Jedro

Dejstva, da v sodni poravnavi z besedo ni omenjena tožničina zahteva o souporabi nepremičnine ali plačilu uporabnine (za čas po sklenitvi sodne poravnave), tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati drugače, kot ga je sodišče prve stopnje – da očitno ni nasprotovala stanju oziroma izvrševanju (so)lastniških upravičenj glede nepremičnine, kot je bilo v času sklepanja sodne poravnave in zato v zvezi s tem ni imela nobenih pripomb/zahtev.

Neuveljavljanje zahteve, da ji solastnik omogoči uporabo njenega solastniškega deleža, oziroma da ji v primeru, če uporablja tudi njen dele, plačuje uporabnino, povzroči stanje, ko tožnica na tak način privoli v svoje oškodovanje (volenti non fit iniuria), kar pa se odrazi v dejstvu, da za čas dokler ne izrazi svoje zahteve, nima terjatve iz naslova uporabnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sami nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za zavarovanje z začasno odredbo, ki bi tožencu prepovedovala odtujitev in obremenitev njegovega deleža do 7/8 pri nepremičninah parc. št. 250/230 (ID 0000001), parc. št. 250/1041 (ID 0000002) in parc. št. 250/1042 (ID 0000003), vse k. o. X, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Sodišče je zavrnilo predlog iz razloga, ker tožnica ni izkazala verjetnosti terjatve, na plačilo uporabnine v času od 27. 9. 2019, ko je bila med pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava v zadevi I P 421/2014. Vsa sporna razmerja med njima do 27. 9. 2019 sta rešila s sodno poravnavo, za čas po sklenitvi sodne poravnave pa tožnica ni konkretno zatrjevala, da bi od toženca zahtevala souporabo nepremičnine, oz. na kak način bi ji to toženec preprečeval. Prav tako do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe ni vložila predloga, s katerim bi zahtevala, da sodišče odloči o uporabi nepremičnin, ki so v solastnini pravdnih strank. Pri tem opozarja sodišče na sodno prakso, ki šteje, da terjatev nastane šele, ko solastnik od tistega, ki uporablja celotno nepremičnino, zahteva, da mu omogoči uporabo solastnine. Bistveno je, da tožnica do vložitve tožbe tega ni zahtevala, prav tako pa je tudi s tožbo uveljavljeni zahtevek preuranjen, da bi lahko rekli, da bo tožnici terjatev nastala - toženec ob izdaji izpodbijanega sklepa tožbe, v kateri tožnica prvič zahteva uporabnino, še ni prejel v odgovor.

