Jedro

Plačilno kreditna kartica ima legitimacijsko in prezentacijsko funkcijo, v trostranskem razmerju banka – imetnik – prodajno mesto pa veljajo določena pravila v zvezi s poslovanjem s kartico, v katerih se odraža njena že navedena funkcija. Gre za imenski izkazni papir, kar pomeni, da je vezan na osebo imetnika ter kartice in ne kateregakoli prenosnika. Zato je tudi v navedenem tričlenskem razmerju izražena obveza imetnika, da s kartico ravna skrbno in pod nadzorom in da je treba izhajati iz principa neprenosljivosti te kartice. Temu tudi služi v bistvu zanesljivo ugotovljena obveznost prodajalcev na prodajnih mestih, da preverijo identiteto prinosnika kartice, s primerjavo istovetnosti podpisov na kartici in potrdilu o nakupu. Ker gre za površinsko primerjavo, ni nujno, da je vedno zanesljiva, posebno v kolikor se prinosnik trudi svoj podpis prilagoditi podpisu imetniku kartice na sami kartici.

Pravila poslovanja s karticami nalagajo delavcem na prodajnih mestih, da primerjajo podpis prinosnika s podpisom imetnika kartice na tej in na takšen način preverjajo istovetnost obeh, pomeni pa ta obveznost gotovo lahko le-to, da bi morali v primeru uspešne ugotovitve neistovetnosti obeh, nakup odkloniti. V primerih, ko prodajalci na prodajnih mestih sami vedo, da te istovetnosti ni, pa iz kakršnega koli vzroka to prezrejo in nakup izvedejo ob uporabi tuje kartice, pomeni to izrazito odstopanje od profesionalne skrbnosti v tej smeri, s tem pa je podana podlaga za odgovornost.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Kot je to že povzelo v prejšnjih razveljavitvenih sklepih, pritožbeno sodišče ponovno povzema trditveno podlago tožečih strank (v nadaljevanju tožnic) in ugotavlja, da vtožujeta škodo, ki jima je nastala, ker je B. K., obsojena v kazenskem postopku, v obdobju od 9. 11. 1998 do 30. 12. 1998 na različnih prodajnih mestih plačevala s plačilnima karticama tožnic, tožene stranke pa v bistvu predstavljajo pravne subjekte, katerih delavci so na različnih prodajnih mestih prišli v stik z B. K. oziroma tožnicama. Odškodninsko odgovornost toženih strank vidita tožnici v opustitvi potrebne skrbnosti, ker so dovolile, da je B. K. plačevala s plačilnima karticama tožnic, čeprav so vedele, da sama ni imetnica teh kartic. V prejšnjih dveh sojenjih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic izhajajoč iz dejanske in pravne ocene, da sta v bistvu tožnici s tem, ko sta kartici dali v posest B. K., pristali v to, da ju B. K. uporablja in tako tudi v morebitno škodo. V zadnjem ponovljenem sojenju (zadevo je obravnaval drug sodnik), je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic zoper drugo toženo stranko O. d.o.o. (v nadaljevanju drugotoženko) in tretje toženo stranko P. d.d. (v nadaljevanju tretjetoženko), ker je glede drugotoženke zaključilo, da v zadevi ni pasivno legitimirana, glede tretjetoženke pa ni izkazana in dokazana zatrjevana odškodninska odgovornost za škodo tožnic. Sodišče prve stopnje pa je našlo podlago odškodninske odgovornosti ostalih toženk, ob ugotovitvi, da so delavci teh toženk poznali B. K. kot tudi tožnici glede na način poslovanja že prej in so vedeli, da B. K. plačuje s karticama tožnic, glede na tak način poslovanja pa so tudi sklepali, da je med B. K. in tožnicama to dogovorjeno in dopuščali, da B. K. plačuje s karticama tožnic. Vendar pa takšna subjektivna ocena in sklicevanje na osebno poznanstvo z B. K. in tožnicama ne upravičuje opustitve predpisane skrbnosti toženk oziroma njihovih delavcev - prodajalcev na prodajnih mestih, da so kot plačilno sredstvo sprejemali tujo plačilno kreditno kartico, ki je definirana kot kvalificiran izkazni papir in ima legitimacijsko oziroma prezentacijsko vlogo. Delavci navedenih toženk pa bi morali ravnati s profesionalno skrbnostjo.

2. V razmerju do prvotoženke, četrtotoženke in petotoženke (zoper katere je ugotovljena podlaga zahtevka) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi soprispevek samih tožnic k nastali škodi in v razmerju deljene odgovornosti tema pripisalo 50 % delež, zato v enakem razmerju sami nosita škodo, navedene toženke pa do preostalih 50 %. Po višini je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zatrjevana škoda ni nastala iz naslova plačila po slipu št. 6026209 (pravilno 4026209) z dne 12. 12. 1998, ker je ugotovilo (po mnenju izvedenca grafologa), da je ta slip podpisala drugotožnica sama, zato ni bilo škodljivega ravnanja, prav tako pa je sodišče prve stopnje v razmerju do peto tožene stranke (petotoženca) ugotovilo, da tudi odškodninsko ne odgovarja za izvršena plačila s karticama tožnic z dne 10. 12. 1998 v znesku 110.000,00 SIT, z dne 19. 12. 1998 v znesku 210.000,00 SIT in z dne 20. 11. 1998 v znesku 240.000,00 SIT, saj je sledilo petotožencu v njegovem prikazu, da je glede nakupov v vrednosti nad 40.000,00 SIT bilo potrebno opraviti postopek avtorizacije, kar pomeni, da je moral prodajalec obvestiti avtorizacijski center, ta pa stopiti v stik z imetnikom kartice. Zato je sodišče prve stopnje sklepalo, ker je bilo potrebno izvesti enak postopek v obravnavanem primeru navedenih vrednostno višjih nakupov, da sta jih tedaj morali tožnici v postopku avtorizacije potrditi in zato sami pristali v obremenitev njunih kartic s temi nakupi. Glede ostalih potrdil za plačilo je sodišče prve stopnje sledilo mnenju izvedenca grafologa, da jih v bistvu razen že navedenega slipa nista podpisali tožnici sami in zato tudi sklepalo, da pri teh nakupih nista bili navzoči. Sama višina nakupov po potrdilih za plačilio, ki jih je podpisala B. K., in kar je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku zoper njo, v bistvu niti ni bila sporna.

3. Tožeča stranka se pravočasno pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku tožnic v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in obravnavanje zadeve ponovno pred sodiščem prve stopnje. Tožnici ne sprejemata ocene sodišča prve stopnje o neobstoju pasivne legitimacije drugotoženke, sklicujoč se pri tem na neko notranje razmerje (franšizing pogodba) med drugotoženko in tretjo osebo. To razmerje na zunaj ni bilo vidno, saj je šlo za bencinski servis z imenom in nazivom O. Toženka pa v bistvu tudi ni dokazala obstoja tega razmerja s tretjim subjektom. Zoper tretjetoženko sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka zgolj z utemeljitvijo, da naj delavci tretjetoženke ne bi poznali B. K., kar tudi ni res, saj je bila ta poznana tudi delavcem tretjetoženke v navedenih bencinskih servisih. Ti pa so tudi izpovedali, da so se v bistvu držali navodil pri ravnanju s plačilno kreditnimi karticami. Tako bi morali tudi v danem primeru preveriti istovetnost prinosnika z imetnikom kartice. Določenim pričam tudi ne gre verjeti, da npr. B. K., čeprav je imela lokal v bližini bencinskega servisa, niso poznali. Tožnici nadalje v pritožbi napadata tudi oceno o prispevnem razmerju znotraj deljene odgovornosti tožnic kot oškodovank in odškodninsko zavezanih toženk njun prispevek je v tej smeri previsok, saj je B. K. sama potrdila, da je v bistvu zlorabila njune kartice, tožnici pa pri tem ponovno poudarjata, da razen pri bivšem P., sedaj M., to je četrtotoženki nista bili nikjer navzoči z B. K., kar je slednja tudi potrdila. Že iz izvedenskega mnenja izvedenca grafologa izhaja, da obravnavanih slipov (razen enega) nista podpisali tožnici, po drugi strani pa delavci toženk niso ravnali s potrebno skrbnostjo, ko so sprejemali tuje kartice kot plačilno sredstvo, čeprav bi morali upoštevati predpise in navodila za poslovanje s karticami. Sami so zavestno dovolili B. K. da plačuje s tujimi karticami. V primeru petotoženca tudi sodišče prve stopnje ne bi smelo tako na hitro zaključiti, da je bil glede treh največjih plačil opravljen postopek avtorizacije, kajti ta toženec je v bistvu zlorabil svoja pooblastila, ko je na vsak posamezen slip zapisal znesek (glede prvotožnice) v višini 39.990,00 SIT, vsi ti slipi pa so bili podpisani istega dne in jih je podpisala B. K.. Petotoženec, ki je K. poznal, je po predvidevanju pritožnic verjetno tej izročil celo gotovino po predhodnem dogovoru. Obe pa sta ves čas zatrjevali, da pri petotožencu nikoli nista bili z B. K. v njegovi trgovini, prav gotovo pa tudi ne podpisali kakšnega slipa. Drugačen prikaz petotoženca ni resničen. Takšne trditve je ovrgel v svojem mnenju že izvedenec grafolog. Nasprotno očitno je, da je peti toženec glede na poznanstvo z B. K. zavestno, namenoma in naklepno sodeloval s to in s tem oškodoval tožnici. V teh razmerah se pokaže pripisovanje kar 50 % soprispevka tožnicama k nastali škodi kot neutemlejeno. Prav tako ni res, da bi tožnici že dalj časa B. K. dovoljevali uporabi kartice kot je to v obrazložitvi sodbe navedlo sodišče prve stopnje, saj sta dovolili uporabo kartice le pri bivšem podjetju P. in nikjer drugje. Pritožnici pa sicer grajata tudi stroškovno odmero pravdnih stroškov drugo in tretjetoženke, kot tudi odločitev sodišča prve stopnje, da glede ostalih toženk vsaka pravdna stranka trpi svoje pravdne stroške, saj menita, da bi tudi v kolikor bi ocenilo polovični uspeh vsake od strank (v razmerju med tožnicama in posamezno toženko, moralo opraviti stroškovno odmero pravdnih stroškov vsake stranke in nato opraviti medsebojno pobotanje odmerjenih pravdnih stroškov. Prav tako pa pritožnici grajata odločitev o zamudnih obrestih, saj menita, da sodišče prve stopnje ne bi smelo samo uporabiti omejitve izhajajoče iz načela ne ultra alterum tantum, sodišče prve stopnje pa v bistvu tudi ni ugotavljalo ali so obresti do leta 2007 že natekle v višino glavnice. Sicer pa bi smelo o tem vprašanju odločati kvečjemu na ugovor posamezne pravdne stranke.

4. Prvotoženka, četrtotoženka in petotoženec se pritožujejo zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe in to prvotoženka ob uveljavljanju najprej pritožbenega razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja oziroma podrejeno napačno uporabljenega materialnega prava in s pritožbenim predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvotoženko zavrne. Pri tem poudarja velik prispevek tožnic k nastanku obravnavane škode, ker sta prostovoljno izročili svoje kartice B. K., ki je opravila nakupe v njunem imenu in na svoj račun. Tožnici sta to dovolili in tudi hodili skupaj s K. v trgovino, prav tako pa dovolili, da sama uporablja kartice. To je v bistvu nesporno. Prav tako je nesporno, da tožnici nikoli nista preklicali tega pooblastila. Tako se vsiljuje zaključek, da sta privolili, da še naprej uporablja njune plačilne kartice B. K. za svoje potrebe. S tem sta prekršili pričakovano skrbnost imetnikov kartic pri njihovi uporabi in razpolaganju. Obšli sta tudi svoje obveznosti po splošnih pogojih ter v odnosu do banke. Tožnici sta najbrž tudi imeli koristi od tega, da sta kartici prepustili B. K., Tudi v odnosu do banke bi lahko kartici kadarkoli preklicali. Od B. K. tudi nista zahtevali obračuna nakupov, kar bi storil vsak povprečno skrben človek. Ta pritožnica pa še izraža pomisleke, ali sta tožnici dejansko poravnali vrednost nakupov, ki jih je s kartico opravila B. K. 5. Četrto tožena stranka (v nadaljevanju četrtotoženka) se prav tako pritožuje zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe, v kolikor se nanaša nanjo in predlaga spremembo napadene sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka zoper njo. Poudarja, da tudi sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da sta tožnici prostovoljno posodili njuni plačilni kartici B. K. in da sta bili ob uporabi le-teh tudi prisotni, in da se je to dogajalo predvsem v trgovini P., to je v trgovinah pravnega prednika četrtotoženke, kjer je B. K. nabavljala blago za svoj gostinski lokal. Takrat sta tudi sami tožnici plačali blago s svojima karticama in podpisali potrdila za plačilo. Sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja, da je B. K. zatrdila obstoj dogovora s tožnicama, da bo s karticama plačevala le v trgovini P., ne pa tudi v ostalih trgovinah. Tako četrtotoženka nakazuje na dejstvo, da sta v bistvu v njenih trgovinah tožnici sami plačevali s svojimi karticami in podpisali slipe. Sodišče prve stopnje je to dejstvo očitno spregledalo, še posebno, ker tudi iz izpovedb prič četrtotoženke izhaja, da sta tožnici osebno sami podpisali slipe v večini primerov, razen dveh. Sodišče prve stopnje se zato ne bi smelo opirati zgolj na mnenje izvedenca grafološke stroke, da slipe nista podpisali tožnici, zaradi česar je tudi zaključilo, da ne more slediti izpovedbi priče K., ki je ves čas zatrjevala nasprotno v zvezi s podpisovanjem slipov ravno v trgovini P. V bistvu bi moralo sodišče prve stopnje tudi glede na prikaz samih tožnic ugotoviti, da so same podpisale vsaj 17 obravnavanih slipov v trgovini P. Po mnenju te pritožnice izvedenskega mnenja ni mogoče razlagati v nasprotju s trditvami samih tožnic, da sta v trgovinah P. osebno sami prišli podpisat slipe v večini primerov, zato je takšno izvedensko mnenje nepopolno in nepravilno ter v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Opozarja tudi na določene datumske neskladnosti med navedbami v tožbi in datumi nakupov, razvidnih iz slipov in izvedenskega mnenja. Izvedenec je za določene podpise ugotovil skladno vzorčno podobnost oblikovne sestave s podpisi tožnice, kar pomeni, da bi morali tožnici dokazati, da podpisi na slipih niso njuni. Sodišče prve stopnje pa ne bi smelo dokaznega bremena prevaliti na to pritožnico. Ta pritožba graja tudi oceno prispevnega razmerja znotraj deljene odgovornosti, saj sta tožnici predvsem sami ravnali neskrbno, ko sta kršili načelo neprenosljivnosti kartic, zato bi škodo v celoti preprečili, v kolikor te skrbnosti ne bi opustili. Izključen vzrok za nastanek škode je tako bila zavestna posoja plačilne kartice s strani tožnic, saj sta sicer imeli več različnih možnosti, da bi zgolj ob povprečni skrbnosti, če bi to želeli imeli kontrolo nad uporabo kartic in tudi predvidevali možne posledice takšnega ravnanja. 50 % krivdni soprispevek četrtotoženke k nastali škodi je tako vsekakor previsok, tudi glede na poseben položaj četrte toženke, v primerjavi s položajem preostalih toženk. Posebne okoliščine, kot je na primer obstoj dogovora med tožnicama in B. K. glede plačila s karticama tožnic pri tej toženki, podpisovanje slipov s strani tožnic v prisotnosti B. K. pri četrtotoženki, prisotnost tožnic skupaj z B. K. pri četrtotoženki, pravilnost ravnanja zaposlenih pri četrtotoženki, obstoj dovoljenja za kupovanje in plačevanje s karticama tožnic pri četrtotoženki in obstoj daljšega obdobja takšnega poslovanja, četrtotoženko v celoti razbremenjujejo vsakršne soodgovornosti za nastanek škode. Tožnici pa nista storili ničesar, da bi B. K. onemogočili uporabo plačilnih kartic, saj sta prejeli tudi bančni izpisek in sta vedeli za plačevanje z njunima karticama. Obstoj kazenske sodbe v razmerju do četrtotoženke ne more biti merodajen izven razmerja med tožnicama in B. K. Ko sta se tožnici pojavljali z B. K. v prodajalnah, sta ustvarili vtis, da B. K. njuno plačilno kartico uporablja z njunim soglasjem. Ravno zato bi morali preprečiti nastanek škode ob zadostni skrbnosti. Sicer pa pritožba še iz mnenja izvedenca o pristnosti podpisa na slipu z dne 22. 12. 1998 sklepa, da je drugotožnica imela vmes svojo kartico tudi v posesti, tako pa se je zavedala oziroma bi se morala zavedati vseh okoliščin v zvezi z zlorabo kartic, pa kljub temu tega ni preprečila. Prav tako pa sta tožnici morali vedeti za primer treh nakupov, za katere se je ugotovilo, da so bili preverjeni po ugotovitvah sodišča prve stopnje, zato sta se tudi lahko zavedali, da B. K. uporablja njuni kartici, pa sta očitno v takšno uporabo privolili. Četrtotoženka je tako prepričana, da njeni delavci ne odgovarjajo za škodo tožnic, podrejeno pa je bil kvečjemu prispevek četrtotoženke k nastanku škode minimalen, saj sta ravno tožnici s svojim ravnanjem povzročili stanje, ki je vodilo do končne posledice. Prvostopenjska ocena o razmerju prispevkov znotraj deljene odgovornosti tako ni sprejemljiva.

