Jedro

Navidezna pogodba je neobstoječa in zato ni potrebno navezovati posledic takšne pogodbe s sankcijami, ki po splošnih pravilih veljajo za ničnost pogodbe.

Tožeča stranka je v tožbi izrecno navedla, da je bila hiša Ob potoku 6 prodana in je "celotna kupnina šla sporazumno s tožnico V. B. za plačilo gradnje na novi stavbi, ki nosi sedaj hišno številko Ob potoku 9." in da je "povsem isto bilo pozneje ob prodaji stavbe Ob potoku 8, pa še je bilo denarja za dograditev nove hiše premalo in sta morala tako tožnica in njen mož dodajati sredstva..." in šele nato v nadaljevanju postopka pričela zatrjevati diametralno nasprotne okoliščine. S tem pa je v bistvu preklicala svoje tožbene trditve. Tožena stranka se je na takšno tožbeno anticipirano priznanje dejstev tožeče stranke v nadaljevanju postopka tudi sklicevala oziroma je sama prevzela tudi te trditve tožeče stranke, ko je utemeljevala svoje ugovorne navedbe. Zato pa bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 214. členom ZPP presoditi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine primera, ali naj šteje za priznano ali izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se razveljavi stroškovna odločitev (3. točka izreka sodbe) sodišča prve stopnje, ter se v tem delu vrne zadeva v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da spada polovica nepremičnin, vpisanih pri vl. štev. 782 k.o. ...,vključno z z.k. nevpisanim stanovanjskim objektom v izmeri 9x4m, ki v naravi predstavlja zaklonišče in dve garaži v pritličju z nadzidanim stanovanjem do podaljšane tretje faze na parc. štev. 1130/11 k.o. ...., v zapuščino po pokojni V. B. roj. B., roj. dne ..., umrli dne ...., nazadnje stanujoči v Ljubljani, in je tožena stranka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri njenem solastniškem deležu do idealne polovice nepremičnin vknjižene pri vl. štev. 782 k.o. .... vknjižila lastninska pravica na ime zapustnice V.B., ker bo sicer takšno listino nadomestila ta sodba in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 639,81 EUR, po izteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija le odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Sprašuje se, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je uspeh tožeče stranke le 35%. Tožeča stranka je namreč propadla le z zahtevkom, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 11.6.1973. Propadla je le z zelo majhnim delom svojega zahtevka, zaradi tega pa tudi niso nastali posebni stroški. Zato bi moralo sodišče vse nastale in potrebne stroške tožeče stranke naložiti v plačilo toženi stranki. Ni razvidno ali je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi stroške izvedenine. Ni razlogov glede zavrnitve stroškov ogleda z izvedencem, ogleda pa se je udeležila poleg strank tudi pooblaščenka tožnice in gre za potreben in utemeljen strošek. Iz stroškovnika tožeče stranke z dne 8.5.2008 je tudi razvidno, da je sodišče tožeči stranki za narok dne 31.3.2008 priznalo le 100 točk, čeprav je šlo za prvi narok v ponovljenem sojenju. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka izpodbija sodbo v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2008 do plačila ter pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe druge stopnje do plačila, podrejeno pa predlaga, naj se pritožbi ugodi tako, da se sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da že dejstvo, da je pogodbo sopodpisala pokojna tožnica V. B., izkazuje, da sta se pokojna starša kljub vsemu ob sklepanju pogodbe z dne 11.6.1973 zavedala, da gre za razpolaganje z njunim skupnim premoženjem. Podobno izhaja tudi iz darilne pogodbe z dne 25.7.1982, katero je prav tako sklepala kot pogodbena stranka tudi V.B. in je tudi ta pogodba obsegala isto premoženje, ki je bilo predmet darilne pogodbe. Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da pri podpisu pogodbe z dne 11.6.1973 ni šlo za ravnanje zaradi doseganja nedopustnega cilja. Sodišče napačno sledi navedbam tožeče stranke, da je bila darilna pogodba posledica takratnih predpisov in družbene klime, ki so omejevale zasebno lastnino z opredelitvijo maksimuma. Dejansko pa se je oče pravdnih strank bal komisije za ugotavljanje izvora premoženja. V. B. je s podpisom pogodbe zavestno razpolagala s svojim deležem na skupnem premoženju zaradi dosege nedopustnega cilja, saj je sledeč razlogovanju pritožbenega sodišča v sklepu, z dne 17.10.2007, darilna pogodba simuliran pravni posel. Njen podpis na darilni pogodbi je šteti za nedopustno dejanje upoštevaje tedaj veljavno pravno ureditev po ODZ. Darilna pogodba je bila sklenjena zaradi prikrivanja premoženja pred oblastmi iz davčnih razlogov. Davke pa je potrebno plačevati ne glede na družbeno politični sistem. Neplačevanje davkov in skrivanje premoženja iz davčnih nagibov je v vseh družbenih ureditvah nedopustno ravnanje. Stališče sodišča prve stopnje, da reševanje z lastnim delom pridobljenega premoženja pred neupravičeno razlastitvijo s strani države ni mogoče šteti za nedopusten cilj, je zato zgrešeno. Dejstvo, da je bilo v zvezi z deležem skupnega premoženja pok. I. M. B. že izdana zamudna sodba, ne more predstavljati argumenta za izpodbijano sodbo. Pok. V. B. ob uporabi pravnih pravil iz paragrafa 1174 ODZ ni bila upravičena zahtevati vrnitve nepremičnin. V zvezi z ugotovitvijo o enakih deležev pokojnih zakoncev pa poudarja, da je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so povzetki izpovedb v razlogih sodbe v nasprotju z zapisniki o zaslišanju tožene stranke. Tožena stranka namreč ni izpovedala" da so se nepremičnine gradile iz sredstev obeh zakoncev, tudi najetih kreditov in ne iz kupnin na nepremičnini Ob potoku 8 in 6", pač pa je to izpovedala sedanja tožnica (glej stran 6 razpravnega zapisnika z dne 7.4.2005). Nasprotno pa je toženka, zaslišana kot stranka, izpovedala, da je hišo Ob potoku 9 zgradil oče (stran 12 razpravnega zapisnika z dne 7.4.2005), ki gradnje ni financiral direktno v gotovini, ampak je vzel posojilo iz razloga, ker je na račun deviznega varčevanja dobil zelo ugodno posojilo, katerega za gradnjo sicer ni potreboval (stran 13 zapisnika). Toženka je še izpovedala, da je bil stari oče lastnik nepremičnin Ob potoku 8 in 6, kot tudi Pokljuke in je zgradil osnovo za kasnejši uspeh in obogatitev spornih nepremičnin kot gradnjo te posesti (stran 15). Na izrecno vprašanje je toženka tudi izpovedala, da mati ni prinesla kakšne nepremičnine v zakon. Ob taki izpovedbi toženke je sodišče prve stopnje protispisno in nekorektno njeno izpovedbo uporabilo za potrditev spremenjene navedbe tožeče stranke I. B. K., ki je bila v nasprotju s tožbenimi navedbami pok. prvotne tožnice V. B., da naj bi kupnini ob prodaji nepremičnin Ob potoku 6 in 8 ne bili vloženi v gradnjo hiše Ob potoku 9. Da je bil oče pravdnih strank poslovno zelo sposoben in je z najetjem ugodnega deviznega posojila dodatno oplemenitil prejeti kupnini za nepremičnini Ob potoku 6 in 8 ter je bila na tak način vložil kupnini v gradnjo hiše Ob potoku 9 (čeprav posojila tedaj glede na dejansko prejeti kupnini ni potreboval). Sodišče je kršilo postopkovne določbe, ker ni pojasnilo zakaj ni upoštevalo prvotnih tožbenih navedb tožeče stranke - pokojne V.B.. Tožena stranka je v tem postopku večkrat opozorila, da že iz samih tožbenih navedb pod II. In III. izhaja, da je pokojni I. M. B. pridobil od svojega očeta I. B. st. veliko premoženje in sicer hišo Ob potoku 8 s pripadajočim zemljiščem ter precej sveta, na katerem je obstajal sadovnjak. Tožena stranka še opozarja, da je sedanja tožnica prevzela pravdo od pokojne tožnice, ki je v tožbi pod IV. izrecno navedla, da je celotna kupnina šla sporazumno s tožnico V. B. za plačilo gradnje na novi stavbi, ki nosi sedaj "hišno številko Ob potoku 9.". Izrecno je tudi navajala, da je povsem isto bilo pozneje ob prodaji stavbe Ob potoku 8, pa še je bilo denarja za dograditev nove hiše premalo in sta morala tako tožnica in njen mož dodajati sredstva...". Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP presoditi, ali naj šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je prvotna tožnica najprej priznala, potem pa njena pravna naslednica sedanja tožnica popolnoma zanikala. Upoštevati bi moralo interes sedanje tožnice, da izniči vložke posebnega premoženja očeta, saj sama deduje po materini oporoki. Bila je tedaj še osnovnošolka, medtem, ko je pok. mati bolje poznala posle svojega moža. Tudi priča M. K., mož sedanje tožnice je spoznal družino pravdnih strank šele precej kasneje. Gradnja je bila pretežno financirana s prispevki pokojnega očeta in ne iz skupnega premoženja. Kolikšen delež je doprineslo posebno premoženje pokojnega, pa je možno oceniti ob upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca. Zmotna je tudi dokazna ocena sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da naj bi bila v gradnjo hiše vložena posebna sredstva I.M. B. kot njegovo posebno premoženje. Pritožnica tudi predlaga, naj se zadeva dodeli drugemu sodniku v primeru razveljavitve sodbe.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Med strankama tudi upoštevaje pritožbene navedbe tožene stranke ni več sporno, da je darilna pogodba absolutno navidezna (simulirana) (1), takšen pravni zaključek pa sicer izhaja tudi iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje, katerim v tem delu niti tožena stranka v pritožbi ne oporeka, temveč celo izrecno priznava oz. soglaša, da"...pokojna V. B. ni imela resnične in prave volje, da s svojim podpisom darilne pogodbe z dne 11.6.1973 podari svoj delež na skupnem premoženju toženki in je torej šlo le za fiktivno odtujitev oz. prikrivanje moževega premoženja in njenega deleža na skupnem premoženju....". V skladu s par. 916 ODZ, ki je veljal v času sklenitve sporne darilne pogodbe, je bila takšna pogodba nična. Takšna pogodba pa je neobstoječa, torej se šteje, da sploh ni nastala in zato ni potrebno navezovati posledic takšne pogodbe s sankcijami, ki po splošnih pravilih veljajo za ničnost pogodbe, torej tudi ne odtegnitev sodnega varstva nepošteni stranki nične pogodbe (nemo auditur suam turpitudinem allegans) (2). Čim pa je tako pa razlog za sklenitev navidezne pogodbe, ki naj bi bil po stališču sodišča prve stopnje etično neoporečen (skrivanje premoženja pred nepravično razlastitvijo) po stališču tožene stranke pa nedopusten oz. nemoralen (izogibanje plačilu davkov pokojnega očeta pravdnih strank) (3), kar naj bi tožnici preprečevalo uveljavljati vrnitev spornega premoženja sankcija kot posledica ničnosti pogodbe, nima načeloma nobenega pravnega pomena v tej pravdi. Tudi določba par. 1174 ODZ ("kar je kdo vedoma dal za izvršitev nemogočega ali nedopustnega dejanja, tega ne sme zoper nazaj zahtevati") se namreč ni nanašala na darilno pogodbo, temveč zgolj na v 26. poglavju z naslovom "O pogodbah glede službovanja" s podnaslovi: "Službena pogodba", "Pogodba o delu", "Založna pogodba" in "Dajatev za nedopusten način", izrecno naštete pogodbe, med katerimi torej ni darilne pogodbe, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zato ta določba v tem sporu ni uporabljiva. Odločilno je torej, da pogodba nima nobenih pravnih učinkov in da je zato potrebno šteti, da ni povzročila nobenih pravnih posledic, da torej tudi lastninska pravica ni prešla veljavno na obdarjenko - toženo stranko in zato darovalka oz./ali skupna lastnica premoženja oz. njena pravna naslednica lahko terja vrnitev podarjenega (par. 877 ODZ) (4). Zato je tudi s pritožbo še izpostavljano vprašanje - ali se lahko tožnica sklicuje na nedopustnost pogodbe kot pravna naslednica "nepoštene pogodbenice", v tej pravdi irelevantno. Nepomembno je torej tudi vprašanje ali je bila pokojna V.B. (ne)dobroverna stranka navedene pogodbe ali zgolj "podpisnica", ki je potrdila, da je kot skupna lastnica podarjenega premoženja z navidezno pogodbo seznanjena, kot izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje. V obeh primerih je bila aktivno legitimirana oziroma upravičena uveljavljati sporne zahtevke. Pritožbeno sodišče pa sicer z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izkazana volja pok. V. B., da tudi ona podari svoj delež spornih nepremičnin toženki, ne soglaša, saj je kljub temu, da ni izrecno navedena kot darovalka, s podpisom na koncu pogodbe vendarle smiselno podala soglasje, da se vsaj navidezno prenese oz. podari tudi njen delež na skupnem premoženju na toženko, nikoli pa ni pogodbe izpodbijala zaradi kakšne druge napake volje (zmota, sila ali prevara). Ob povedanem v obravnavanih smereh (torej ali tožeči stranki zatrjevana nedopustnost razpolaganja preprečuje uveljavitev kondikcijskega zahtevka) pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pač pa je ponovno utemeljena toženkina pritožba, kolikor izpodbija prvostopno odločitev, s katero so ugotovljeni enaki deleži na spornem premoženju pokojnih staršev pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem dejanskim sklopom sporne zadeve storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 214. člena ZPP, saj je opustitev uporabe te procesne določbe vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožnica pravilno opozarja v pritožbi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožeča stranka v tožbi izrecno navedla, da je bila hiša Ob potoku 6 prodana in je "celotna kupnina šla sporazumno s tožnico V. B. za plačilo gradnje na novi stavbi, ki nosi sedaj hišno številko Ob potoku 9." in da je "povsem isto bilo pozneje ob prodaji stavbe Ob potoku 8, pa še je bilo denarja za dograditev nove hiše premalo in sta morala tako tožnica in njen mož dodajati sredstva..." in šele nato v nadaljevanju postopka pričela zatrjevati diametralno nasprotne okoliščine. S tem pa je v bistvu preklicala svoje tožbene trditve. Tožena stranka se je na takšno tožbeno anticipirano priznanje dejstev tožeče stranke v nadaljevanju postopka tudi sklicevala oziroma je sama prevzela tudi te trditve tožeče stranke, ko je utemeljevala svoje ugovorne navedbe (5). Zato pa bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s citirano določbo ZPP presoditi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine primera, ali naj šteje za priznano ali izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva.

Sodišče prve stopnje je nadalje storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je navedlo, da naj bi tožena stranka potrdila tudi izpovedbo tožeče stranke, "da se nepremičnine zakoncev niso gradile iz kupnin za nepremičnini Ob potoku 8 in 6."(glej pritožbeni očitek tožene stranke). Tega tožena stranka ni izpovedala in je izpodbijana sodba zato obremenjena z nasprotjem med povzetkom izpovedbe ter zapisnikom o izpovedbah tožene stranke, zaradi česar se izpodbijana dokazna ocena glede te pravno odločilne okoliščine (ali je oče pravdnih strank v sporno premoženje vložil tudi svoje posebno premoženje) ne da preizkusiti. Razen tega sodišče prve stopnje ni dokazno komentiralo celotne izpovedbe tožene stranke, ko je ta izpovedala o prispevkih pokojnih staršev k pridobitvi spornega premoženja. Kot nadalje še pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, je zaslišana kot stranka izpovedala, da je "hišo Ob potoku 9 zgradil oče" (stran 12 razpravnega zapisnika z dne 7.4.2005), "ki gradnje ni financiral direktno v gotovini, ampak je vzel posojilo iz razloga, ker je na račun deviznega varčevanja dobil zelo ugodno posojilo, katerega za gradnjo sicer ni potreboval" (stran 13 zapisnika). Tožena stranka je nadalje še izpovedala, da je bil "stari oče lastnik nepremičnin Ob potoku 8 in 6, kot tudi Pokljuke in je zgradil osnovo za kasnejši uspeh in obogatitev spornih nepremičnin kot gradnjo te posesti" (stran 15). Na izrecno vprašanje je toženka tudi izpovedala, da "mati ni prinesla kakšne nepremičnine v zakon". Iz toženkinih izpovedb tako res izhaja, kot pravilno opozarja v pritožbi, da je z najetjem ugodnega deviznega posojila oče dodatno oplemenitil prejeti kupnini za nepremičnini Ob potoku 6 in 8 ter je na tak način vložil kupnini v gradnjo hiše Ob potoku 9. Ker sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh omenjenih toženkinih trditev in izpovedb, je izkazana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba tudi nima vseh potrebnih razlogov, ki so pravno pomembni in se ne da preizkusiti.

