Jedro

Tudi v primeru, ko se priči postavijo kapciozna ali sugestivna vprašanja, odgovor nanje ne predstavlja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot zmotno meni pritožnik, temveč (le) relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (v zvezi s 241. členom ZKP), pri kateri mora pritožnik izkazati tudi njen vpliv na pravilnost in zakonitost odločitve. Na podlagi kapcioznega ali sugestivnega vprašanja pridobljen del izpovedbe namreč ne predstavlja nedovoljenega dokaza.

Svojo odločitev, da mu glede odločilnih dejstev verjame, je pri tem prvostopenjsko sodišče jasno in prepričljivo ter notranje skladno, predvsem pa argumentirano obrazložilo (predvsem točka 43 in 44 razlogov sodbe). Pojasnilo je, da je omenjeni oškodovanec v teh delih svoje izpovedbe konfabuliral in tudi da v delu, ko mu je verjelo, ni in kako je to ugotovilo.

Prvostopenjsko sodišče je v točki 71 in 74 razlogov sodbe pravilno povzelo izpovedbo mld. oškodovanke B. B. v Hiši za otroke, nato pa predvsem v točkah 73 ter 85-88 notranje skladno in življenjsko sprejemljivo obrazložilo, zakaj njeni verbalni izpovedbi ni verjelo. Pojasnilo je, da je bila le-ta v nasprotju z njenim neverbalnim odzivom in ostalimi dokazi.

Izvedenka je prepoznala implicitne spomine, ki so shranjeni kot telesni oziroma neverbalni spomini, kot motorični vzorci ali občutki. Ti so se sprožili oziroma prebudili iz preteklosti, četudi vsega oškodovanka ni ob tem ubesedila in torej podkrepijo, da je bila žrtev spolne zlorabe.

Izrek

I.Pritožbi obdolženega A. A. in pritožbi njegovega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. :

- določena kazen za dejanje, opisano pod točko I.2 izreka prvostopenjske sodbe na škodo B. B. , zniža na 5 (pet) let in 5 (pet) mesecev;

- določena kazen za dejanje, opisano pod točko I.3 izreka prvostopenjske sodbe na škodo C. C. , zniža na 5 (pet) let in 5 (pet) mesecev;

nakar se, upoštevaje nespremenjene določene kazni pod točkami I.1, I.4, II.1, II. 2 in III. izreka sodbe

izrečena enotna kazen zniža na

28 (osemindvajset) let zapora.

II.V ostalem se pritožbi obdolženega in njegovega zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obdolženega A. A. spoznalo za krivega štirih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), dveh kaznivih dejanj prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1 in kaznivega dejanja prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 173. člena KZ-1 na škodo D. D. mu je določilo kazen sedem let in dva meseca zapora, za istovrstna kazniva dejanja na škodo B. B. , C. C. ter E. E. mu je določilo za vsako kazen šest let in pet mesecev zapora, za kaznivi dejanji po prvem odstavku 176. člena KZ-1 na škodo D. D. in E. E. mu je določilo za vsako kazen eno leto in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 na škodo B. B. pa mu je določilo kazen dve leti in tri mesece zapora. Nato je obdolžencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen trideset let zapora. V izrečeno enotno kazen zapora mu je vštelo čas pridržanja in čas, prebit v priporu, to je od 21. 10. 2023 od 9.30 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu zaseglo mobilni telefon Motorola in SIM kartico. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu z določbo tretjega odstavka 97. člena ZKP pa odločilo, da bremenijo stroški postavljenih pooblaščencev mladoletnih oškodovancev, odvetnic F. F. , G. G. in H. H. ter odvetnika I. I. proračun. V zvezi z nagrado in potrebni izdatki zagovornika je odločilo, da po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun. Mladoletne oškodovance je ob uporabi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2.Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložila obdolženec in njegov zagovornik:

- zagovornik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določbe kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno odmero kazenske sankcije ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno, da Višje sodišče v Mariboru obdolžencu izreče bistveno milejšo kazen;

- obdolženec uveljavlja pritožbene razloge "kršitev določb ZKP in KZ", napačno ugotovljeno dejansko stanje, graja tudi višino izrečene kazni kot "absolutno previsoko glede na sodno prakso" ter predlaga, da ga pritožbeno sodišče "oprosti vseh kaznivih dejanj razen posedovanja B. B. fotografij, čeprav jih ni posedoval namerno niti jih ni sam naredil oziroma, da zadevo vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo pred ustrezni senat".

Zagovornik je v pritožbi predlagal, da se ju z obdolžencem obvesti o seji senata, kar je pritožbeno sodišče tudi storilo, o seji je obvestilo tudi pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru ter pooblaščence mladoletnih oškodovancev. Vsi obveščeni, razen dveh pooblaščencev mladoletnih oškodovancev, odvetnice F. F. in odvetnika I. I. , so se seje udeležili. Obdolženec se je udeležil seje preko videokonferenčne povezave, saj izvedba spremstva iz ZPMZKZ Celje ni bila mogoča, gre pa za priporno zadevo.

Po predhodni navedbi višjega državnega tožilca, obdolženega in njegovega zagovornika, da se strinjajo z izključitvijo javnosti, je senat po šestem odstavku 378. člena v zvezi z 295. členom ZKP zaradi varstva osebnega življenja oškodovancev in obdolženega na pritožbeni seji izključil javnost.

Višji državni tožilec je na seji podal odgovor na pritožbi in predlagal zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

I. Glede očitkov o procesnih kršitvah:

1. točka prvega odstavka 371. člena ZKP

Obdolženec v pritožbi navaja, da mu sodnica posameznica ne bi smela izreči tako visoke kazni zapora. Tako kazen sme izreči le senat. Po vsebini s tem zatrjuje kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob tem še navaja, da je s tem bila kršena tudi njegova pravica do pravičnega in poštenega sojenja.

V skladu z določbo 25. člena ZKP sodijo okrožna sodišča o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana milejša kazen od petnajst let zapora v senatih, ki jih sestavljajo en sodnik in dva sodnika porotnika. V skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP pa se lahko obdolženec, ki krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku ne priznava, v smislu možnosti dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave in po predhodnem pravnem pouku v tej zvezi, odpove pravici do senatnega sojenja.

Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je obdolženec na predobravnavnem naroku 11. 7. 2024, potem ko krivde ni priznal in je bil v skladu z določbo 285.f člena ZKP poučen o možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po zakonu, pri tem tudi pravici, da mu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča, povedal, da se odpoveduje senatnemu sojenju (list. št. 875 spisa). Pravici do senatnega sojenja sta se odpovedala tudi njegov zagovornik in na naroku navzoča tožilka. Obdolženec in zagovornik sta predlagala, da se glavna obravnavi opravi pred sodnico posameznico. Po teh izjavah je sodnica sprejela sklep, da bo v obravnavani zadevi odločala predsednica senata kot sodnica posameznica. Obdolženec je tak zapisnik na isti strani, kot je omenjeni sklep, tudi podpisal. Dane izjave in podpisa obdolženec niti v pritožbi ne zanika.

Takšen potek zadeve pokaže, da se je obdolženec sam, prostovoljno, zavestno, izrecno ter nedvoumno odpovedal svoji pravici do senatnega sojenja. To je bil izraz njegove volje. Odločanje o odpovedi pravici do senatnega sojenja je pridržana odločanju na predobravnavnem naroku in kasneje, tekom glavne obravnave in pritožbenega odločanja obdolženec svoje odločitve ne more spremeniti s pravno veljavnim učinkom. Ker se je torej obdolženec pravici do senatnega sojenja na predobravnavnem naroku odpovedal in tudi ni zatrjeval kakšnih okoliščin, ki bi postavile pod dvom prostovoljnost njegove tedanje izjave, sedaj, po izreku prvostopenjske sodbe izraženo nestrinjanje s sojenjem po sodnici posameznici, ki je očitno odraz njegovega nezadovoljstva z odločitvijo, ki jo je sprejela, ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče, ki je sodilo obdolžencu na prvi stopnji je bilo sestavljeno v skladu z določili ZKP. Sojenje po sodniku posamezniku v takih okoliščinah tudi ne predstavlja kršitve pravice do pravičnega in poštenega sojenja.

8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP

Zagovornik v pritožbi izpostavlja kršitev po 8. točki (prvega odstavka) 371. člena ZKP v zvezi z zaslišanjem mladoletne priče E. E. v Hiši za otroke, saj ji je strokovnjakinja za zaslišanje postavljala nedovoljena, kapciozna oziroma sugestivna vprašanja. Izpostavlja vprašanje omenjene strokovnjakinje, na strani 24 prepisa zaslišanja, ko je po jasnem odgovoru oškodovanke, da jo je obdolženec le enkrat lizal po spolovilu, oškodovanko vprašala, kdaj je bilo to prvič in kdaj zadnjič. Pri tem zagovornik pojasnjuje, da takšnim vprašanjem (vsebinsko izpostavi zgolj eno) glede na to, da je zaslišanje spremljal preko videokonference in je potreboval predhodno dovolitev ugovarjanja s strani sodnika, ni mogel pravočasno ugovarjati. Zatrjevana kršitev ni podana.