6. Tudi petotoženec napada obsodilni del prvostopenjske sodbe zoper njega ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev napadene sodbe na pritožbeni stopnji, podrejeno pa spremembo v korist tega pritožnika. Sodišču prve stopnje očita, da za zaključek, da je petotoženec vedel, da B. K. plačuje s plačilnima karticama tožnic, ni zanesljive podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Tako ne bi smelo izhajati zgolj iz mnenja izvedenca grafologa, da na slipih niso podpisi tožnic, saj je mnenje tega izvedenca sicer sporno in je petotoženec tudi že v teku postopka podal dovolj pripomb na to mnenje. Sicer pa to mnenje niti ni tako bistveno. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo petotožencu v delu zneskov plačil, ki so morali biti avtorizirani. To pa ne pomeni le, da bi jih tožnici morali potrditi, ampak sta morali ob plačilu opraviti razgovor z avtorizacijskim centrom in to iz trgovine petotoženca. Zato pa držijo njegove trditve, da je bil prisoten v trgovini in da je osebno videl tožnici, ko sta podpisali slipe, v primerih, ko je bila potrebna avtorizacija. Petotoženec tako ni mogel vedeti, da K. plačuje s karticama tožnic. Meni pa, da sta očitno tožnici nakupe na enak način opravili takrat, ko je bil petotoženec sam v trgovini, kot tudi takrat, ko ga tam ni bilo. Ravnanje delavcev petotoženca je tako bilo pravilno, sicer pa so lahko preverjali stanje istovetnosti podpisov na kartico le s površinskim ogledom. Če bi res kakšen slip podpisala zgolj B. K. namesto tožnic, petotoženec zato ni mogel imeti predstave o odnosu med K. in tožnicama in je kakršnokoli tovrstno nakazovanje sodišča prve stopnje nesprejemljivo. Kakršnekoli opustitve skrbnosti na strani delavcev petotoženca oziroma njegovih zaposlenih ni bilo, in zato najprej predlaga razveljavitev napadene sodbe v obsodilnem delu zoper njega. Podrejeno pa ta pritožnik graja prvostopenjsko sodbo tudi v delu določitve prispevkov znotraj deljene odgovornosti, ker da je ugotovljen prispevek petotoženca previsok. Tožnici pa sta vendar dolgotrajno kršili pogodbeno razmerje z banko s tem, ko sta odstopili od neprenosljivosti kartic, v kolikor bi bilo mogoče očitati petotožencu opustitev kakršnekoli skrbnosti, pa bi bil njegov prispevek lahko kvečjemu minimalen, v razmerju 15%.

7. V vloženih pritožbenih odgovorih (razen drugotoženke) pravdne stranke oporekajo pritožbenim navedbam nasprotnih strank in se zavzemajo za zavrnitev pritožb kot neutemeljenih na pritožbeni stopnji.

8. Pritožbe niso utemeljene.

9. Pritožbeno sodišče je ponovno preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve, tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP in tokrat ocenilo izpodbijano odločitev kot materialnopravno sprejemljivo, oprto na dovolj raziskano dejansko stanje in neobremenjeno z procesnimi kršitvami takšne teže, da bi vodile k razveljavitvi sodbe iz procesnih razlogov. Pri tem pritožbeno sodišče tudi ponovno opozarja na že izražena pravna stališča v prejšnjih razveljavitvenih sklepih, ki jih tudi samo ponovno povzema, obrazložitev napadene sodbe pa kaže, da jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Svojo odločitev je izčrpno in vsestransko obrazložilo in pritožbeno sodišče najprej, tako v zvezi z dejansko oceno, kot pravno opredelitvijo spornega razmerja povzema razloge sodišča prve stopnje v napadeni sodbi in se sklicuje nanje, samo pa še dodaja: V zvezi z obsodilnim delom prvostopenjske sodbe :

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima plačilno kreditna kartica legitimacijsko in prezentacijsko funkcijo, v trostranskem razmerju banka – imetnik – prodajno mesto pa veljajo določena pravila v zvezi s poslovanjem s kartico, v katerih se odraža njena že navedena funkcija. Gre za imenski izkazni papir, kar pomeni, da je vezan na osebo imetnika ter kartice in ne kateregakoli prenosnika. Zato je tudi v navedenem tričlenskem razmerju izražena obveza imetnika, da s kartico ravna skrbno in pod nadzorom in da je treba izhajati iz principa neprenosljivosti te kartice. Temu tudi služi v bistvu zanesljivo ugotovljena obveznost prodajalcev na prodajnih mestih, da preverijo identiteto prinosnika kartice, s primerjavo istovetnosti podpisov na kartici in potrdilu o nakupu. Ker gre za površinsko primerjavo, ni nujno, da je vedno zanesljiva, posebno v kolikor se prinosnik trudi svoj podpis prilagoditi podpisu imetniku kartice na sami kartici. Pritožbeno sodišče pa sprejema dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tekom celotnega postopka bilo ugotovljeno, da so v nekaterih trgovinah (na prodajnih mestih prvotoženke, četrtotoženke in petotoženca), kjer je B. K. plačevala blago s karticami tožnic, poznali tako B. K., kakor tudi tožnici, in so vedeli, da B. K. plačuje z njunima karticama, na kar so sklepali iz dotedanjih kontaktov z B. K. oziroma tožnicama. Zato so, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe, tudi kasneje dopuščali tak način poslovanja, izhajajoč iz predstave, da je tak način poslovanja med tožnicama in B. K. dogovorjen in da ga tožnici dovoljujeta. Pritožbeno sodišče pa je že poudarilo, da takšne osebne predstave ne smejo vplivati na profesionalno skrbnost trgovcev (delavcev toženih strank), ki so jo kršili, ko v bistvu glede na številne nakupe B. K., kot to izkazuje ugotovljeno dejansko stanje na posameznih prodajnih mestih, pogosto tudi po večkrat istega dne niso preverili, ali obstoja dejansko soglasje tožnic za uporabo njune kartice tudi v zvezi z vsemi temi nakupi, ki so nedvomno predstavljali številčno večji obseg nakupov, kar je vplivalo tudi na njihovo višjo vrednost. Kot je že ugotovljeno, pravila poslovanja s karticami nalagajo delavcem na prodajnih mestih, da primerjajo podpis prinosnika s podpisom imetnika kartice na tej in na takšen način preverjajo istovetnost obeh, pomeni pa ta obveznost gotovo lahko le-to, da bi morali v primeru uspešne ugotovitve neistovetnosti obeh, nakup odkloniti. V primerih, ko prodajalci na prodajnih mestih sami vedo, da te istovetnosti ni, pa iz kakršnega koli vzroka to prezrejo in nakup izvedejo ob uporabi tuje kartice, pomeni to tudi po mnenje pritožbenega sodišča izrazito odstopanje od profesionalne skrbnosti v tej smeri, s tem pa je podana podlaga za odgovornost že navedenih toženk. Kolikor se navedene toženke v svojih obširnih pritožbenih izvajanjih trudijo prikazati, da niso imele razloga za dvom, ali B. K. nakupe s karticama tožnic opravlja skladno z njuno voljo ali ne, jih to ne opravičuje, saj brez izrecnega, aktualnega soglasja tožnic ob vsakem opravljenem nakupu, v bistvu glede na vse navedeno tega ne bi smele dovoliti.

