Jedro

Ker se je tožnik že v prošnji za priznanje statusa begunca skliceval na okoliščine, ki so nakazovale na uporabo Ženevske konvencije, tožena stranka pa teh navedb in predloženih dokazov ni presodila, bi pa lahko vplivale na odločitev, je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. ... z dne 31.3.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje statusa begunca. V obrazložitvi navaja, da iz tožnikove vloge izhaja, da je bil tožnik v Nigeriji član "Kampanije za Demokracijo". Ta organizacija kritizira vojaško vlado v Nigeriji, ki naj bi njene člane zaradi tega zapirala. Dne 17.12.1994 sta tožnik in njegov prijatelj dobila obvestilo iz Avstrije, da so vojaške oblasti v Nigeriji že priprle nekatere člane organizacije. Pripreti so hoteli tudi tožnika. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnik skupaj s kolegom prestopil mejo 8.12.1994 in prišel v Ljubljano 9.12.1994, kjer je bil gost firme I.F.. Po opravljenem ogledu firme je nameraval odpotovati preko Madžarske. Ugotovil je, da nima sredstev, zato se je zglasil na Policijski postaji Ljubljana, kjer so ga zaradi pretečene vize predlagali v postopek pri sodniku za prekrške. Sodnik za prekrške ga je kaznoval z opominom, policisti pa so ga napotili na mejni prehod Dolga vas in naprej na Madžarsko ter nato vrnili v Slovenijo. Nameščen je bil v Izpostavi Prehodnega doma Republike Slovenije za tujce v Prosenjakovcih. Vseskozi je vztrajal, da je podjetnik in da želi odpotovati na Madžarsko in si na Ambasadi Nigerije urediti povratno karto. Tožena stranka na tej dejanski podlagi ugotavlja, da je tožnik prišel v Slovenijo na poslovni obisk 9.12.1994 in nato šele 19.12.1994, ko je v prehodnem domu za tujce čakal na odstranitev iz države, podal vlogo za priznanje statusa begunca. Vlogo je torej podal po preteku 3-dnevnega roka, določenega v 37. členu Zakona o tujcih. Glede na tako ugotovljeno dejansko in pravno stanje stvari je tožena stranka tožnikovo zahtevo zavrgla, ker je bila vložena po preteku roka.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe zakona. Tožena stranka ni upoštevala dejstva, da je bil tožnik o preganjanju političnih somišljenikov v matični državi obveščen naknadno. To dejstvo je nastalo po tožnikovem odhodu iz matične države in po preteku roka za vložitev vloge. Zato bi tožena stranka morala uporabiti Ženevsko konvencijo o statusu beguncev.

Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

V odgovoru na tožbo z dne 6.2.1997 tožena stranka navaja, da zakon ni imel določbe, ki bi opredeljevala begunca na kraju samem (sur place), zato je v takih primerih treba upoštevati Ženevsko konvencijo oz. Protokol. Tožena stranka po pregledu vloge in izjav, podanih v zvezi s prošnjo ugotavlja, da se okoliščine v državi v času, ko je bil tožnik v Sloveniji, za tožnika niso spremenile do take mere, da bi v Sloveniji moral zaprositi za azil oz., ki bi kazale, da gre za begunca na kraju samem. Ugotovljeno je tudi, da je tožnik 10.8.1995 zapustil Slovenijo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Pogoje za priznanje statusa begunca in postopek za pridobitev statusa begunca je v času izdaje izpodbijanega sklepa določal Zakon o tujcih (Ur.l.RS, št. 1/91-I). V 34. členu je določal, da se sme tujcu, ki je zapustil državo, katere državljan je ali v kateri se je za stalno naselil kot oseba brez državljanstva, da bi se izognil preganjanju zaradi svojega političnega prepričanja, kulturnega ali znanstvenega udejstvovanja ali narodnostne, rasne oz. verske pripadnosti, v Republiki Sloveniji priznati status begunca. Prošnjo za priznanje begunca mora tujec vložiti osebno v roku 3 dni po prihodu v državo na policijski postaji (2. odstavek 37. člena).

Zakon o tujcih ni urejal položaja begunca, ki je že v Republiki Sloveniji (dalj kot 3 dni) in se zaradi strahu pred preganjanjem v deželi, katere državljan je, noče vrniti v to deželo, torej položaja, kot ga ureja druga točka A Oddelka 1. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Ur.l. SFRJ - MP, št. 7/60 in 15/67 - v nadaljevanju Ženevska konvencija). To pa je ratificirana in objavljena mednarodna pogodba iz prejšnje skupne države, ki je z osamosvojitvijo Republike Slovenije postala del njenega notranjega prava (Ur.l. RS, št. 35/92 - MP, št. 9/92). Po 8. členu Ustave se določbe mednarodne pogodne neposredno uporabljajo.

Ker se je tožnik že v prošnji za priznanje statusa begunca skliceval na okoliščine, ki so nakazovale na uporabo Ženevske konvencije, bi tožena stranka morala uvesti postopek in presoditi te navedbe in predložene dokaze. Predvsem bi tožena stranka morala presoditi, zakaj je tožnik šele 10 dni po prihodu v Slovenijo vložil prošnjo za priznanje statusa begunca in, ali so se v teh 10 dneh za tožnika res razmere bistveno spremenile. Ker teh za odločitev o stvari pomembnih okoliščin tožena stranka ni ugotavljala, saj je tožnikovo prošnjo zavrgla, je dejansko stanje v bistvenih točkah ostalo pomanjkljivo ugotovljeno in so bila s tem kršena pravila postopka. Ni pa mogoče z odgovorom na tožbo odpraviti nepravilnosti v postopku, ker sodišče v upravnem sporu odloča praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena ZUS/77).

V novem postopku bo morala tožena stranka z upoštevanjem navedenih pripomb popolno ugotoviti dejansko stanje. Upoštevati bo tudi morala sedaj veljavni Zakon o azilu (Ur.l.RS, št. 61/99-ZAzil), ki v 68. členu določa, da se prošnje za priznanje statusa begunca, ki so bile vložene po določbah Zakona o tujcih in o njih še ni bilo odločeno, obravnavajo po določbah tega zakona, kot prošnje za azil. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo v skladu z 2. odstavkom 42. člena ZUS/77 v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97). Določbe ZUP in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).