Uvodoma je treba pojasniti, da tudi v primeru, ko se priči postavijo kapciozna ali sugestivna vprašaja, odgovor nanje ne predstavlja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot zmotno meni pritožnik, temveč (le) relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (v zvezi s 241. členom ZKP), pri kateri mora pritožnik izkazati tudi njen vpliv na pravilnost in zakonitost odločitve. Na podlagi kapcioznega ali sugestivnega vprašanja pridobljen del izpovedbe namreč ne predstavlja nedovoljenega dokaza1. Tako je pritožbeno sodišče v nadaljevanju opravilo presojo, ali je izpostavljeno vprašanje privedlo do kršitve prvega odstavka 241. člena ZKP (ki določa, da pri zasliševanju priče ni dovoljeno slepiti in tudi ne postavljati takšnih vprašanj, v katerih je že obseženo navodilo, kako naj odgovori) in ali je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zagovornik sicer na splošno navaja, da naj bi imela vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, a tega ne konkretizira.

Pregled zaslišanja mld. oškodovanke E. E. z dne 15. 2. 2024, opravljen v Hiši za otroke, pokaže, da je oškodovanka, še preden ji je bilo zastavljeno pritožbeno izpostavljeno vprašanje strokovnjakinje za zaslišanje, izpovedovala o otipavanju (oškodovanka uporablja besedo "šlatanje") s strani obdolženca, o tem, da ga je morala (drugi dan) spolno zadovoljevati z roko (je vzel njeno roko in mu je morala delati gor in dol okoli njegovega spolovila), da jo je večkrat otipaval po njenem spolovilu, da ji je kazal posnetke na katerih "veliki ližejo malim fantom in ženskem spolovila" in da "ji je v S. S.sobi enkrat lizal luliko". Nato je strokovnjakinja za zaslišanje oškodovanko vprašala, "ali se spomni, kdaj je prvič obdolženec kaj takega naredil". Ni je torej vprašala, kdaj ji je prvič "lizal luliko", kot zmoto navaja zagovornik, temveč, kdaj ji je prvič "kaj takega" naredil. "Kaj takega" se glede na predhodno izpovedbo oškodovanke po oceni pritožbenega sodišča nanaša na vsakršno spolno dejanje obdolženega do oškodovanke in tako omenjeno vprašanje ni kapciozno niti sugestivno. Tako do kršitve prvega odstavka 241. člena ZKP ni prišlo. Ob tem pa tudi ni spregledati, da takšnemu vprašanju tudi ni sledil odgovor, ki bi sploh lahko vplival na pravilnost in zakonitost odločbe. Oškodovanka je namreč odgovorila (in dokaz je njena izpovedba ne vprašanje strokovnjakinje za zaslišanje), da "se ne spomni". S takim odgovorom pa ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve. Relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v tej zvezi tako ni podana.

11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP

Zagovornik obdolženega v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima utemeljenih razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, zakaj je sodišče v celoti verjelo izpovedbam oškodovancev D. D. , C. C. in E. E. ter zakaj ni verjelo izpovedbi oškodovanke B. B. . Kršitev ni podana.

Razlogi o dokazni oceni izpovedbe mld. D. D.:

V zvezi z izpovedbo mld. D. D. , ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo kot podlago obsodilne sodbe, zagovornik izpostavlja, da ima omenjeni oškodovanec izredno razvito domišljijo in v izpovedovanju ni bil iskren oziroma je izpovedbo prilagajal svojim občutkom. Pri tem izpostavlja dele oškodovančeve izpovedbe, ki so se po njegovi oceni izkazali za neresnične:

-glede nogometa, obiskovanja tekem, srečevanja in spremljanja znanih nogometašev (Ronalda);

-glede navedbe, da naj bi potem, ko mu obdolženec dal luleka v rit, poklical očeta, slednji pa je obdolženega zgolj vprašal, kaj dela;

-glede navedbe, da sta starša vedno videla, kaj obdolženec počne z njim, saj je imel odprta vrata sobe in je obema tudi povedal, kaj obdolženec počne;

-glede navedbe, da naj bi obdolženec tepel mamo po trebuhu in pretepal tudi sestro C. C. , pred tem pa še metal steklo po tleh;

-glede navedbe, da sta ati in mama, ko sta obdolženega dobila pri njegovem početju, poklicala policijo;