Jedro

Materialno pravo na prvi in drugi stopnji ni bilo pravilno uporabljeno, če ni bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, ali je tožena stranka - delodajalec, pred sprejemom sklepa o prenehanju delovnega razmerja ugotovila, ali je v organizaciji ustrezno delovno mesto, na katerega bi lahko bil tožnik razporejen. Takšna ugotovitev mora biti navedena v izreku sklepa, s katerim je odločeno o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov organov tožene stranke, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje, ker je bilo ugotovljeno, da nima znanj in zmožnosti za opravljanje del na delovnem mestu mesarja. Tožnik ni opravil izpita iz higienskega minimuma po predpisih Republike Slovenije. Izpolnjevanje pogojev za delovno mesto izkoščičevanje, razsek in kategorizacija mesa se dokazuje z navedenim izpitim, zato ni potrebno, da bi posebna komisija tožene stranke ugotavljala, ali ima tožnik znanja in zmožnosti za opravljanje navedenega dela. Pri toženi stranki tudi ni bilo drugega delovnega mesta, ki bi tožniku lahko bilo ponujeno pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z odločbo zavrnilo pritožbo tožnika zoper takšno prvostopno odločbo. Ugotovilo je, da pri toženi stranki ni bilo ustreznega delovnega mesta, na katerega bi tožnik lahko bil razporejen.

V pravočasni reviziji, v kateri je tožnik uveljavljal razlog zmotne uporabe materialnega prava, je navajal, da tožena stranka ni izvedla postopka, kot je določen v 23. členu zakona o delovnih razmerjih in v 9. členu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Delavcu, ki nima znanja in zmožnosti za opravljanje del na delovnem mestu, lahko preneha delovno razmerje le, če pri delodajalcu ni zanj ustreznega delovnega mesta. Ta okoliščina mora biti dokazana na nedvomen način. Tožnik bi lahko bil razporejen v čistilno skupino. Tožnik je dne 17.8.1990 opravil izpit iz higienskega minimuma.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94, smiselno uporablja kot republiški predpis).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik v reviziji ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka, sodišče pa kršitve iz navedene 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo.

Revizija sicer neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z 9. členom splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90), ker je ta začela veljati 1.9.1990, o tožnikovi pravici pa je bilo odločeno 11.7.1990. Utemeljen pa je ta revizijski razlog glede uporabe in razlage določb zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 14/91 in 71/93, ZDR, noveli za ta spor ne veljata), pa tudi glede uporabe določb zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ZTPRD, ki se uporablja v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona).

V 3. točki 1. odstavka 100. člena ZDR je urejeno prenehanje delovnega razmerja, če delavec nima znanj in zmožnosti za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Po tej določbi delavcu sme delovno razmerje prenehati le, če ne sprejme razporeditve na drugo (ponujeno) delovno mesto ali če ni takega delovnega mesta v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Navedeno določbo ZDR je razlagati skupaj s 23. členom zakona, ki ureja postopek, pristojne organe odločanja in pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da delavcu sme prenehati delovno razmerje. Drugi odstavek 23. člena določa, da delavcu lahko preneha delovno razmerje po predhodni ugotovitvi, da v organizaciji oziroma pri delodajalcu zanj ni drugega ustreznega dela. Ta pogoj mora biti ugotovljen in izpolnjen pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja in naveden v njegovem izreku. Ali delodajalec ima možnosti, da delavca, za katerega je ugotovljeno, da nima znanja in zmožnosti za opravljanje del, razporedi na drugo njegovemu znanju in zmožnostim ustrezno delovno mesto, je treba presojati glede na določbo 3. odstavka 8. člena ZTPDR SFRJ, upoštevajoč prosta delovna mesta v času odločitve po 3. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.

Materialno pravo na nižjih stopnjah ni bilo pravilno uporabljeno, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma ni pravilno uporabilo in razlagalo navedenih določb ZDR in ZTPDR (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona). Zato tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi navedb tožene stranke in pisne izjave njenega direktorja, čeprav te listine po določbah ZPP nimajo značaja dokaza. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba obe izpodbijani odločbi razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP).

O prenehanju delovnega razmerja tožnika je bilo odločeno s sklepom odbora za delovna razmerja z dne 11.7.1990. Takrat tožnik ni imel izpita o pridobitvi osnovnega znanja o higieni živil in osebni higieni. Zato ni mogoče sprejeti tožnikove revizijske trditve, da je tožnik izpolnjeval pogoje za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je bil razporejen.

Nižji sodišči v odločbah, ki sta izpodbijani z revizijo, nista uporabili oziroma sta zmotno uporabili materialno pravo, dejansko stanje pa je bilo zato nepopolno ugotovljeno (3. točka 1. odstavka 385. člena in 2. odstavek 395. člena ZPP). Zato je bilo treba reviziji ugoditi in odločiti kot v izreku.