Ob povedanem je bilo potrebno pritožbi ugoditi ter zaradi navedenih procesnih kršitev razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v celoti ter vrniti zadevo v novo sojenje, posledično pa ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke, ki sicer izpodbija zgolj stroškovno odločitev (člen 354/1 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti že zgoraj omenjeno dokazno - procesno presojo, dopolniti dokazno oceno s celovito presojo toženkinih izpovedb ter njene celotne izpovedbe soočiti z izpovedbami drugih zaslišanih (predvsem tožnice in priče M. K.) in oceniti ali je vendarle sporno premoženje tudi rezultat posebnega prispevka pok. očeta pravdnih strank ter se v tem primeru opreti na ugotovitve izvedenca gradbene stroke, saj gre za vprašanje, glede katerega sodišče ne razpolaga s potrebnim znanjem (člen 243 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.

Sodišče druge stopnje pa sicer ni sledilo predlogu tožene stranke, naj se v primeru razveljavitve vrne zadeva v novo sojenje drugemu sodniku, saj v nasprotju s pritožnico nima vtisa, da se je sodnik v naprej opredelil v korist tožeče stranke.

(1) Kar pomeni, da se je tudi tožena stranka kot obdarjenka ob sklenitvi pogodbe zavedala in hotela, da se sklene pogodba, na podlagi katere dejansko ne bo pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah in je bila na podlagi darilne pogodbe izražena volja tako glede zavezovalnega kot tudi razpolagalnega posla ter pridobitnega načina (vpisa v zemljiško knjigo) zgolj navidezna oz. "nezaresna" (Glej Juri Štempihar: "Zasebno pravo", Pravna obzorja, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, stran 202 ).

(2) Glej v sodni praksi odločbo VSS II Ips 120/97, z dne 21.5.1998; objavljeno tudi v sodni bazi SOVS in tudi v N. Plavšak in ostali: " Obligacijski zakonik s komentarjem , Splošni del, 1. knjiga", GV založba in Uradni list, Ljubljana, 2003, stran 363; v tem delu avtor komentarja: Mile Dolenc.

(3) Sodišče druge stopnje sicer soglaša s stališčem pritožnice, da tudi v primeru, če bi šlo za skrivanje premoženja pred razlastitvijo, bi šlo za nedopustno ravnanje, ki je nasprotovalo zakonski ureditvi, ki je veljala v letu 1973, torej v obdobju drugačne družbeno - lastninske ureditve.

(4) "...Tak fingiran "simuliran posel je med strankama po par. 916 ničen; roditi more samo povračilno dolžnost po par. 877. ..." glej: Ibid pod opombo št. 1. (5) "....Priznanje je lahko posledica trditev. Izjemoma pa je lahko tudi obratno. Stranka sama poda trditev, ki je zanjo neugodna, koristna pa za nasprotno stranko. S tako trditvijo bi namreč lahko utemeljil svoj zahtevek ali ugovor. V teoriji se to imenuje anticipirano (vnaprejšnje) priznanje. Tako priznanje učinkuje še(le), če se nasprotna stranka nanj sklicuje. V bistvu gre za inverzijo. ...." . (glej L. Ude in ostali: "Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga"; GV založba in Uradni list, Ljubljana 2006, stran 362; v tem delu avtor komentarja: J. Zobec).