11. V zvezi z obsodilnim delom prvostopenjske sodbe ostaja sporno tudi vprašanje soodgovornosti samih tožnic za nastalo škodo, ki jo je sodišče prve stopnje videlo v obsegu 50%, v enakem obsegu pa za posamezno že navedeno toženko. Te ocene prispevnega razmerja deljene odgovornosti ne sprejemajo niti že navedene toženke niti ne sama tožnica, vendar jo pritožbeno sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa zadeve sprejema. Ob tem tudi povzema dokazne in dejanske zaključke sodišča prve stopnje in se sklicuje nanje. Na strani tožnic obstoja soprispevek v njunem nepravilnem razpolaganju s plačilno kreditno kartico, saj sta kršili pravilo neprenosljivosti te, čeprav sta se to zavezali v razmerju do banke – izdajatelja kartice. Tudi glede njiju velja, da ji morebitna napačna predstava o razmerju med njima in B. K., kot tudi o njenih lastnostih in ravnanju, zaradi česar sta morda v začetnem odnosu izhajali iz načela zaupanja in kartici odstopili B. K., prav tako ne odvezuje njune dolžnosti, da kartico uporabljata le sami.

12. Po drugi strani je treba z vidika ugovorov že navedenih toženk le poudariti, da sta očitno glede vtoževanega časovnega obdobja tožnici ravnali v zmoti, ko sta kartico puščali v posesti B. K., kot je to ugotovljeno v kazenskem postopku zoper njo, zato nikakor ne vzdrži trditev toženk – pritožnic, da sta tožnici zavestno in hote odstopili kartici B. K. in tako tudi pristali v celotno materialno izgubo, ki jima je zaradi tega nepričakovano in nepredvideno nastala. Glede toženk pa je treba poudariti, da predstavlja profesionalna skrbnost najstrožjo obliko skrbnosti (merila so pravila stroke in poslovni običaji), zato tudi kršitev te skrbnosti dviguje stopnjo krivde posameznega odškodninsko zavezanega subjekta. Poslovanje v skladu s pravili stroke oziroma dobrimi poslovnimi običaji, pa gotovo zajema tudi pravilno ravnanje pri plačevanju blaga oziroma storitev s plačilno kreditnimi karticami. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, enako kot sodišče prve stopnje, da sta kršitvi oziroma opustitvi na obeh straneh (na eni strani na strani tožnic in na drugi strani že navedenih toženk) kršitvi enake teže, zato tudi nima pomislekov glede pravilnosti ocene sodišča prve stopnje o enakem prispevku tožnic na eni strani in toženk na drugi strani k nastanku obravnavane škode.

13. Sodišče prve stopnje tudi pravilno v okviru odgovornosti toženk ni zajelo primerov nakupov, ki sta jih tožnici opravili sami oziroma odobrili. Med te sodi nakup s kartico drugotožnice po kartičnem slipu št. ... z dne 12. 12. 1998, za katerega je sodišče prve stopnje (ob upoštevanju mnenja izvedenca grafologa) zaključilo, da ga je podpisala sama drugotožnica, kot tudi nakupi po kartičnih slipih, kjer je bil opravljen postopek avtorizacije. Sodišče prve stopnje je verjelo, da je v teh primerih (obrazložitev sodbe pod točko 23) do postopkov avtorizacije dejansko prišlo, to pa je pomenilo, da sta morali tožnici te nakupe potrditi. V kolikor sta jih potrdili, dejansko ni podlage za soodgovornost že navedenih toženk, kot to pravilno ocenjuje tudi sodišče prve stopnje.

V zvezi z zavrnilnim delom prvostopenjske sodbe:

14. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti ocene sodišča prve stopnje o pomanjkanju pasivne legitimacije drugotoženke, glede na to, da je drugotoženka bencinski servis O. v Murski Soboti dala na osnovi franšizing pogodbe v najem sopogodbeni stranki A. d.o.o., ki je nato imela na bencinskem servisu zaposlene svoje ljudi. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da tožnici tem trditvam drugotoženke izrecno nista ugovarjali in tudi ne ponudili nasprotnih dokazov. Zato pa je sodišče prve stopnje takšnemu prikazu drugotoženke sledilo in je tako očitno, da je njen sopogodbenik A. d.o.o. imel zaposlene tudi na servisih že svoje delavce, odgovornost toženk pa je v bistvu odgovornost za drugega na osnovi določb člena 170 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti drugotoženke, ki v servisu, kjer je kupovala B. K., ni imela zaposlenih delavcev.

15. Pritožbeno sodišče tudi sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek zoper tretjetoženko in se pri tem prav tako sklicuje na sprejemljive dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje pod točko 19 obrazložitve sodbe. Ugotovilo je namreč, da je v bistvu B. K. kupovala v treh različnih prodajalnah tretjetoženke, kjer so se prodajalci ves čas menjali, tako da tretjetoženke B. K. niso poznali in niso imeli nobenih predstav o odnosu med njo in tožnicama. Zato tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da niso imeli razloga da dvomijo v to, da B. K. plačuje blago s karticami tožnic. V tem se njen položaj razlikuje od ostalih toženk - pritožnic. Razlogov za dvom, da morebiti B. K. plačuje s tujo kartico, tako niso imeli, kot že rečeno pa gre pri primerjavi podpisov zgolj za površinsko primerjavo, tudi iz mnenja izvedenca grafologa pa izhaja, da se je očitno B. K. uspelo oblikovno približati podpisu tožnic, kar je toliko bolj omogočalo, da tudi ob morebitni primerjavi trgovci tretjetoženke v istovetnost prenosnika z imetnikom kartice niso podvomili.