3. Takšni odločitvi tožnica nasprotuje in opozarja na določbo petega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika1 (v nadaljevanju: SPZ), ki določa, da je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh solastnikov. V predlogu za zavarovanje je pojasnila in po njenem mnenju tudi izkazala, da toženec brez tožničinega soglasja njen solastni del oddaja v najem in z njim zasluži. Tožnica se s sodno poravnave za čas od njene sklenitve dalje ni odpovedala kakršnikoli pravici iz naslova solastnine. Njenega soglasja toženec ni imel in je tožnica takšno razpolaganje tolerirala le do sklenitve sodne poravnave. Po mnenju tožnice je napačno pravno stališče, da je pristala v prikrajšanje, ker ni izkazala, da bi ob sklenitvi sodne poravnave ali kadarkoli po tem do vložitve tožbe v tej zadevi toženca pozvala, da ji omogoči souporabo nepremičnin oz. izroči ključe. Toženec je mimo zakona posegel v tožničino solastnino, zato ni stvar tožnice, da bi toženca k čemurkoli pozivala, ampak je njena pravica varovana že po samem zakonu. Iz tožbe tudi izhaja, da je tožnica nepremičnine zapustila pod prisilo toženca in je torej njena neprivolitev v kakršnokoli prikrajšanje podana že z dnem njene prosilne izselitve. Zaradi počasnega sojenja v zadevi I P 421/2014 je to tožbo vložila šele sedaj, ko je sklenjena sodna poravnava prestala preverbo v postopku zaradi ugotovitve ničnosti, ki ga je sprožil toženec. Tožnica je povsem avtonomna glede odločitve, kdaj bo zoper toženca uveljavljala svoje zahtevke, edina sankcija, ki jo lahko zadene, je zastaranje. Časa vložitve tožbe sodišče tožnici ne more šteti v škodo. Prav tako ni res, da tožnica ni verjetno izkazala, da ji bo terjatev zoper toženca nastala, saj je izkazala, da v nasprotju z njeno voljo toženec že vse od leta 2014 izključno uporablja celotne nepremičnine, zato sodišče ne more zaključiti, da se takšno stanje ne bo nadaljevalo tudi po tem, ko bo toženec prejel tožbo v odgovor. Na koncu tožnica še opozarja, da je temelj njenega zahtevka neupravičena obogatitev in ne uporabnina, kar sta podobna pravna termina, a pokrivata tako različne pravne situacije, da jih sodišče ne more preprosto enačiti in na podlagi sodne prakse glede uporabnine tožnici odreči izkazanost terjatve iz naslova neupravičene obogatitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če začnemo na koncu pritožbe... V praksi je zaradi neupravičene uporabe tuje stvari najpogosteje uveljavljana in prisojena obligacijsko-pravna terjatev uporabnine.2 Tožnica se v tožbi izrecno sklicuje na določbo 198. člena Obligacijskega zakonika3 (v nadaljevanju: OZ) in govori o nadomestilu zaradi neupravičene obogatitve, ki se odmerja po povprečni tržni najemnini za primerljive nepremičnine. Za takšno nadomestilo pa je sodna praksa uveljavila termin uporabnina, zato pritožba zmotno opozarja na razliko med terminoma uporabnina (ki ga je povsem pravilno uporabljalo sodišče prve stopnje) in neupravičena obogatitev, o kateri govori pritožba. Med obema terminoma je namreč jasna povezava: odmena za neupravičeno obogatitev se imenuje uporabnina, kot je pravilno termin uporabljalo tudi sodišče prve stopnje.4

6. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica do vložitve tožbe ni konkretno izrazila svoje zahteve, da ji toženec za uporabo njenega solastniškega deleža na nepremičninah plača uporabnino ali da ji omogoči uporabo tega solastniškega deleža. Takšna zahteva je namreč pogoj za nastanek terjatve, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na številne odločbe višjih sodišč in vrhovnega sodišča RS – ne zadošča že samo dejstvo, da je nekdo solastnik. Pritožba niti ne nasprotuje zaključku, da je tožnica prvič postavila tako zahtevo šele v tožbi.

