Jedro

V zahtevi za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. v zvezi s 30. členom ZUS mora biti težko popravljiva škoda navedena in verjetno izkazana, hkrati pa odložitev ne sme nasprotovati javni koristi.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženec ob reševanju pritožbe delno spremenil izrek odločbe Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 1. 10. 2002, in to v delu, ki se nanaša na prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01; v nadaljevanju ZUN), v delu, kjer pa je bilo odločeno, da je tožnik dolžan v 60 dneh po prejemu odločbe odstraniti prizidek tlorisne velikosti 6,00 x 4,00 m in etažnost K+P+M, ki je zgrajen ob južni fasadi počitniške hiše K 4, na zemljišču s parcelno številko 5352/2 k.o. A ter vzpostaviti prejšnje stanje, pa je pritožbo zavrnil. Zoper navedeno odločitev je tožnik pri tem sodišču dne 9. 6. 2003 sprožil upravni spor, dne 2. 7. 2003 pa je vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri smiselno zahteva, da sodišče zadrži izvršitev inšpekcijske odločbe z dne 1. 10. 2002. V zahtevi za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da je dne 9. 6. 2003 predlagal odlog izvršbe, kateremu je bila priložena tudi vložena tožba. O zahtevi pa organ prve stopnje ni odločil v zakonitem roku, ki je določen v 3. odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS), niti ne kasneje. S tem so bili po prepričanju tožnika izpolnjeni pogoji, da o zahtevi za izdajo začasne odredbe po določbi iz 1. odstavka 69. člena ZUS odloči sodišče. Tožnik v nadaljevanju navaja, da so za izdajo zahtevane odredbe podani pogoji kot izhajajo iz 30. člena ZUS, saj poleg škode, ki bi nastala z izvršbo, odložitev ne nasprotuje javni koristi, prav tako pa tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda od tiste škode, ki bi nastala tožniku. Z odstranitvijo spornega objekta bi mu nastala velika ekonomska škoda, saj je sporni objekt že zgrajen, vanj je bilo vloženih veliko finančnih sredstev in dela, sicer pa sama gradnja bistveno ne odstopa od projektne dokumentacije. Več kot očitno je, da odrejeni ukrep, ki izhaja iz odločbe ni primeren glede na dejansko stanje objekta, saj je z njim kršeno temeljno ustavno načelo zakonitosti. Za del, ki presega obstoječo gradbeno dokumentacijo, je tožnik že vložil dopolnilni zahtevek za legalizacijo objekta, kjer se mu obeta ugodna rešitev, kar pa predstavlja dodatni razlog za takojšnji odlog izvršbe. Tožnik poudarja, da je bilo z izpodbijano odločbo kot izhaja iz 1. točke, predvsem dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je tudi izvršba v odrejenemu obsegu nepravilna. Očitno bi tožnik moral porušiti celotni objekt, kljub temu, da je bil zgrajen v skladu z gradbeno dokumentacijo, od katere malenkostno odstopa. Dejansko stanje je bilo po njegovi oceni ugotovljeno nepravilno, saj je tloris terase 2,6 x 7,1 m, od tega je pokrite terase 2,25 x 4,3 m. Inšpekcijski organ tudi napačno ugotavlja, da gre za prizidek etažnosti K + P + M, saj klet dejansko ne obstaja, temveč gre, kot izhaja iz projektne dokumentacije za kapnico, ki sedaj služi zgolj kot podbetoniranje zaradi nosilnosti tal. S tem objekt ne odstopa od projektne dokumentacije. Prizidek tudi ni moteč za sosede, saj je tožnik zanj že leta 1992 pridobil njihovo soglasje in sicer ob primerjavi dimenzij njihovega objekta - terase, ti pa sedaj brez upravičenega razloga gradnji nasprotujejo in se šikanozno vedejo. Obstoječi prizidek je bil po prepričanju tožnika nedvomno zgrajen skladno z gradbeno dokumentacijo in ob soglasju sosedov, predvsem pa v nobenem smislu ni moteč in jim z njim ni povzročena nobena škoda.

Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Po določbi 30. člena ZUS, lahko organ, ki je pristojen za izvršbo, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Zahtevi za odložitev izvršbe je treba priložiti dokaz o vložitvi tožbe (2. odstavek 30. člena ZUS). Če pristojni organ v primerih in pogojih iz drugega odstavka 30. člena tega zakona ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, lahko tožnik zahteva odložitev iz enakih razlogov od sodišča (1. odstavek 69. člena ZUS).

Iz citiranih določb ZUS torej izhaja, da investitor, ki mu je bil odrejen inšpekcijski ukrep, lahko zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, vendar le ob izpolnjenih pogojih (ti morajo biti izpolnjeni kumulativno), ki izhajajo iz citiranih določb ZUS. Eden izmed pogojev za uspešno uveljavljanje zahteve za izdajo začasne odredbe je tudi pogoj, da bi z izvršitvijo odločbe tožniku nastala težko popravljiva škoda. Ta pogoj pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni izpolnjen, čeprav tožnik v zahtevi za izdajo odredbe zatrjuje, da mu bo zagotovo nastala nepopravljiva škoda. Za izdajo začasne odredbe na navedeni pravni podlagi namreč ne zadošča nastanek kakršne koli škode, še zlasti ne, če se nastanek škode le domneva, kot v spornem primeru, ko tožnik škodo le zatrjuje, ne pojasni pa in tudi ne izkaže, v čem naj bi se ta škoda odražala. Res sicer je, da so sanacije nezakonitih posegov v prostor že po naravi stvari povezane z visokimi stroški in v posledici tega tudi s škodo, vendar tega dejstva pri odločanju o začasni odredbi ni mogoče upoštevati, pač pa je, kar je bilo že navedeno, relevantna le težko popravljiva škoda, ki mora biti vsaj verjetno izkazana.

Ne da bi sodišče prejudiciralo odločitev v upravnem sporu, v takšnem stanju tudi ugotavlja, da tudi v primeru, če bi bila težko popravljiva škoda v zahtevi za izdajo začasne odredbe izkazana, sodišče kljub temu ne bi moglo, glede na okoliščine primera, zadržati izvršitve inšpekcijske odločbe, saj bi taka odločitev nasprotovala javni koristi, čeprav tožnik v svoji zahtevi zatrjuje nasprotno. Že Ustava RS zemljiščem nasploh namenja posebno varstvo, saj je prostor omejena dobrina, ki jo je treba smotrno in načrtno izkoriščati, kar podrobneje ureja zakon. Tako ZUN, določa, da se prostor (katerega sestavni del so kmetijska zemljišča, gozdovi, stavbna zemljišča itd.) ureja s prostorskimi plani, prostorski izvedbeni akti, pa v vsakem konkretnem primeru posebej določajo pogoje za poseg v prostor. Isti zakon določa tudi način in obliko nadzora v zvezi s posegi v prostor, ki ga izvajajo pristojni inšpekcijski organi. Tudi izvrševanje nadzora nad posegi v prostor se izvaja zaradi varovanja javne koristi. Zato so inšpekcijski postopki hitri, saj se izvajajo po uradni dolžnosti v skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank (1. odstavek 76. člena ZUN), pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (3. odstavek 76. člena ZUN) in tudi izvršba se v takih primerih, zaradi javne koristi, izvede po uradni dolžnosti (3. odstavek 274. člena ZUN).

Ker v obravnavanem primeru ni izkazano, da bi tožniku z izvršitvijo inšpekcijske odločbe nastala težko popravljiva škoda, hkrati pa bi zadržanje izvršitve nasprotovala javni koristi, je bilo treba zato tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.