Jedro

Sodišči sta upoštevali sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 46/2005 z dne 14. 4. 2006, s katero je bil tožbeni zahtevek posojilodajalca zoper toženca pravnomočno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da z navedeno sodbo ni bil zavrnjen tisti del zahtevka posojilodajalca proti tožencu, katerega je tožnica kot porok poplačala, ampak zahtevek za plačilo ostale terjatve, ki v sodni poravnavi med njim in tožnico ni bil zajet. Zato revizija zmotno zatrjuje, da je z navedeno sodbo pravnomočno odločeno, da terjatev posojilodajalca proti tožencu kot glavnemu dolžniku ne obstaja ter da je tudi tožnica ni bila dolžna plačati.

Toženec se neutemeljeno sklicuje na 1016. člen ZOR, saj ni izkazal utemeljenosti ugovorov, s katerimi bi lahko zavrnil zahtevek posojilodajalca. Zato za odločitev ni pomembno, ali ga je tožnica obvestila o sklenitvi sodne poravnave in o plačilu v njej dogovorjenih zneskov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici osem zneskov po 9.996,94 EUR z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Trdi, da sodbi nižjih sodišč ne vsebujeta obrazložitve v smislu četrtega odstavka 324. člena ZPP in da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o zatrjevanih kršitvah. Sodišče je napačno ocenilo izvedene dokaze, saj tožnica ni dokazala, da je upniku poravnala ravno obveznost, ki bi jo moral kot glavni dolžnik plačati toženec. Opozarja, da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 46/2005 z dne 14. 4. 2006 tožbeni zahtevek upnika zoper toženca pravnomočno zavrnjen. Iz te sodbe je razvidno, da upnik ni upravičen do nikakršnega zneska od toženca. Ker proti tožencu nima terjatve, se postavlja vprašanje, kaj je tožnica upniku sploh plačala. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato v nasprotju s sodbo v spisu P 46/2005. Sklicevanje na to sodbo ne more pomeniti pritožbene novote, marveč nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino te sodbe, ki jo je prvostopenjsko sodišče izvedlo kot dokaz. Kljub temu sodbi nižjih sodišč ne vsebujeta dokazne ocene spisa in sodbe P 46/2005. Opozarja, da sme po prvem odstavku 1016. člena ZOR dolžnik zoper poroka, ki je brez njegove vednosti plačal upnikovo terjatev, uporabiti vsa pravna sredstva, s katerimi bi lahko zavrnil upnikov zahtevek. Če porok izpolni obveznost, ne da bi obvestil dolžnika, ki ni mogel uporabiti pravnih sredstev, izgubi pravico do povračila od dolžnika. V konkretnem primeru tožnica toženca ni obvestila niti o sklenitvi sodne poravnave z upnikom niti o tem, da je upniku plačala obveznosti. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, njene navedbe pa so v nasprotju s samimi razlogi in odločilnimi dejstvi. Iz nje ni razvidno, na podlagi katerega materialnopravnega predpisa in katerega zakonskega določila je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati vtoževane zneske. Sprašuje, na podlagi česa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo zakonske predpostavke subrogacije, saj obveznost toženca ne obstaja. Če glavna obveznost ugasne, ugasne tudi poroštvo. Tožbeni zahtevek je neutemeljen in ga je treba zavrniti.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz sodb nižjih sodišč izhaja, da je tožnica posojilodajalcu plačala prisojene zneske na podlagi sklenjene sodne poravnave dne 20. 1. 2006 in poroštvenih obveznosti za posojila, ki jih je najel toženec kot fizična oseba. Sodišči sta presodili, da je z izpisi nalogov ter analitično kartico tožnice izkazano, da je tožnica zneske iz sodne poravnave dejansko plačala v višini in v rokih, določenih v sodni poravnavi. Tudi toženec je na glavni obravnavi povedal, da je predmet te pravde dolg, ki ga je tožnica kot garant plačala posojilodajalcu, ki ga je sam najel kot fizična oseba. Glede na navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da sta nižji sodišči prišli do zaključka, da je tožnica posojilodajalcu plačala prav zneske, ki bi mu jih moral iz naslova posojilnih pogodb plačati toženec kot glavni dolžnik, ob upoštevanju 212. in 213. člena ZPP ter na podlagi dokazne ocene, ki je skladna z napotki iz 8. člena ZPP. Zato jima revizija neutemeljeno očita kršitev navedenih določb. 7. Sodišči sta upoštevali sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 46/2005 z dne 14. 4. 2006, s katero je bil tožbeni zahtevek posojilodajalca zoper toženca pravnomočno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da z navedeno sodbo ni bil zavrnjen tisti del zahtevka posojilodajalca proti tožencu, katerega je tožnica kot porok poplačala, ampak zahtevek za plačilo ostale terjatve, ki v sodni poravnavi med njim in tožnico ni bil zajet. Zato revizija zmotno zatrjuje, da je z navedeno sodbo pravnomočno odločeno, da terjatev posojilodajalca proti tožencu kot glavnemu dolžniku ne obstaja ter da je tudi tožnica ni bila dolžna plačati. Toženec se neutemeljeno sklicuje še na 1016. člen ZOR, saj ni izkazal utemeljenosti ugovorov, s katerimi bi lahko zavrnil zahtevek posojilodajalca. Zato za odločitev ni pomembno, ali ga je tožnica obvestila o sklenitvi sodne poravnave in o plačilu v njej dogovorjenih zneskov. Glede na navedeno je pravilen zaključek nižjih sodišč, da je v višini plačanih zneskov posojilodajalčeva terjatev proti tožencu prešla na tožnico (1003. in 1013. člen ZOR ) ter da je zato njen zahtevek utemeljen.

8. Revizija sodbam nižjih sodišč neutemeljeno očita pomanjkljivo obrazložitev. Po presoji revizijskega sodišča izpodbijani sodbi vsebujeta razloge o vseh odločilnih okoliščinah in ju je mogoče preizkusiti, v reviziji zatrjevana nasprotja med listinami v spisu in razlogi sodb pa niso podana. Zato revizijsko sodišče kot neutemeljene zavrača vse toženčeve očitke o procesnih kršitvah.

9. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.