajo odločitvi, ki jo je laže sprejeti in obrazložiti, čeprav ni pravilna. Če bi sodišče upoštevalo vse dokaze in jih skupaj presojalo, bi bila odločitev drugačna. Na naroku 17.10.2012 je bilo vsem jasno, da nekatere priče niso izpovedovale po resnici. Kljub temu, da ni mogoče prezreti neskladij med izpovedbami, da so nekatere priče veliko pozabile, da so druge prilagajale svoje izpovedbe ter da so nekatere za takšno ravnanje imele motiv, sodišče ni imelo strokovnega poguma, da bi zapisalo, da sta toženec in priča H. lagala. Dopušča, da je razlog za to tudi dejstvo, da je bil H. na zaslišanje priveden iz zapora, kjer je na prestajanju kazni zaradi umora. Zatrjuje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o izpovedbah ključnih prič in zapisnikom. Izpovedi toženca in A. H. nista skladni glede pošte, ki jo je toženec dobival od tožeče stranke. Toženec je večkrat izpovedal, da jo je predajal zaprto, H. pa, da jo je prevzemal odprto in da je toženec vedel, da gre za opomine zaradi neplačanih obrokov leasinga, sklenjenega v njegovem imenu. Trdi, da je to neskladje ostalo spregledano. Graja ugotovitev, da se je toženec takoj po ugotovitvi leasing razmerja zglasil pri tožeči stranki. Sklicuje se na priči H. in L., da so toženca najprej klicali po telefonu in mu povedali, da zamuja z obroki leasinga ter da je toženec zamudo potrdil in obljubljal, da bo vse uredil. K tožeči stranki je prišel šele nekaj mesecev kasneje in predstavil zgodbo o H.. Opozarja na nelogičnost, da se toženec ni spomnil, kolikokrat je H. posodil avto in na spreminjanje toženčeve izjave v zvezi s tem. Opozarja na njeno neskladnost s H. izpovedjo. Trdi, da je toženec H. sam izročil svoje dokumente. Opozarja, da ne gre samo za prometno dovoljenje, glede katerega je H. prepričan, da mu ga je toženec sam izročil. Toženčeva razlaga, kako je H. prišel do ostalih dokumentov, je za lase privlečena in neprepričljiva, ker jo je toženec podal šele po več vprašanjih. Neobičajno je puščanje denarnice z dokumenti v osebnem vozilu. Še bolj za lase privlečeno pa označuje razlago o plačilnih listih, kajti vsak ve, da se s plačilnimi listi izkazuje plačilna sposobnost. Če je želel toženec vozilo prodati, potem je popolnoma nesmiselno, da bi v ta namen dokazoval svojo plačilno sposobnost. Poleg tega po toženčevih navedbah vozilo tedaj še ni bilo njegovo, zato ga ni mogel prodati. Plačilne liste pa so potrebne za sale & lease back operacijo, ki je bila izvedena, potem pa je vozilo izginilo. Ugotavljanje, ali je B. dobil kakšen denar, je neumestno. Če bi držalo, da je bilo vozilo očetovo, bi moral komisionar denar nakazati toženčevemu očetu. Enako velja za prometno dovoljenje. Če je bilo ponarejeno, je bilo lahko kvečjemu, preden sta se toženec in H. obrnila na tožečo stranko. Vse to je tožeča stranka večkrat pojasnila, vendar sodišče očitno ni razumelo, kar potrjuje, da ne ve, kaj je sale & lease back in govori o operaciji „saliback“ in „sendback“. Trdi, da je toženec s H. pri goljufiji sodeloval in da brez toženčevega sodelovanja oškodovanje tožeče stranke ne bi bilo možno. Nasprotuje vrednotenju H. izpovedbe kot verodostojne in izpovedi B. H. za nelogično. B. H. je izpovedovala le to, kar je slišala, zato je njena izpoved lahko samo resnična ali neresnična, ne pa nelogična. Opozarja, da je na soočenju tudi H. vztrajala pri svoji izpovedi, ne samo H.. Opozarja, da H. interesa za krivo izpovedbo nima. Pri toženi stranki je zaposlena; niti njena plača niti zaposlitev nista odvisni od izida tega postopka; pri sklepanju sporne pogodbe ni sodelovala. H. pa je že v zaporu in nima kaj izgubiti, saj je v vsakem primeru vpleten v zadevo – skupaj s tožencem. B. pa ima kaj izgubiti in življenjsko logično ter verjetno je, da je H. prevzel krivdo B.. Da kazenski postopek obravnava isti historični dogodek, je nepomembno.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5.

Zatrjevano nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pritožnik utemeljuje z neustrezno dokazno oceno. Ta naj bi bila pomanjkljiva zaradi selektivnega pristopa k obravnavanju posameznega dokaza in neustrezna zaradi pomanjkljive presoje dokazov kot celote, po drugi strani pa tudi neprepričljiva. Pritožbi ni mogoče slediti, saj je izpovedi strank in prič sodišče natančno povzelo in vsako posebej natančno ocenilo ter opravilo tudi primerjavo dokazov med seboj. Dokazna ocena je analitično sintetična, kakršna je predpisana; metodološki napotki iz 8. čl. ZPP so bili spoštovani. Ker so dokazni zaključki logični, jasni in prepričljivi, je dokazna ocena tudi racionalno ter življenjsko sprejemljiva in zato vsebinsko prepričljiva. O pritožbenem očitku, da so nekatere priče veliko pozabile, nekatere izpovedi prilagajale in za to imele motiv, o neskladju med izpovedmi se pritožbeno sodišče izreka v nadaljevanju, kolikor so v pritožbi ti očitki konkretizirani.

6.

Brez podlage v spisovnih podatkih je pritožbeno nakazovanje, da je skladno s H. izpovedjo sprejeta odločitev posledica grožnje, ki jo predstavlja priča zaradi predhodne kaznovanosti za kaznivo dejanje zoper življenje in telo. Priča je bila komunikativna, zaslišanje je potekalo sproščeno, brez posebnosti; zasliševanje vklenjene, iz zapora privedene priče, ni nekaj izrednega. Razen tega rezultat tega pravdnega postopka vpliva izključno na premoženjsko pravni položaj toženca in ne priče, zato je pritožbeno sklepanje že v temelju zgrešeno in brez podlage. Popolnoma brez podlage je tudi pritožbena trditev, da je sodišče izbralo odločitev, ki jo je laže obrazložiti. Ne gre za mejno zadevo, v kateri bi bilo treba tehtati med razlogi za eno ali drugo odločitev. Ni okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pravilnost odločitve, ali celo razlogov, ki bi sugerirali ugoditev tožbi. Tudi pritožba jih ne navaja. Ni pa mogoče odreči logičnosti pritožbenemu sklepanju, da H. s priznanjem nima kaj izgubiti; da bo H. (ki je že v zaporu) v vsakem primeru kaznovan, bodisi za samostojno goljufijo, bodisi za goljufijo v sostorilstvu s tožencem, in zato nima kaj izgubiti, toženec pa bi se s H. prevzemom celotne odgovornosti izognil civilni sankciji. Kljub temu, da prevzemanje odgovornosti drugega sicer ni običajno, tudi v kriminalni sferi ne, je tudi taka življenjska situacija možna. Ker pa ugotovljena dejstva podlage za zaključek, da je toženec vedel za H. goljufiv namen, ali da bi pri goljufiji celo sodeloval, ne dajejo, je pritožbeno, sicer logično sklepanje, povsem brez podlage.

7. Nasprotja med izpovedbama toženca in H. praktično ni. Edina okoliščina, o kateri sta nasprotujoče izpovedovala, je dejstvo, ali je toženec opomine tožeče stranke izročal odprte ali v zaprti kuverti, kar pa je nebistveno, saj je toženec povedal, da se je z njihovo vsebino seznanil. Tudi pritožbeni trditvi, da sta toženec in priča H. krivo izpovedovala, ni mogoče pritrditi. Pri presoji H. izpovedi res velja posebna previdnost; na eni strani že zaradi njegovega goljufivega delovanja, po drugi strani pa tudi iz razloga, navedenega v naslednji točki. Nobenega razloga pa ni za dvom v verodostojnost toženčeve izpovedi. Njegova izpoved je prepričljiva; tudi v delu, ko izpoveduje o zaupanju do H., saj iz njegovega zaslišanja veje, da celo sedaj, po vseh izkušnjah s H., ne pozna podrobnosti v zvezi s sklepanjem leasing poslov. Če ne bi govoril resnice, bi se v svoji izpovedbi zagotovo zapletel, pa se ni. Glede na časovno oddaljenost dogodkov, ni nenavadno, da toženec ni bil povsem odločen pri odgovoru na vprašanje, kolikokrat je H. posodil avto. Ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi o neprepričljivosti toženca pri odgovoru na vprašanje, kako je H. prišel do njegovih osebnih dokumentov. To tožencu še sedaj ni jasno, zgolj dopustil je možnost, da je bila denarnica v avtu v času, ko je bil avto posojen tožencu. H. se načina pridobitve toženčevih osebnih dokumentov ni spomnil; možno pa je, da o tem ni hotel izpovedati. To ni nenavadno, saj gre ne samo za kazensko pregonljivo, ampak tudi moralno zelo zavržno dejanje; zlorabil je zaupanje človeka, ki mu je zaupal in posojal avto. Pritožbeni trditvi, da je namerno puščanje denarnice v posojenem avtomobilu nenavadno, je mogoče pritrditi; je pa možno, da denarnica nenamerno ostane v posojenem avtomobilu. Toženec je dopustil možnost, da je denarnica v avtomobilu ostala nenamerno.

