Up-166/04 - 6

12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o.p., d.n.o., Z., na seji senata dne 5. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 108/2003 z dne 16. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 250/2001 z dne 9. 1. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Pd 373/97 z dne 14. 11. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo zoper sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen pritožnikov zahtevek za razveljavitev odločb o razporeditvi, izdanih na podlagi drugega odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 – v nadaljevanju ZTPDR). Strinjalo se je s stališčem nižjih sodišč, da so razporeditev pritožnika z mesta vodje poslovne enote narekovale nujne potrebe delovnega procesa in organizacije. Presoja gospodarske družbe, da bodo lahko ugotovljene težave v neki poslovni enoti odpravljene tako, da se imenuje nov vodja, namreč sodi v okvir nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi navaja, da je bila dejanska podlaga spornih odločitev delodajalca domnevno neustrezno delo pritožnika. V takšnih primerih je bilo treba skladno z določbami ZTPDR in Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – ZDR90) izpeljati disciplinski postopek ali postopek ugotavljanja nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Izvedba teh postopkov je pomenila formalni pogoj, da je lahko delodajalec delavcu očital kakršnokoli neustrezno delo. Pravni standard "nujne potrebe delovnega procesa in organizacija dela" iz drugega odstavka 17. člena ZTPDR naj namreč ne bi obsegal kršitev delovnih obveznosti delavca oziroma njegovega neustreznega dela. Šlo naj bi za pravni standard, ki ni bil vezan na posameznika, temveč na celovit delovni proces oziroma njegovo organizacijo znotraj družbe. Sodiščem očita, da so ga postavila v neenakopraven položaj v primerjavi z delavci, v primeru katerih je delodajalec opravil ustrezne postopke ugotavljanja delavčeve (ne)uspešnosti. S tem naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Posledično naj bi mu bila kršena tudi pravica iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. Delovno razmerje mu naj namreč ne bi prenehalo pod enakimi pogoji, kot je drugim delavcem, v primeru katerih je delodajalec izvedel zakonite postopke ugotavljanja (ne)sposobnosti za delo.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa izpodbijanim sodnim odločitvam ni mogoče očitati.

Bistveno, kar pritožnik očita sodiščem, je, da so ga postavila v neenak položaj v primerjavi z drugimi delavci, ki jim delodajalec očita slabo delo. V zvezi s tem navaja, da Zakon za takšne primere ni predvideval razporeditve po drugem odstavku 17. člena ZTPDR, temveč izvedbo disciplinskega postopka ali postopka ugotavljanja nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Zato naj bi bil obravnavan drugače kot delavci, v primeru katerih postopajo delodajalci zakonito. Omenjeni očitki pritožnika po vsebini pomenijo predvsem ugovor nezakonitosti izpodbijanih sodnih odločitev, domnevno nezakonite odločbe pa naj bi šele posledično privedle do neenake obravnave. Takšne očitke lahko zato Ustavno sodišče preizkusi le z vidika 22. člena Ustave v delu, v katerem ta ustavna pravica zagotavlja tudi varstvo pred očitno napačnimi sodnimi odločitvami, ki bi jih bilo mogoče označiti za samovoljne oziroma arbitrarne. V obravnavani zadevi ne gre za kršitev te ustavne pravice. Stališču Vrhovnega sodišča, po katerem presoja gospodarske družbe, da bodo lahko ugotovljene težave v neki poslovni enoti odpravljene tako, da se imenuje nov vodja, sodi v okvir nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela, namreč ni mogoče očitati očitne napačnosti.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan