Jedro

Po določbi 2.odst. 299.čl. Obligacijskega zakonika pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Iz te določbe torej ne sledi, da bi bil avtomatično začetek določenega sodnega postopka tisti trenutek, ki določa čas nastanka zamude.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugovoru dolžnice delno ugodilo in izvršilni postopek zaradi izterjave terjatve nad zneskom 787,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 24.5.2000 dalje do plačila, ustavilo, v 2. točki pa je odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške ugovornega postopka.

Zoper sklep je vložil upnik pritožbo, v kateri navaja, da je odločitev nejasna. Izrek in obrazložitev odločbe si nasprotujeta. V obrazložitvi sodišče navaja, da je upnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od takrat, ko je dolžnica zvedela za dolg, zato je nerazumljiva odločitev v izreku, da se izvršba za plačilo zakonskih zamudnih obresti ustavi od 24.5.2000 dalje, ko je dolžnica prejela sklep o izvršbi. Tudi če ne bi bilo tega neskladja, je odločitev zmotna, saj je bila dolžnica seznanjena z upnikovo terjatvijo že v zapuščinskem postopku, ki se je vodil pod opr.št. D 1, ko je upnik to terjatev proti zapustniku priglasil. Dolžnica torej ve za dolg zapustnika že od leta 1992. Upnik je to terjatev do dolžnice uveljavljal tudi že v postopku, ki se je vodil pod opr.št. I 1. Ne strinja se še z odločitvijo o stroških ugovornega postopka. Dolžnica je z ugovorom uspela le glede stranske terjatve, glede glavnega dolga pa je bil njen ugovor neuspešen. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovor v celoti zavrne kot neutemeljen in dolžnici naložijo v plačilo stroški pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba ima prav, da je odločitev izpodbijanega sklepa nejasna, saj obrazložitev odločbe ne utemeljuje izreka. V izreku je sodišče izvršbo ustavilo za zamudne obresti, ki tečejo od zneska 787,48 EUR od 24.5.2000 dalje do plačila. V obrazložitvi pa je pojasnilo, da je dolžnica 24.5.2000 zvedela za dolg, ki jo bremeni kot dedinjo, zato je dolžna poravnati upnikovo terjatev (znesek 787,48 EUR) in zamudne obresti od dneva, ko ji je bil vročen sklep o izvršbi. Iz tega se da razbrati, da bi morala biti izvršba ustavljena za plačilo zamudnih obresti od smrti zapustnika (na ta dan je obračunana terjatev) do

dneva, ko je dolžnica prišla v zamudo s plačilom, to pa je bilo po stališču izpodbijanega sklepa 24.5.2000. Ker izrek odločbe ni jasen in skladen z obrazložitvijo, je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je že iz tega razloga moralo pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugoditi in sklep razveljaviti po 3.odst. 365.čl. ZPP v zvezi s členom 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Upnik v pritožbi oporeka ugotovitvi, da je prišla dolžnica v zamudo šele 24.5.2000, ko ji je bil vročen sklep o izvršbi. Kdaj je prišla dolžnica v zamudo, se v postopku na prvi stopnji do sedaj ni ugotavljalo. Dolžnica je v ugovoru izpostavljala samo omejitev odgovornosti do višine podedovanega premoženja, obrestnemu zahtevku pa ni oporekala s kakšno konkretno navedbo. Po določbi 2.odst. 299.čl. Obligacijskega zakonika, OZ (enaka je bila vsebina določbe 2.odst. 324.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Iz te določbe torej ne sledi, da bi bil avtomatično začetek določenega sodnega postopka tisti trenutek, ki določa čas nastanka zamude. Zaradi takšne določbe materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje zamudo dolžnice točno ugotoviti. Zaradi zmotne razlage, da je zamuda nastopila z vročitvijo sklepa o izvršbi dolžnici, je v tem delu tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in bo v ponovnem postopku moralo to pomembno okoliščino pravilno ugotoviti. Dedič, ki je zamudil s plačilom zapustnikovega dolga, se namreč po sodni praksi ne more, kar zadeva plačila zamudnih obresti, sklicevati na omejitev plačilne dolžnosti z vrednostjo podedovanega premoženja (tako tudi odločba II Ips 690/2003). Sodišče prve stopnje bo moralo torej ugotoviti, kdaj je dolžnica prišla s plačilom kot dedinja v zamudo, saj je od tedaj dalje dolžna plačati zamudne obresti. Ko bo ponovno odločalo o zadevi, pa bo moralo kritično presoditi tudi odločitev o stroških postopka, ki jo obrazloženo izpodbija v pritožbi upnik in zavzeti stališče tudi do teh navedb. Odločiti bo moralo tudi o pritožbenih stroških, saj je pritožbeno sodišče prvostopenjsko odločbo razveljavilo, zato bo uspeh o stroških znan šele ob ponovni odločitvi o ugovoru in so tudi stroški tega pritožbenega postopka v tej fazi postopka nadaljnji stroški postopka (1.odst. 38.čl. ZIZ in 3.odst.165.čl. ZPP).