Up-223/04 - 5

21. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 31. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 833/2002 z dne 4. 12. 2003 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 23/2000 z dne 3. 4. 2002 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnika za razveljavitev odločitve tožene stranke (delodajalec) v delu, v katerem ta ugotavlja, da je pritožnik delovni invalid III. kategorije s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo in da pritožniku ni možno zagotoviti drugih ustreznih del pri delodajalcu. Zahtevku za razveljavitev odločitve o razporeditvi pritožnika na delo k drugemu delodajalcu in na prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki je ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati pritožnika nazaj na delo, mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja povrniti prikrajšanje pri nadomestilu plače v višini razlike do nadomestila plače, ki bi ga dobival pri toženi stranki, ko bi čakal na drugo ustrezno delo. V pretežnem delu je ugodilo tudi zahtevku pritožnika za povrnitev stroškov. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne razpolaga z ustreznim delom, na katerega bi lahko razporedila pritožnika. Prav tako ni nobene podlage za razveljavitev ugotovitve, da je pritožnik invalid III. kategorije. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da pritožnik ni upravičen do povrnitve stroškov za ugovor zoper odločbo delodajalca.

2.V ustavni pritožbi pritožnik sodiščema očita, da mu je bilo odrejeno čakanje na delo s posledično nižjo plačo. Navaja, da mu posledično pripada le 80%-tna plača. Zatrjuje tudi, da je natančno priglasil predpravdne stroške. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava naj bi mu bile kršene tudi pravice iz 49. in 66. člena Ustave. Z odstopom od sodne prakse naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, s pristranskim odločanjem pa pravica iz 23. člena Ustave. Višje sodišče, ki naj bi ignoriralo vsebino pritožbe, naj bi mu kršilo tudi pravico iz 25. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal.

4.Zgolj nezadovoljstvo pritožnika z izpodbijanimi odločitvami ne more utemeljiti očitkov o kršitvah pravic iz 49. in 66. člena Ustave. Za takšne kršitve bi šlo, če bi izpodbijani sodni odločitvi vsebovali stališča, ki bi bila v nasprotju s katero izmed teh človekovih pravic, česar pa pritožnik ne izkaže. Enako velja za povsem pavšalen očitek pritožnika o pristranskem odločanju sodišč, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave, in za očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Povsem pavšalen in kot takšen neizkazan pa je tudi očitek pritožnika o kršitvi pravice iz 25. člena Ustave, ki naj bi jo storilo Višje sodišče s tem, ko naj ne bi obravnavalo vseh pritožbenih navedb.

5.V obravnavani zadevi tudi ne gre za primer, da bi bila odločitev sodišč tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Odločitev sodišč je namreč zadostno obrazložena, temelji pa na zaključkih, ki so možni glede na pravila razlage pravnih norm. V zvezi z očitkom pritožnika, da so ga sodišča vrnila v status čakanja na delo, velja pritožniku na tem mestu pojasniti, da odločitev sodišč o potrditvi odločitve delodajalca v delu, v katerem ta ugotavlja, da pritožniku ne more zagotoviti drugega ustreznega dela, sama po sebi še ne pomeni odreditve čakanja na delo. Kot navaja sam pritožnik, mu je bilo namreč čakanje na delo (in posledično nižja plača) odrejeno z odločbo delodajalca po vrnitvi pritožnika nazaj na delo. Zato je očitek o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljen.

6.Glede na navedeno je Ustavno sodišče sklenilo, da ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo. Zato se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali bi moral pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe zoper posamezne dele izpodbijane odločitve Višjega sodišča izčrpati tudi revizijo.

7.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan