Jedro

Če je fizična oseba podarila samostojnemu podjetniku stroje za namen njegove gospodarske dejavnosti, je s to pogodbo podjetnik pridobil osnovna sredstva, ki jih mora z dnem prevzema vključiti kot izreden prihodek - dotacijo v letu pridobitve, kar pa se všteva v osnovo za obračun davka od dohodka iz dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1202/98-12 z dne 7.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 21.5.1998, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. Izpostave L. Š. z dne 29.7.1996. S to odločbo je bil v obnovljenem postopku tožniku odmerjen davek od dohodka iz dejavnosti za leto 1994 v znesku 772.996,00 tolarjev. Postopek je bil obnovljen potem, ko je davčni organ pri pregledu tožnikovega poslovanja za leto 1995 ugotovil, da je tožnik s 1.1.1995 v seznam osnovnih sredstev vknjižil nova osnovna sredstva, ki so mu bila podarjena z darilno pogodbo z dne 24.12.1994. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in tožnikovo tožbo zavrnilo. Enako kot tožena stranka in prvostopni upravni organ, je menilo, da iz pogodbe z dne 24.12.1994, sklenjene med tožnikovo materjo kot darovalko in tožnikom kot samostojnim podjetnikom kot obdarjencem, nedvomno izhaja, da je mati kot fizična oseba podarila stroje samostojnemu podjetniku, torej njegovi obratovalnici, saj so mu ti stroji podarjeni v last in uporabo z namenom, da bo podarjena sredstva uporabljal za opravljanje obrtne dejavnosti. Ne gre torej za darilo med fizičnima osebama, kot trdi tožnik, ampak za darilo fizične osebe samostojnemu podjetniku. Da ne gre za darilo fizični osebi, izhaja tudi iz tega, ker tožnik te pogodbe ni predložil pristojnemu davčnemu organu, da bi ta ugotovil oprostitev plačila davka na darilo po 147. členu Zakona o davkih občanov (ZDO, Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 ter Uradni list RS, št. 48/90), saj taka oprostitev učinkuje šele, če to potrdi pristojni davčni organ. Ker so bili stroji kot osnovna sredstva pridobljeni v letu 1994, bi jih moral tožnik upoštevati v svojem prihodku za leto 1994, in sicer kot dotacijo po Slovenskem računovodskem standardu - SRS 18, in bi moral to vrednost prikazati v dohodku iz dejavnosti za leto 1994, kar izhaja iz 41. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93) ter 9. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO, Uradni list RS, št. 72/93).

Tožnik v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da v obravnavanem primeru ni mogoče reči, da gre za darilo osnovnih sredstev fizične osebe (tožnikove matere) zasebnemu podjetniku (tožniku). Bistveno je namreč vprašanje statusa osnovnih sredstev, in sicer ali so bila podarjena osnovna sredstva v funkciji osnovnih sredstev, torej v funkciji proizvodnih sredstev v času sklenjene darilne pogodbe, ali pa je šlo le za premične predmete, ki so bili trenutno na skladiščenju brez svoje funkcije. Pogodbeni stranki sta prava neuki stranki. Prav gotovo ni bil predmet in namen darila, da se navedeni stroji podarijo samostojnemu podjetniku kot gospodarskemu subjektu po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS. št. 30/93) pač pa samo darovalkinemu sinu, torej tožniku kot fizični osebi. Tožnik je to že navajal v pripombah na zapisnik z dne 10.6.1996, do katerih pa se prvostopno sodišče ni opredelilo. Meni, da taka razlaga pogodbe pomeni kršitev 33. člena Ustave RS, saj je tožniku kršena pravica do zasebne lastnine s tem, ker se za obdarjenca šteje gospodarski subjekt, ne pa tožnik kot fizična oseba. O pogodbeni volji pogodbeni stranki nista bili zaslišani ne v upravnem postopku in tudi ne pred sodiščem, pač pa so voljo strank razlagali kar državni organi. Tudi to je kršitev temeljnih pravic in načel po Zakonu o splošnem upravnem postopku oziroma po ZDoh v zvezi z načelom varstva pravic in načelom pravne države, določenih v Ustavi Republike Slovenije. Zato bo treba, četudi pred sodiščem druge stopnje, na glavni obravnavi zaslišati in ugotoviti pogodbeno voljo strank. Da pa je bila pogodbena volja strank ta, da se podari stroje fizični osebi, izhaja tudi iz tega, da so navedeni rojstni podatki tožnika in njegovo državljanstvo, ne pa podatki iz registra samostojnih podjetnikov. V upravnih spisih je tudi izjava darovalke, iz katere sledi, da je bilo darilo namenjeno izključno tožniku kot fizični osebi in ne njegovemu podjetju. Darilo darovalca fizični osebi iz prvega dednega reda ne more biti poslovni dogodek, saj izvira iz druge osebne sfere in ne iz gospodarskega poslovanja. Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo določbe 14. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja enakost pred zakonom. Ta določba zagotavlja tudi, da se pod enakimi pogoji pridobiva premično in nepremično premoženje. Uvrščanje daril med izredne prihodke gospodarskega subjekta namesto kot darilo fizični osebi predstavlja kršitev teh ustavnih načel, je pa tudi v nasprotju z Zakonom o računovodstvu (ZRač) in SRS. Ugovarja tudi uporabi SRS, ker niso objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije. Če niso objavljeni, jih sodišče ne more uporabljati, ker jih kot neobjavljene niti ni mogoče preizkusiti. Opozarja tudi na 7. odstavek 70. člena ZRač, ki določa, kaj so izredni prihodki, vendar daril ni navedenih, torej jih je brez pravne podlage med izredne prihodke vključil davčni organ.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, za svojo odločitev pa je navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Po določbi 41. člena ZDoh se dobiček zasebnika ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb, če ni z ZDoh določeno drugače. 9. člen ZDDPO pa napotuje na uporabo računovodskih standardov. Določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha, na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so priznani z ZDDPO. Po SRS 18 se med izredne prihodke štejejo tudi dotacije, po standardu 18 pa izredne prihodke sestavljajo neobičajne postavke in postavke iz preteklih obračunskih obdobij, ki obračunskemu obdobju povečujejo celotni poslovni izid nad tistega, ki izhaja iz rednega delovanja podjetja. Vrednost darila samostojnemu podjetniku, torej obratovalnici, je tudi po presoji pritožbenega sodišča izredni prihodek, saj zanj predstavlja opredmeteno osnovno sredstvo, pridobljeno s podaritvijo. Glede na navedeno tožnikovi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da darilo, kar je v obravnavnem primeru pridobitev obravnavanih osnovnih sredstev, ni izreden prihodek, niso utemeljeni.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopnega sodišča, ki temelji na ugotovitvah iz upravnega postopka, da iz darilne pogodbe, ki jo je dne 24. 12. 1994 tožnik sklenil s svojo materjo, nedvoumno izhaja, da je to pogodbo sklenil tožnik kot samostojni podjetnik, kar je navedeno že v uvodu pogodbe; da je darovalka podarila delovne stroje, orodja in naprave, tožnik-obdarjenec-samostojni podjetnik pa je darilo sprejel z namenom, da bo podarjena osnovna sredstva uporabljal za opravljanje obrtne dejavnosti; da je podarjena sredstva tožnik prevzel z dnem podpisa pogodbe, torej s 24.12.1994. Takšna pogodba tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je tožnik kot samostojni podjetnik prejel obravnavane stroje kot osnovna sredstva svoje obratovalnice, in da bi jih zato moral še v letu 1994 v skladu s SRS 18 kot izredni prihodek vključiti med osnovna sredstva. Ob tako jasnem besedilu pogodbe pritožbeno sodišče meni, da pogodbene volje pogodbenih strank ni treba ugotavljati z zaslišanjem strank.

Prvostopno sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno utemeljilo svojo odločitev, da ne gre za darilno pogodbo med dvema fizičnima osebama, temveč med fizično osebo kot darovalko in samostojnim podjetnikom kot obdarjencem, tudi s tem, da tožnik te darilne pogodbe tudi ni registriral pri pristojnem davčnem organu, kar bi moral storiti, če bi želel formalno pridobiti zakonito oprostitev plačila davka na dediščine in darila kot fizična oseba-obdarjenec prvega dednega reda v skladu s 147. členom ZDO; in s tem, da je tožnik podarjene stroje s 1.1.1995 vključil med svoja osnovna sredstva in za njih začel obračunavati amortizacijo.

Tožnik v tožbi ni predlagal, da naj bi prvostopno sodišče opravilo glavno obravnavo, pač pa predlaga, da naj glavno obravnavo opravi pritožbeno sodišče. Ta predlog pritožbeno sodišče zavrača, ker za izvedbo glavne obravnave pred drugostopnim sodiščem niso izpolnjeni pogoji iz 77. člena ZUS. Pritožbeno sodišče namreč meni, da je dejansko stanje v obravnavanem primeru pravilno ugotovljeno že v postopku pred upravnimi organi ter da so tako upravna organa kot prvostopno sodišče pravilno uporabili materialni zakon ter postopkovna pravila.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da z obračunom davka od dohodkov iz dejavnosti na podlagi izrednega prihodka tožnika ni poseženo v nobeno tožnikovo ustavno pravico. Obračun in plačilo davka mu namreč ne krati niti pravice do premoženja niti pravice do enakega obravnavanja. Pravica in dolžnost države je, da z zakonom predpisuje davke (147. člen Ustave RS), ki pa so jih po zakonu dolžni pod enakimi pogoji plačati vsi zavezanci.

Res je sicer, da v času odločanja upravnih organov v obravnavani zadevi takrat veljavni računovodski standardi niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, vendar to po presoji Ustavnega sodišča Republike Slovenije ni pomenilo kršitve ustave ali zakona, torej so se lahko uporabljali (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-251/00 z dne 23. 5. 2002, Uradni list RS, št. 50/2002).

Ker pritožbeno sodišče meni, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožnikovo pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.