8. Sodišče izpovedi B. H. ni odreklo verodostojnosti. Izpoved H. B. o izjavi, ki jo je slišala od H. pred obravnavno dvorano, je označilo za življenjsko nelogično. S tem se je opredelilo do vsebine izjave, o kateri je B. H. izpovedovala, ni pa se opredeljevalo do tega, ali jo je H. podal ali ne in tudi ne o tem, ali jo je H. pravilno posredovala sodišču. Zaradi izpovedi B. H. je, kljub temu, da je izjava nelogična, potrebna posebna pozornost pri oceni H. izpovedi, kaj več pa se sodišču prve stopnje s to izjavo ni bilo treba ukvarjati.

9. Odločilno ni niti to, ali se je toženec pri tožeči stranki zglasil po prvem ali naslednjem telefonskem pozivu za plačilo leasing obrokov, v čemer se njegova izpoved loči od izpovedi B. H.. Ravno tako, kot pisni pozivi, tudi dva telefonska poziva toženca nista prepričala, da H. zadeve ne ureja v njegovo dobro. H. je prepustil, da zadevo ureja še naprej. Tudi, če je, kakor izpoveduje B. H., dvakrat po telefonu rekel, da bo zadevo uredil, to ne dokazuje, da je deloval v navezi s H.. Prepričljiva je toženčeva izpoved, da opominov ni jemal resno, ker je bil prepričan, da ničesar ne dolguje, saj ni ničesar podpisal. Verjel je, da gre za obveznosti, ki izvirajo iz posla, ki ga zanj ureja H. in mu prepustil, da zadevo uredi, kar je H. obljubljal, da bo storil. Očitno je bil H. zelo prepričljiv, saj ni preslepil samo toženca, ampak tudi tožečo stranko na področju, ki je predmet njene stroke in njenega poslovanja.

10. Iz toženčeve in H. izpovedi je razvidno, da so bili plačilni listi H. izročeni zaradi preveritve toženčeve kreditne sposobnosti za primer sklenitve leasing posla. Ker je bil v času izročitve plačilnih list lastnik avtomobila oče in bi toženec kot leasingojemalec sporni avtomobil lahko pridobil s plačevanjem obrokov, oče pa izplačano kupnino, ni nenavadno, da je toženec preverjal svojo kreditno sposobnost. V tem primeru bi bila izplačana kupnina, avtomobil pa kljub temu ostal v družini, kar je skladno s toženčevo izpovedjo o finančni stiski družine in očetovi bolezni. Logično je, da je toženec H. izročil tudi prometno dovoljenje (z vpisanim očetovim lastništvom); nič nenavadnega pa, če se toženec ni spomnil kaj, katere dokumente je zaradi preverjanja možnosti leasinga H. izročil. Tudi H. o teh podrobnostih zaradi poteka časa lahko zgolj sklepa.

11. Neutemeljen je očitek, da sodišče vsebine obravnavanega pravnega posla ni razumelo. Iz obrazložitve kot celote, ugotovljenosti pravno odločilnih dejstev in načina vodenja postopka je razvidno, da podlage za tovrstno sklepanje ni. V zapisniku naroka fonetično zapisano ime posla, tudi če angleško ime s strani razpravljajoče sodnice ni bilo pravilno izgovorjeno, ne dokazuje nerazumevanja vsebine posla.

12. Pritožbenega očitka o nasprotju, ki naj bi obstajalo med izpovedmi ključnih prič, razvidnimi iz zapisnika, in njihovim povzemanjem v sodbi, ni mogoče preizkusiti, ker je očitek povsem nekonkretiziran in neobrazložen. Kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP ni bila storjena.

13. Dokazno breme pravno odločilnih dejstev je na tožeči stranki, ki ni dokazala, da bi ji bil toženec dolžan karkoli plačati iz pravno poslovnega razmerja, niti take povezave med tožencem in H. oz. takih okoliščin, ki bi potrjevale, da je toženec pri goljufiji sodeloval in ji povzročil škodo. Na osnovi nobenega od ugotovljenih dejstev, niti v povezavi z drugimi ugotovljenimi dejstvi, ni mogoče sklepati o toženčevem sodelovanju pri goljufiji. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da brez toženčevega sodelovanja do goljufije ne bi moglo priti. Dokazni postopek je potrdil, da se je to zgodilo. Goljufija je bila mogoča, ker je tožeča stranka komisionarju H., s katerim je pred spornim poslom že večkrat poslovno sodelovala, neomejeno zaupala. To je sama navedla v vlogi z dne 24.11.2011; tako je izpovedala tudi priča B. H.. Tožeča stranka je s H. poslovala zgolj na podlagi predložene dokumentacije, identitete pogodbenika, s katerim je sklepala pogodbo o leasingu, pa ni preverjala. Glede na to, da se s sklepanjem tovrstnih poslov tožeča stranka poklicno ukvarja in da na tem področju večkrat prihaja do zlorab in sporov, je ona tista, ki bi z večjo skrbnostjo – skrbnostjo dobrega strokovnjaka – goljufijo lahko preprečila.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).