7. Tožnica v tožbi zatrjuje, da nepremičnine ni zapustila prostovoljno, ampak da jo je 10. 5. 2014 toženec vrgel na cesto. Vendar pa je pomembno, da sta 27. 9. 2019 pravdni stranki v pravdni zadevi I P 421/2014 Okrožnega sodišča v Ljubljani sklenili sodno poravnavo, del katere je tudi dogovor, da so s sodno poravnavo urejena vsa njuna premoženjskopravna razmerja in da druga do druge iz tega naslova nimata nobenega zahtevka več. Iz tega izhaja, da sta s sodno poravnavo pravdni stranki uredili vse spore za nazaj – tudi sama tožnica v pritožbi pritrjuje, da je toženčeva razpolaganja z njenim solastniškim deležem tolerirala do sklenitve sodne poravnave. Glede na sklenjeno sodno poravnavo, v katero bi tožnica lahko vključila tudi kakršnokoli zahtevo, da se ji omogoči uporaba njenega solastniškega deleža, ali da ji toženec plačuje uporabnino, se tožnica po prepričanju pritožbenega sodišča ne more sklicevati na to, da se je pred vložitvijo tožbe v zadevi I P 421/2014, kar pomeni 8 let pred izdajo izpodbijanega sklepa in 5 let pred sklenitvijo sodne poravnave, katere namen je bil ravno ureditev spornih razmerji za nazaj, neprostovoljno izselila iz nepremičnine, na kateri ima solastniški delež. Dejstva, da v sodni poravnavi z besedo ni omenjena tožničina zahteva o souporabi nepremičnine ali plačilu uporabnine (za čas po sklenitvi sodne poravnave), tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati drugače, kot ga je sodišče prve stopnje – da očitno ni nasprotovala stanju oz. izvrševanju (so)lastniških upravičenj glede nepremičnine, kot je bilo v času sklepanja sodne poravnave in zato v zvezi s tem ni imela nobenih pripomb, oz. zahtev. To seveda nikakor ne posega v njen solastniški delež, izpričuje pa, da očitno do toženca takrat ni uveljavila kakršnekoli zahteve iz naslova njenega solastniškega deleža. Dejstvo, da iz tožničinih trditev ne izhaja, da bi tako zahtevo do toženca uveljavila kasneje v času od sklenitve sodne poravnave do vložitve tožbe v tej zadevi oz. da bi ji v tem obdobju toženec preprečeval souporabo nepremičnin, pa potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da za čas do vložitve tožbe v tej zadevi tožnica ni verjetno izkazala svoje terjatve do toženca iz naslova neupravičene obogatitve, ker je razpolagal tudi z njenim solastniškim deležem na nepremičninah.

8. Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica tudi ni verjetno izkazala, da ji bo terjatev zoper toženca nastala. Ob zavrnitvi predloga za zavarovanje z začasno odredbo namreč tožba (v kateri je tožnica prvič uveljavljala do toženca zahtevo, da ji zaradi uporabe oz. razpolaganja z njenim solastniškim deležem nepremičnin plača uporabnino) tožencu še ni bila vročena v odgovor, zaradi česar bi bil preuranjen zaključek, da tožnici onemogoča uporabo nepremičnine. Toženec bi namreč ob prejemu tožbe lahko tožnici omogočil (so)uporabo nepremičnine.

9. Kot rečeno, se tožnica sklicuje na počasno sojenje v zadevi I P 421/2014, zaradi česar je tožbo vložila šele sedaj, ko je sklenjena sodna poravnava prestala preverjanje v postopku zaradi ugotovitve ničnosti, ki ga je sprožil toženec. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta bili pravdni stranki solastnika nepremičnine že tudi pred sklenitvijo sodne poravnave (kar izhaja npr. iz tožbenih navedb tožbe v zadevi P 421/2014 - B2), zato ni bilo razloga, da bi z uveljavljanjem zahteve, da se ji omogoči souporaba nepremičnine oz. da toženec zaradi razpolaganja s celotno nepremičnino plačuje uporabnino, čakala do zaključka vseh postopkov v zvezi z izpodbijanjem sodne poravnave.

10. Drži, da je tožnica avtonomna glede odločitve, kdaj bo zoper toženca uveljavljala svoje zahtevke in čas uveljavljanja zahtevka nikakor ne vpliva na njena solastniška upravičenja. Vendar pa neuveljavljanje zahteve, da ji solastnik omogoči uporabo njenega solastniškega deleža oz. da ji v primeru, če uporablja tudi njen dele, plačuje uporabnino, povzroči stanje, ko tožnica na tak način privoli v svoje oškodovanje (_volenti non fit iniuria_), kar pa se odrazi v dejstvu, da za čas dokler ne izrazi svoje zahteve, nima terjatve iz naslova uporabnine.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. (154. in 165. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami. 2 Jure Debevec: Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari , v Odvetnik, št. 63, letnik 2013, str.12 in 15. 3 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 4 Jure Debevec: Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari , v Odvetnik, št. 63, letnik 2013, str. 15, glej tudi VSL sodba in sklep I Cp 617/2013, VSC Sodba in sklep Cpg 109/2020, VSL sodba in sklep II Cp 1805/2009, VSL Sodba II Cp 1118/2020 in druge.