16. Pritožbe s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve tudi ne morejo imeti vpliva.

V zvezi s pritožbo tožnic:

17. Tožnici neuspešno grajata odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugotoženko, ker da morebitno razmerje med drugotoženko in tretjo osebo za odločitev v tej smeri ni relevantnega pomena. Kot rečeno gre za odgovornost za drugega, zato je pomembno v smislu 170. ZOR, kateri pravni osebi so pripadali delavci, ki so na prodajnih mestih drugotoženke delali, zato tudi ni res, da za obravnavano razmerje morebitna pogodba med drugotoženko in tretjim subjektom ne bi imela vpliva. Ko sedaj poskušata ti pritožnici v pritožbi nekako zanikati, da bi to razmerje med drugotoženko in tretjim subjektom obstojalo, pa prezreta, da v bistvu temu v postopku na prvi stopnji nista ugovarjali in zato je v bistvu ta del pritožbenih izvajanj tožnic treba šteti kot neupoštevno pritožbeno novoto (člen 337 ZPP).

18. Obrazložitev prvostopenjske sodbe v delu zavrnitve tožbnega zahtevka zoper drugotoženko je po mnenju pritožbenega sodišča v tolikšni meri argumentirana, da to ustreza standardu obrazloženosti prvostopenjskih sodb, zato tovrstna pritožbena graja prav tako ni utemeljena. Neutemeljeno je tudi grajanje dejanske ocene sodišča prve stopnje o tem, da na bencinskih servisih B. K. niso poznali v tolikšni meri, da bi lahko sklepali na razmerje med njo in tožnicama in zato tudi niso imeli razloga sklepati, da B. K. plačuje s tujo kartico (kartico tožnic). V tem se v bistvu kot rečeno položaj tretjetoženke v obravnavanem razmerju razlikuje od ostalih toženk, saj kot že povedano, zgolj primerjava podpisov (v bistvu tožnici niti nista trdili, da so delavci tretjetoženke to zanesljivo opustili), ni nujno, da vodi k določenemu rezultatu, ki bi pogojeval odklonitev nakupa. Ko pritožnici oponirata dokazni in dejanski oceni sodišča prve stopnje, da na bencinskih servisih B. K. delavci niso osebno poznali, v bistvu glede na navedeno s svojo grajo nista prepričljivi. Glede na že obrazloženo tudi ti pritožnici neutemeljeno grajata oceno sodišča prve stopnje o 50 % soprispevku samih tožnic k nastanku obravnavane škode in v tej smeri pritožnici pritožbeno sodišče napotuje na že zgoraj navedeno obrazložitev pritožbenega sodišča. Ko pritožnici poudarjata, da razen v trgovini P. nikjer nista bili na prodajnem mestu skupaj z B. K., je treba pojasniti, da je v bistvu to dejstvo imelo v vidu tudi sodišče prve stopnje, ki je tudi samo sprejelo tak zaključek izhajajoč iz mnenja izvedenca grafologa. Zato kakršnakoli osebna navzočnost tožnic na prodajnih mestih v obravnavanem časovnem obdobju očitno ni prispevala k določitvi prispevnega deleža njima v breme.

19. Glede na vse navedeno je tudi neutemeljena pritožbena graja iz te pritožbe na račun sklepanja sodišča prve stopnje o odobritvi nakupa s strani tožnic v tistih primerih, kjer je bila opravljena avtorizacija, saj je sodišče prve stopnje v dejanskem oziru dovolj zanesljivo ugotovilo kako se je izvedel ta postopek in da je bil vzpostavljen kontakt z imetnikom kartice zaradi odobritve. Zato je tudi utemeljeno sklepalo, da sta te nakupe tožnici odobrili in tako tudi ni podlage za odškodninsko odgovornost delavcev na prodajnih mestih. Ko pritožnici sedaj trdita, da avtorizacije sploh ni bilo, v bistvu postavljata nove in zato neupoštevne pritožbene trditve, saj temu v postopku na prvi stopnji nista izrecno ugovarjali. Na slipih, ki izkazujejo te nakupe in so sestavni del priloženega kazenskega spisa, je avtorizacijska koda kot obvezna sestavina nakupa v takšnem primeru vpisana. Ker je sicer predmet obravnavanja prav določeno časovno obdobje, kot je to razvidno iz trditvenega gradiva tožnic, kot tudi iz izreka obsodilne kazenske sodbe, je bistvena ugotovitev in ocena ravnanja tožnic na eni strani in toženk na drugi strani v tem časovnem obdobju. Tako nima takšne teže kot to želi prikazati pritožba tožnic, pritožbeno zatrjevanje, da tožnici že prej nista dovoljevali uporabe kartic B. K. (razen v trgovini P.).

20. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo pri obrestnem izreku omejitev na osnovi načela ne ultra alterum tantum, uporabo tega načela in njegov vpliv na odločitev v tej zadevi je tudi ustrezno utemeljilo in ugotovitev, da so dejansko v danem primeru zamudne obresti za čas do 27. 5. 2007 že dosegle glavnico, tudi utemeljilo s sklicevanjem na aktualni računalniški program, ki omogoča izračun obresti. Zato pritožbeno sodišče tudi v tej smeri v celoti povzema obrazložitev sodišča prve stopnje in se sklicuje nanjo, pri tem pa tudi zavrača pritožbeno stališče, da bi smelo sodišče prve stopnje o tem odločati le na ugovor pravdnih strank. To ni res, ustaljeno stališče sodne prakse je, da gre za presojo materialnopravnega vprašanja, na katero mora paziti sodišče samo po uradni dolžnosti.

21. Tudi stroškovna graja iz pritožbe tožnic ni utemeljena. Res je, da je stroškovna obveznost tožnic vsaj v razmerju do tretjetoženke sorazmerno visoka, v primerjavi z glavno stvarjo, vendar pa le ni mogoče prezreti, da gre za dolgotrajni postopek z opravo številnih procesnih dejanj, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvršena stroškovna odmera sodišča prve stopnje sprejemljiva. V kolikor tožnici poudarjata večje število pripravljalnih vlog s strani navedenih pravdnih strank in nakazujeta na nepotrebnost s tem povezanih stroškov, je treba poudariti, da sta tudi tožnici po drugi strani vlagali številne pripravljalne vloge. Prav tako pa v danem primeru ne vzdrži stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati strankama zoper katere je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, stroškov v zvezi s prihodom na obravnavo, zamudo časa, torej z osebno prisotnostjo pooblaščenca, kar je neutemeljeno povečalo obseg pravdnih stroškov teh toženk. Določen omejevalni pristop v zvezi s priznanjem stroškov v zvezi s potjo in zamudo časa pooblaščenca iz drugega kraja kot je sedež sodišča velja za primere, ko gre za pravdno stranko iz kraja, kjer je to sodišče. Ne velja pa to za primere, ko gre za pravdne stranke, ki živijo izven kraja sedeža sodišča. V danem primeru drugo in tretjetoženka nimata sedeža na mariborskem sodnem območju, zaradi tega in glede na zaupno naravo pooblastilnega razmerja pa so tedaj tudi v zvezi s potmi pooblaščenca in zamudo časa nastali potrebni pravdni stroški(1).

22. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi moralo glede na ugotovljen polovični uspeh v pravdi sodišče prve stopnje vseeno opraviti stroškovno odmero pravdnih stroškov posamezne stranke in jih nato pobotati. Sodišče prve stopnje se je pravilno pri svoji odločitvi sklicevalo na drugi odstavek člena 154 ZPP, ki pravdnemu sodišču dovoljuje odločitev o tem, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške. Pri tem je sicer res upoštevna primerljivost višine pravdnih stroškov, vendar pa sodišče prve stopnje v zvezi s tem prav tako ugotavlja, da je po pregledu priglašenih stroškov to primerljivost ugotovilo.

V zvezi s pritožbo prvotoženke:

23. Ta pritožnica sicer poudarja težo kršitve samih tožnic, ko sta svoji kartici prepustili B. K. in da sta s tem tudi pristali, da blago, ki ga potrebuje in porabi zase, plača z njuno plačilno kartico. Iz dosedanje obrazložitve pritožbenega sodišča je razvidno, da v bistvu tožnici tega nista storili hote, ampak sta bili v zmoti glede obsega in vrednosti nakupov v obravnavanem časovnem obdobju, kar pa seveda ne omili teže njune kršitve, s tem ko sta v začetni fazi tega odnosa res kartici posodili oziroma prepustili B. K. in s tem kršili potrebno skrbnost pri ravnanju s plačilno kreditno kartico in neprenosljivost te. Že v dosedanjih stališčih pritožbenega sodišča pa je navedeno, da glede na različne datume obračunskih obdobij pri poslovanju s plačilno kreditno kartico ni nujno, da sta bili tožnici obveščeni o obračunu plačil po kartici, ko bi še imeli možnost preprečiti nadaljnje nakupe oziroma kartici preklicati. Tako je po mnenju pritožbenega sodišča ugotovljeno prispevno razmerje znotraj deljene odgovornosti toženk na eni strani in tožnic na drugi strani, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje, sprejemljivo. Pritožbena trditev, da naj tožnici v bistvu sploh ne bi poplačali dolga, ki je nastal na njunih računih v zvezi z vnovčitvijo kartičnih slipov, pa je v bistvu nova in tudi ni razumljiva, saj je splošno znano, da nakup s kartico obremeni račun imetnika kartice.

V zvezi s pritožbo četrtotoženke:

24. Ta pritožba predvsem poudarja ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz izpovedbe B. K. izhaja, da sta ji tožnici prostovoljno posodili njuni plačilni kartici in da sta bili ob uporabi le-teh tudi prisotni v trgovinah prejšnjega P.. ter sta tožnici tudi potrdila za plačilo podpisali. Tožnici naj bi celo sami potrdili tak način plačevanja pri četrtotoženki, da sta osebno hodili podpisovat slipe v trgovino P., tako pa je izpovedala tudi priča B. K., potrdila pa je tudi priča S. K.. Pritožnica zato ne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz izvedenskega mnenja izvedenca grafologa izhaja, da potrdila za plačilo z izjemo enega niso bila podpisana s strani tožnic. Taka ugotovitev, da je v nasprotju z navedenimi ostalimi dokazi, ki potrjujejo le, da pritožnici le v dveh primerih nista sami podpisali slipov, vtoževani znesek zoper četrtotoženko pa se nanaša na še 17 slipov. Po mnenju pritožbenega sodišča pa takšno razumevanje navedenih dokazov zveni tendenciozno, saj ugotovljena dejstva v postopku na prvi stopnji kažejo, da gre kvečjemu za začetni dogovor med B. K. in tožnicama, po katerem sta ji res posodili svoji plačilno-kreditni kartici, vendar ne velja za obravnavano časovno obdobje, za katero je tudi glede nakupov v trgovinah pravnega prednika sedanje četrtotoženke trgovskega podjetja P. z kazensko obsodilno sodbo ugotovljeno, da ju je B. K. za to obdobje ogoljufala in spravila v zmoto, da sta ji puščali v posesti svoji plačilno-kreditni kartici. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno izhajalo iz mnenja izvedenca grafologa, ki je potrdil, da tudi v trgovinah P. tožnici kartičnih slipov nista podpisali (razen enega). Po pravilih stroke pridobljeno mnenje izvedenca ima gotovo močno dokazno vrednost, kot je to tudi pravilno ocenilo sodišče prve stopnje in ga sprejelo, če tudi ni skladno s prikazom dejstev iz ostalih izvedenih dokazov. Na sprejemljivost izvedenčeve ocene o tem, da tožnici nista podpisali kartičnih slipov pri trgovini P. pa ne morejo vplivati in jo omajati zgolj določena datumska razhajanja, ki jih pritožba poudarja, saj (ob tem, da jih je možno pripisati tudi pomoti v tožbenih navedbah) ni jasno, kako naj bi to vplivalo na samo sprejemljivost izvedenskega mnenja.

25. Pritožbeno sodišče tudi povzema dosedanjo obrazložitev v zvezi s presojo pravilnosti opredelitve prispevnega razmerja znotraj deljene odgovornosti s strani sodišča prve stopnje, ko tudi četrtotoženka izrecno graja to oceno sodišča prve stopnje ter poudarja, da sta tožnici zavestno posodilo kartici B.K., kar povečuje njun deleže soodgovornosti. Temu stališču ni mogoče pritrditi, četudi je res v primerjavi z ostalimi prodajnimi mesti v trgovinah P. bil drugačen položaj v začetnem sodelovanju med B. K. in tožnicama, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je le s kazensko obsodilno sodbo ugotovljeno, da je B. K. tudi glede nakupov v trgovini P. v obravnavanem časovnem obdobju v bistvu tožnici ogoljufala. Okoliščine, ki jih pritožba poudarja, to je med drugim podpisovanje slipov s strani tožnic ob prisotnosti B. K. pri četrtotoženki, prisotnost tožnic skupaj z B. K. pri četrtotoženki ter obstoj dovoljenja za nakupovanje in plačevanje s karticama tožnic, so okoliščine, ki v bistvu niso dokazane in izkazane, nasprotno, glede na grafološko strokovno oceno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da nista podpisali slipov na teh prodajnih mestih, zato pa tudi ni logično, da bi bili v trgovinah skupaj z B. K., kot je to tudi pravilno sklepalo sodišče prve stopnje. Da sta tožnici glede na obvestilo banke o izvršenih nakupih bili obveščeni o ravnanju B. K., pa nista ničesar storili, da bi to preprečili, pa v bistvu prav tako ni izkazano in dokazano dejstvo, ko je že v dosedanjih stališčih pritožbenega sodišča navedeno, da je seznanitev imetnika kartice o obračunu izvršenih plačil odvisna od dogovorjenega časa mesečnih obračunov, ti pa tudi ne zajemajo celotnega obdobja prav do dneva obračuna. Glede na vse navedeno tudi ne vzdrži pritožbena trditev iz te pritožbe, da sta tožnici prihajali v prodajalne večkrat v prisotnosti B. K. in dopustili, plačevanje z njunima karticama, s čemer sta tudi dajali vtis, da B. K. njune kartice uporablja z njunim dovoljenjem. Na izvršeno dokazno in dejansko oceno sodišča prve stopnje tudi ne more vplivati zgolj v pritožbi poudarjeno dejstvo, da je ob ugotovitvi, da je drugotožnica nakup z dne 12. 12. 1998 sama potrdila s svojim podpisom na slipu, očitno bila vmes v posesti svoje kartice in bi lahko tudi preverila stanje na računu, ni pa storila ničesar, ampak jo je prepustila naprej v uporabo B. K.. Takšno predvidevanje je zgolj hipotetično, prav tako iz nakupov, ki so bili avtorizirani, kar pomeni, da sta jih morali tožnici odobriti, ni mogoče sklepati na njuno soglasje in dovoljenje glede vseh nakupov pri četrtotoženi oziroma pravnem predniku.

26. Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odgovornost za nastalo škodo tožnic pravilno porazdelilo in nasprotnemu pritožbenemu stališču ni mogoče slediti. Kot že rečeno, ni mogoče prezreti, da so tudi delavci četrtotoženke kršili pričakovano profesionalno skrbnost pri svojem delu, kar je zajemalo tudi poslovanje s plačilno kreditnimi karticami.

V zvezi s pritožbo petotoženca:

27. Tudi ta pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je ta toženec vedel, da B. K. posluje s plačilnima karticama tožnic, ker meni, da za takšno sklepanje ni zanesljive podlage. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno (kot je že do sedaj navedeno), izhajalo iz strokovne grafološke ocene in v kolikor pritožnik poudarja, da je imel pripombe zoper to mnenje, ni mogoče prezreti, da dopolnitve tega mnenja ni predlagal niti ne morebitnega novega izvedenca te stroke. Nadaljnja pritožbena trditev, da naj bi postopek avtorizacije potekal tako, da sta tožnici opravili razgovor z avtorizacijskim centrom iz trgovine petotoženca, prav tako ni z ničemer potrjena, v tej smeri tudi petotoženec v bistvu prej ni podal nekih konkretnih trditev in predlagal dokazov in gre v določeni meri za pritožbeno novoto (neupoštevna v smislu člena 337 ZPP). Zgolj iz samega dejstva, da je bila avtorizacija opravljena, ni mogoče sklepati na dejstvo, da sta tedaj tožnici bili osebno v trgovini petotoženca, kar sta sicer zanikali. Kot rečeno pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ocene sodišča prve stopnje o tem, da je petotoženec vedel, da B. K. kupuje s karticama tožnic. Tožnici pravilno poudarjata v svoji pritožbi (ki vsebuje tudi elemente pritožbenega dogovora), da je bilo v bistvu v trgovini petotoženca s karticama tožnic opravljenih dnevno več nakupov v znesku 39.990,00 SIT, kar očitno kaže na težnjo po izognitvi postopku avtorizacije, prav tako pa petotoženec ni zanikal, da je prišlo do določenih datumskih zamikov. V kolikor na nekem prodajnem mestu stranka istega dne opravi več nakupov, v takšni vrednosti, ki ustreza mejnemu znesku pred potrebno avtorizacijo, bi ob potrebni skrbnosti (strožji - profesionalni) moral biti nedvomno pozoren na vprašljivo istovetnost prinosnika kartice z imetnikom. V kolikor pa tako ni ravnal, je vedel za pravo stanje in ga toleriral, saj kot rečeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, da sta tožnici skupaj z B. K. hodili po prodajnih mestih.

28. Tudi v zvezi z materialnopravnim očitkom nepravilnosti in nezakonitosti prvostopenjske sodbe, ker da sodišče obstoja deljene odgovornosti in prispevnega razmerja znotraj te ni pravilno ocenilo, pritožbeno sodišče napotuje na že navedene razloge v obrazložitvi te sodbe v zvezi s obstojem in razmerjem deljene odgovornosti, ko tudi petotoženec poudarja na eni strani izključno ali večjo odgovornost tožnic, ker sta posodili kartici B. K., enako kot ostale pritožnice - toženke. To dejstvo je po mnenju pritožbenega sodišča prvo sodišče v zadostni meri upoštevalo.

29. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tako v obsodilnem kot v zavrnilnem delu (člen 353 ZPP).

30. Pritožnice same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka, ker s tem pravnim sredstvom niso bile uspešne (prvi odstavek člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP). S pritožbenimi odgovori pa pravdne stranke niso (ob ponavljanju že prej navedenih trditev) bistveno prispevale k razjasnitvi spornega razmerja, zato v zvezi s tem procesnim dejanjem nastalih pravdnih stroškov ni mogoče naprtiti v breme drugih pravdnih strank in jih nosijo same.

Op. št. (1): Sodba in sklep VSL I Cp 2114/2004.